Amerikanizirana Evrovizija

Evrovizija je modna pista, kar so v letošnjem finalnem večeru pokazali že takoj na začetku, ko so se glasbeni predstavniki in predstavnice posameznih držav po odru sprehodili kot kakšne manekenke in manekeni. Glede na število držav in konfliktov med njimi pa pravzaprav ni nič čudnega, da Evrovizija dostikrat postane tudi politična. Letošnja je potekala na Švedskem. S sodobno, dinamično produkcijo so se tokrat želeli približati slogu šova MTV Music Awards, enako bi lahko rekli za obleke, ki se jih ne bi branila niti Lady Gaga. Evrovizija pač temelji na spektaklu, kiču, bleščicah, šopirjenju in mahanju z zastavami. Je trash na nivoju. Lahko bi rekli, da je prišla daleč od »narodno-zabavnega rocka«, čeprav gre še vedno za kolaž lepljenk, kopij in reciklaže. Od vseh švigajočih reflektorjev, videozaslonov in utrupajočih luči pa je najbrž nemalokdo doživljal epileptične napade.

Slovenska predstavnica ManuElla, kljub solidnemu nastopu (če odštejemo bizarni dodatek v podobi mišičnjaka na poševnem drogu), ni preživela polfinala. Slovenski mediji so jo kaznovali tako, da je na ljubljanskem letališču ni pričakal nihče, z izjemo enega fotografa in enega spletnega portala. Zvezda finalnega večera je bil tako ameriški pevec Justin Timberlake, ki mu doma očitno primanjkuje posla. Še dobro, da ni namesto njega nastopila Carrie Underwood, saj bi v ManuEllini skladbi Blue and Red lahko prepoznala katero od svojih pesmi.

Od vseh je oder in tehnologijo najbolj do potaknosti izkoristila Rusija – prvič smo tako videli hojo po videozaslonu, čeprav pesem, ki je sicer veljala za favoritko, ni bila prav nič posebnega. Tako je morala zmago zaradi kuhinje in teorij zarot prepustiti aktualni sovražnici št. 1 Ukrajini. Tudi mi smo njihovemu protestu proti ruski okupaciji namenili največ točk. Predsednik Pahor si je najbrž grizel nohte in upal, da to ne bo slabo vplivalo na slovensko-ruske odnose.

Za simultano prevajanje je ponovno poskrbel ne preveč duhoviti Andrej Hofer, sicer vedno priljubljena tarča tistih, ki Evrovizijo spremljajo v živo na Twitterju. Največja težava pri obveznem sprotnem prevajanju je, da je moteče, saj ni slišati originalnih šal, scenarija, ki je pač v angleščini. A sem in tja smo vendarle kaj ujeli, denimo izjavo voditeljice, švedske komedijantke Petre Mede, da je bila na evrovizijski zabavi, kjer je bilo ogromno moških, a je nihče ni osvajal. S čimer je namignila, da ima Evrovizija zelo močan »following« med gejevsko publiko.

Gledalcev je tudi sicer iz leta v leto več. Bolj ko Evropa zapira svoje meje, bolj se Evrovizija odpira svetu. Od lani tekmuje tudi Avstralija, ki je letos skoraj zmagala, prireditev pa so tokrat prenašali celo v ZDA in dan, ko bo lahko tekmovala tudi Amerika, ni tako zelo daleč. To se zdi logična poteza, saj je Evrovizija, kljub temu da je evropska pogruntavščina, glasbeno popolnoma amerikanizirana. Edino, kar manjka, je tista ameriška prepričljivost.