V Sloveniji ostaneta dva od stotih prosilcev za azil

O življenju prosilcev za mednarodno zaščito oziroma prosilcev za azil v Sloveniji, o tem, kako tečejo postopki, kakšno je njihovo življenje v tem negotovem obdobju, ne vemo veliko. Kaj se zgodi z ljudmi, ki pridejo v Slovenijo in vložijo prošnjo za azil, tako kot je to v mesecih begunske krize storilo okoli 650 ljudi, v prihodnjem letu in pol pa jih bo še vsaj 567, ki jih bo Slovenija sprejela v skladu s solidarnostnim dogovorom med državami članicami o porazdelitvi bremena prosilcev za azil?

Najprej, od teh dobrih tisoč ljudi jih bo v Sloveniji ostalo zelo malo. Precejšen delež jih bo Slovenijo iz različnih razlogov prostovoljno zapustil. V mnogih državah članicah EU je za prosilce za azil in azilante formalno in v praksi precej bolje poskrbljeno kot v Sloveniji. V njih obstajata formalna socialna mreža in možnost zaposlitve, skratka tradicija sprejemanja prosilcev za azil. Posledično imajo prosilci, ki zdaj prihajajo v Evropo, v takih državah prijatelje, znance, sorodnike, neformalno socialno mrežo. Zato je življenje prosilca za azil bolj mikavno celo zunaj sistema oziroma na črno v Nemčiji kot pa povsem legalno v Sloveniji. Tudi od tistih nekaj, ki bodo vendarle ostali oziroma želeli ostati, pa jih bo večina prej ali slej zapustila Slovenijo, ker jim bo ta odrekla gostoljubje.

Da je Slovenija precej manj gostoljubna od evropskega povprečja, kažejo podatki. To recimo potrjujejo podatki za leto 2015 oziroma prvo polovico leta, torej pred begunsko krizo. Vzemimo prebežnike iz Sirije in Iraka, ki sta skupini beguncev, med katerimi je največ upravičencev do mednarodne zaščite. Po podatkih Eurostata je bil na ravni EU status begunca dodeljen dobrim 73 odstotkom prosilcem iz Sirije, 20 odstotkov jih je dobilo status subsidiarne zaščite, le dobrih pet odstotkov prošenj pa je bilo zavrnjenih. V primeru beguncev iz Iraka je ta odstotek celo nekoliko večji, saj je bil v Evropi status begunca podeljen 78 odstotkom iraškim prosilcem, devetim odstotkom subsidiarna zaščita, zavrnjenih pa jih je bilo dobrih 12 odstotkov. Slovenija pa tako v letu 2015 kot v letu poprej nobenemu prosilcu iz Sirije ni podelila statusa begunca, pač pa le nekaj statusov subsidiarne zaščite, prosilcem iz Iraka pa niti tega ne. Status subsidiarne zaščite namreč pomeni, da je sicer po obsegu pravic podeljen status begunca, a je časovno omejen, običajno od enega do treh let, in se potem po ponovni presoji podaljša ali pa ne.

Slovenija oziroma pristojna služba na ministrstvu za notranje zadeve zelo rada podeli omenjeni začasni status, če ga že podeli. To je lepo vidno že iz odločitev v vseh tistih primerih, kjer so sedanji prosilci, prispeli v času begunske krize, hoteli tudi ostati v Sloveniji. Takih je bilo 85. Petnajst odstotkov jih je dobilo status begunca, pet odstotkov pa status subsidiarne zaščite. Že primerjava odstotkov podeljenih statusov z evropskim povprečjem je dodaten kazalnik negostoljubnosti Slovenije do beguncev. Poleg tega je v EU povprečno razmerje med ljudmi s stalnim in tistimi z začasnim statusom begunca 5 ali več proti 1 (v primeru prebežnikov iz Iraka celo 8 proti 1), v Sloveniji pa le 3 proti 1.

18 azilantov na leto

V zadnjih dveh desetletjih je v Sloveniji prošnjo za azil vložilo dobrih 20 tisoč ljudi, torej tisoč na leto oziroma zelo malo glede na število prosilcev v drugih evropskih državah, absolutno in glede na število prebivalcev. Ostalo pa jih je še precej manj, saj je Slovenija v tem času podelila status mednarodne zaščite 413 osebam oziroma dvema odstotkoma vseh prosilcev ali vsakemu 50. prosilcu. Kar se tiče prošenj za azil, vloženih v času begunske krize, jih je Slovenija doslej rešila 339, status begunca oziroma status subsidiarne zaščite pa je podelila 17 osebam oziroma petim odstotkom prosilcev.

V veliki večini primerov se je sicer azilni postopek končal oziroma ustavil, preden je prišlo do vsebinske odločitve. Največkrat zato, ker so prosilci za azil zapustili Slovenijo oziroma odšli naprej proti severu. Od tistih, ki ostanejo, pa jih pozitivno odločitev dočaka 13,7 odstotka oziroma vsak sedmi prosilec. Pozitivna odločitev pa nemalokrat ni pridobljena, ampak je izbojevana. In sicer na sodišču ali bolje rečeno na sodiščih, s pravno pomočjo nevladnih organizacij, predvsem Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij in pro bono zastopnika prosilcev za azil, nekdanjega ustavnega sodnika Matevža Krivica.

