Prepoceni

Verjetno je težko najti zgovornejši dokaz žalostnega stanja delavcev v Sloveniji, kot je to, da je prostore inšpektorata za delo čistila delavka, ki je delala na črno.

Delavka, ki se ji je to zgodilo, ne želi biti imenovana. Je slovenska državljanka in je že sredi osemdesetih let prišla iz Makedonije ter do leta 2000 čistila v eni od slovenskih zdravstvenih ustanov. Na prelomu tisočletja se je z družino vrnila v Makedonijo, dvanajst let pozneje pa je spet prišla v Slovenijo. Po vrnitvi v Slovenijo je bila leto dni brezposelna, zato je z veseljem sprejela delo v podjetju Beki Plus.

Odkar je pred tridesetimi leti prvič vstopila na trg delovne sile v Sloveniji, se je veliko spremenilo, na primer to, da so številne javne institucije delo čistilk oddale zunanjim izvajalcem. Med temi podjetji je družba Manicom, od katere je večino posla dobil Beki Plus.

V zadnjih trinajstih letih je Manicom od javnih organov dobil za več kot dvajset milijonov evrov naročil, največ od mestne občine Ljubljana, ministrstva za obrambo in ministrstva za notranje zadeve. Mestna občina Kranj mu je doslej plačala skoraj milijon evrov za storitve čiščenje stavbe v središču mesta, kjer ima sedež tudi kranjska območna enota inšpektorata za delo.

Tam je torej čistila delavka, kar se je tudi njej zdelo zanimivo, glede na to, da je plačilo dobivala na roke, in to precej manj od minimalne plače, ki v Sloveniji znaša okoli šeststo evrov na mesec. »Rekla sem si, da če me kdo kaj vpraša, bom odgovorila iskreno,« se spominja.

Konec aprila 2014, po treh mesecih dela, jo je ena od inšpektoric res ogovorila in potem so se inšpektorji odzvali hitro in odločno. Pogovorili so se še z drugimi delavkami ter skupaj kolegi s finančne uprave in policisti opravili nadzor poslovanja Manicoma in povezanih družb.

Manicom je leta 1992 ustanovil podjetnik Darko Koncilja, ki je bil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja občinski svetnik LDS v Škofljici. Trinajst let pozneje je podjetje prepustil hčerkama Mateji in Janji ter Janjinemu soprogu Zlatku Begoviću. Od oktobra 2014, torej po akciji inšpektorjev in policistov, je Begović ostal edini lastnik in zastop-

nik Manicoma, čeprav Mateja Koncilja in Janja Koncilja Begović še vedno delata tam.

Ob nadzoru so inšpektorji ugotovili, da Manicom na nepravilen način oddaja delo drugim podjetjem. Ker njegov odnos z drugimi podjetji ni nič drugega kot to, da mu posredujejo delavce, bi morala biti ta podjetja registrirana kot posredovalci delovne sile. Posredovani in napoteni delavci so namreč zaščiteni tako, da imajo njihovi uporabniki do njih zakonsko določene obveznosti.

Ker Beki Plus in druga podjetja, od katerih si je Manicom izposojal delavce, niso bila ustrezno registrirana, so inšpektorji Manicomu in njegovemu direktorju naložili več deset tisoč evrov glob, ki pa še niso pravnomočne, ker je Manicom vložil zahtevo za sodno varstvo.

Zaradi istega razloga še ni pravnomočna večina glob, ki so jih inšpektorji naložili podjetju Beki plus in njenemu direktorju Smailu Memiću. Seznam kršitev – za zdaj še domnevnih – potrjuje navedbe delavk, s katerimi smo govorili. Trdijo, da so za osemurno delo dobile plačo, nižjo od minimalne, tiste, ki so dobile minimalno plačo, pa trdijo, da so za to delale ogromno.

16 ur na dan

Memića je letos več delavk ovadilo in ena od njih je navedla, da je čistila šestnajst ur na dan oziroma oseminosemdeset ur na teden. Plačo naj bi dobivala zgolj za štirideset ur na teden, prispevke pa naj bi ji Memić plačeval, kot da dela zgolj 20 ur na teden. Stroške za prehrano naj bi ji pokrival z darilnimi karticami.

A tako je bilo šele od oktobra 2014, saj je prej eno leto delala na črno. »Memić mi je plačo v višini 580 evrov dajal na roke, ni pa mi plačeval prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje niti ni odmeril davka od plače,« so njeno pričanje v ovadbi povzeli ljubljanski okrožni tožilci.

Memića je ovadila tudi čistilka z začetka članka. Po posredovanju inšpekcije jo je zaposlil v podjetju Beki plus, vendar ona trdi, da ji je izplačeval prenizko plačo ter da ji ni izplačeval povračila stroškov za prehrano in prevoz na delo ter regresa. Skupno naj bi njegov dolg do nje v manj kot dveh letih prerasel tri tisoč evrov. Poleg tega je od finančne uprave izvedela, da ji za pet mesecev ni plačal prispevkov.

Finančna uprava je novembra lani Beki Plus poslala v stečaj, v katerem je upravitelj Tadej Vodičar osemdesetim nekdanjim delavkam priznal za skupno več kot 250 tisoč evrov terjatev. Nekdanjim delavkam pomaga tudi Goran Zrnić iz Svetovalnice za migrante, ki se je tudi odločil, da bi morala za zgodbo izvedeti javnost.

Tudi delavki se je zdelo zanimivo, da je za čiščenje prostorov delovne inšpekcije plačana na roko. »Odločila sem se, da bom, če me kdo kaj vpraša, odgovorila iskreno.«

»Ne nazadnje gre za stečaj podjetja s skoraj sto zaposlenimi,« pravi Zrnić. Sodelavci Svetovalnice za migrante vsak dan poslušajo pričevanja delavcev o izkoriščanju, kakršno se je dogajalo v podjetju Beki Plus. Bolj redko se zgodi, da se to dogaja v podjetjih z velikim številom zaposlenih.

Smail Memić je po telefonu povedal, da je podjetje v stečaju zaradi »nekega dolga«. Tudi na vprašanja o očitkih, da je kršil delav-

ske pravice, je odgovarjal na kratko. Zanikal je, da bi koga zaposlil na črno.

Njegove nekdanje delavke pravijo, da so po začetku stečaja in izgubi služb prejele povabilo, da se zaposlijo v podjetju Rumeno sonce 21, za katero pravijo, da ga obvladuje Memić. On to zanika. »Nikjer ne delam, sem v Bosni,« pravi.

Lastnica in direktorica Rumenega sonca 21 je Nina Melink Tatić, ki je bila računovodkinja v družbi Beki Plus. Tudi ona je zanikala, da je Memić kakorkoli povezan s tem podjetjem. Na druga vprašanja ni želela odgovarjati.

Na nekatere nekdanje delavke so se obrnili tudi predstavniki podjetja Manicom. Prepričevali naj bi jih, naj delajo kot prej, bodisi kot samostojne podjetnice, ki bi jih Manicom najel, bodisi prek kratkotrajnih pogodb o zaposlitvi. Nekaj delavk naj bi ponudbo sprejelo.

Tako ali tako so bili že prej njihovi šefi v Manicomu, pravijo delavke. Tista, ki je vložila ovadbo zaradi šestnajstih ur dela na dan, je v njej navedla, da je konec lanskega februarja hudo zbolela in jo je zdravnik poslal na bolniško do sredine januarja letos. Že maja 2015 naj bi jo klicala predstavnica podjetja Manicom in ji rekla: »Če ne prideš delat, te bo Smail odpustil.« Zato naj bi šla v nasprotju z zdravnikovimi navodili v službo, a je zmogla le en mesec, nato pa naj bi bila spet hospitalizirana.

Najnižja cena

Manicom je posle z javnimi organi dobival, kadar je na javnih razpisih ponudil najboljšo ceno, so pojasnili njegovi največji naročniki. Med njimi je Mestna občina Kranj edina, ki nam je natančno pojasnila, koliko so ga plačevali.

Z njim so leta 2012 sklenili pogodbo za pet let, po kateri bi Manicom v zameno za 5700 evrov na mesec vsak delavnik med drugo uro popoldan in deseto uro zvečer zagotovil pet delavk, nam je sporočila Mendi Kokot iz kabineta župana Boštjana Trilarja. 1140 evrov na delavko na mesec torej, če ne upoštevamo stroškov materiala in drugih stroškov družbe.

Ker jih je o tem obvestila delovna inšpekcija, v kranjski občini vedo, da je storitev, za katero so plačevali Manicomu, pri njih opravljala tudi delavka, ki jo je Beki Plus angažiral na črno. »Delavke, ki so zaposlene neposredno pri Manicomu, pravijo, da plačo dobivajo redno,« je dodala Mendi Kokot.

Drugi Manicomovi naročniki trdijo, da o kršitvah pravic delavk ne vedo nič. Damjan Kos z zavoda za zdravstveno zavarovanje, kjer prav tako naročajo storitve v družbi Manicom, nam je svetoval, naj se obrnemo na delovne inšpektorje, če imamo takšne informacije. Očitno mu ni bilo znano, da inšpektorji že vse vedo.