Podatki upravnega sodišča, ki je pritožbeni organ v postopku odločanja v postopkih za mednarodno zaščito, za zadnjih petnajst let kažejo, da ima prosilec za azil 28-odstotno možnost, da mu uspe doseči razveljavitev negativne odločbe in ponovno odločanje ministrstva za notranje zadeve. Oziroma da to uspe vsakemu četrtemu prosilcu, pri čemer je treba dodati, da ta »uspeh« nikakor ne pomeni tudi pozitivne odločitve ministrstva v ponovljenem postopku.

Na sodbo prvostopenjskega, upravnega sodišča je načeloma možna pritožba na vrhovno sodišče. Tam so lani in letos obravnavali 22 pritožb prosilcev za azil, ki jim je bila na sodišču potrjena negativna odločba, le v štirih primerih je vrhovno sodišče sodbe razveljavilo in jih vrnilo v ponovno sojenje. Na podeljeni status azilanta, ki so ga prosilci dosegli šele na sodišču, pa se je v 25 primerih pritožilo tudi ministrstvo. Vrhovno sodišče je potrdilo le 15 sodb, ostale pa vrnilo v ponovno sojenje.

Slovenija je v zadnjih dvajsetih letih podelila azilni status 18 ljudem na leto.

Zadnja možnost je izredno pravno sredstvo v obliki ustavne pritožbe na ustavnem sodišču. Krivic je pred dvema letoma v intervjuju za Mladino o rezultatih svojega dela v azilnih postopkih pred ustavnim sodiščem povedal: »Za zadeve prosilcev za azil bi rekel, da mi na ustavnem sodišču uspe morda z vsako deseto ali dvajseto ustavno pritožbo. In tisto, kar je najhuje zame, za prizadete ljudi in za ugled ustavnega sodišča, je, da ogromna večina neuspešnih pritožb ni zavrnjena iz vsebinskih razlogov, pač pa so zavržene kar brez obrazložitve.« Tako je zato, ker pritožbe večinoma do vsebinske presoje sploh ne pridejo, saj ustavno sodišče veliko večino ustavnih pritožb ne glede na področje obravnave zavrže, ne da bi jih vsebinsko presojalo, in sicer kar 97 odstotkov vseh ustavnih pritožb.

Dva meseca ali dve leti?

A statistika s področja mednarodne zaščite lahko daje izkrivljeno sliko razmer. Po podatkih ministrstva za notranje zadeve je povprečni čas reševanja zadev, torej od vložitve prošnje za azil do izdaje prve odločbe, 99 dni, dobre tri mesece, povprečni čas bivanja v azilnem domu pa le slabih 77 dni. Kar se ne zdi slabo, vsekakor pa je v okviru formalnih zakonski zavez. A ta statistika vsebuje tudi vse tiste primere, kjer je postopek hitro ustavljen, ker so prosilci zapustili Slovenijo. In takih je večina. To pomeni, da je čas reševanja prošenj za azil za vse tiste, ki počakajo na končno odločitev, dejansko precej daljši, čas bivanja v azilnem domu pa posledično tudi.

Ramin Šadani, begunec iz Irana, ki je delal kot prevajalec na meji v času begunske krize, zdaj pa prevaja v azilnem domu in njegovih izpostavah, je nedavno v intervjuju za Mladino povedal: »Po zakonu bi moral odgovor na prošnjo za azil dobiti v šestih mesecih, ne glede na to, ali bi bil pozitiven ali negativen. A sem nanj v azilnem domu čakal dve leti, potem pa so mi sporočili, da je bilo moji prošnji ugodeno in da sem dobil politični azil.« O času, ki ga je preživel v azilnem domu, pa je dodal: »Življenje prosilca za azil in življenje azilanta se ne moreta primerjati, čeprav živiš v isti državi, v istem mestu. Ko si zaprt v azilnem domu, si iz dneva v dan pod večjim pritiskom, kaj se bo zgodilo s tabo, kakšna bo odločitev države. To je grozno obdobje.«

V EU je razmerje med ljudmi s stalnim in z začasnim statusom begunca 5 ali več proti 1 (v primeru prebežnikov iz Iraka celo 8 proti 1), v Sloveniji le 3 proti 1.

V azilnem domu in njegovih izpostavah namreč biva velika večina prosilcev za azil in tako bo tudi v prihodnje, saj v skladu z namestitveno politiko država tudi vse nove prosilce za azil, ki prihajajo in bodo še prihajali, namešča na večje skupne lokacije. To je problematično z več vidikov, predvsem z vidika integracije, ki je tako otežena, če ne že onemogočena. Prosilci za azil se sicer med postopkom formalno lahko prosto gibljejo po območju celotne države. A zgolj formalno. V praksi je omejeno že gibanje po Ljubljani. Javni prevoz ne pride v poštev, saj ni poceni, ali kot je težavo opisal Ramin Šadani, ki je v azilnem domu preživel dve leti svojega življenja: »Od azilnega doma do centra mesta je skoraj uro hoda. Ker imajo obroke opoldne in ob šestih popoldne, je ta čas še bolj omejen. Vsak dan tudi sicer ne moreš peš v center Ljubljane. Ljudje v azilnem domu imajo zato seveda veliko težav z depresijo, saj so v stiski. Vzemimo fanta, starega 25 let. Zanj sedenje in risanje nista zadostna aktivnost. Ukvarjati se mora s športom, iti med ljudi, se učiti o Sloveniji.« Poleg tega se lahko prosilci prosto gibajo le podnevi, za nočni izhod potrebujejo posebno dovolilnico. V primeru kršitve oziroma če »samovoljno« zapustijo azilni dom in se v treh dneh ne vrnejo, se njihova prošnja šteje za umaknjeno in se postopek mednarodne zaščite ustavi.