Vendar je jasno, da tudi Manicom ni posloval, kot bi moral. Po podatkih finančne uprave podjetje državi dolguje od 50 do 100 tisoč evrov. Trenutno je Manicom v postopku poenostavljene prisilne poravnave, zato je marca letos Zlatko Begović pripravil seznam upnikov in v njem navedel, da finančni upravi dolguje celo 621 tisoč evrov.

Pojasnila za razliko v številkah nam ni uspelo dobiti. Na finančni upravi pravijo, da gre za davčno tajnost, v Manicomu pa na naša vprašanja niso odgovorili. Kakršnakoli že je prava višina dolga, verjetno izvira iz neplačanih prispevkov delavcem. Branka Knafelc z inšpektorata za delo nam je sporočila tudi, da tožilstvo obravnava kazensko ovadbo zoper tega delodajalca.

Nič novega ni, da so delavci zasebnih podjetij premalo plačani za delo, ki ga na koncu plača država. To je bil eden od razlogov, da se je vlada Alenke Bratušek leta 2014 lotila sprememb zakona o javnem naročanju.

Razumljivo je, da država sama ne gradi cest ali stavb, ampak to delo odda zasebnemu podjetju, zdi pa se, da bi lahko za čiščenje ali varovanje svojih prostorov vendarle imela pri sebi zaposlene delavce.

Po mnenju sindikatov spremembe, ki jih je dokončno sprejela aktualna koalicija pod vodstvom premiera Mira Cerarja, niso bile zadostne. Opozarjajo, da je vlada kriterij najnižje cene nadomestila zgolj s kriterijem »ekonomsko najugodnejše ponudbe«.

»Naročniki bodo tako lahko (!) upoštevali tudi okoljske in socialne kriterije,« je konec lanskega leta zapisal Goran Lukić, ki je bil takrat predstavnik Zveze svobodnih sindikatov, zdaj pa je sodelavec Svetovalnice za migrante.

Sindikati so si vztrajno, a neuspešno prizadevali, da bi vlada določila verižno in solidarno odgovornost po celotni izvajalski verigi. Tako podjetja ne bi mogla kršitev delavskih pravic »prelagati« na druga podjetja, saj bi moral glavni izvajalec plačati, česar svojim delavcem ni plačal njegov podizvajalec.

V zakonu je zapisano, da mora imeti na razpisu izbrani izvajalec poravnane obveznosti do delavcev, ni pa določeno, da mora imeti v podjetju organizirano delavstvo, so še opozorili sindikati. »Ker v dejavnosti zasebnega varovanja ni kolektivne pogodbe, kandidati za javna naročila oddajajo tudi ponudbe, kjer so upoštevani stroški plače celo pod minimalno plačo,« je med pripravo zakona zapisal pravnik na zvezi svobodnih sindikatov Andrej Zorko.

Banalni razlogi

Varovanje in čiščenje sta v tem pogledu še posebej zanimivi. Razumljivo je, da država sama ne gradi cest ali stavb, ampak to delo odda zasebnemu podjetju, zdi pa se, da bi lahko za čiščenje ali varovanje svojih prostorov vendarle imela pri sebi zaposlene delavce.

Poleg tega ne more držati najpogostejši argument za oddajanje storitve zunanjemu izvajalcu, torej pocenitev. Plačna lestvica javnega sektorja namreč določa, da čistilke in vratarji, ki so javni uslužbenci, ne morejo prejemati več kot minimalno plačo.

»Tako pač je,« bi lahko povzeli presenetljivo pogost odgovor javnih institucij, ki najemajo zunanje čiščenje. Občine so se na primer že kmalu po osamosvojitvi odločile, da bodo te storitve najemale pri zunanjih izvajalcih, in Mendi Kokot pravi, da sploh ne morejo oceniti, koliko bi jih stalo, če bi za čiščenje stavbe kranjske občine zaposlili svoje čistilke. »Izračuna ne moremo narediti, ker nimamo sistemiziranega delovnega mesta čistilke in posledično ne predvidenega števila izvajalcev.«

Branimir Štrukelj, predsednik konfederacije sindikatov javnega sektorja in glavni tajnik sindikata vzgoje in izobraževanja, izpostavlja, da se različna področja javnega sektorja zelo razlikujejo po tem, koliko čistilk so odpustili in jih nadomestili s čistilkami zasebnih podjetij. »V državni upravi je delež zaposlenih, ki prejemajo minimalno plačo, mnogo manjši kot v zdravstvu in še posebej v šolstvu.«

Ker imajo lahko čistilke v javnem sektorju zgolj minimalno plačo, je lahko zunanje izvajanje čiščenja cenejše predvsem toliko, kolikor lahko zasebno podjetje od čistilk zahteva večjo produktivnost. V javnem sektorju so delavci bolje zaščiteni zaradi kolektivne pogodbe in manj je strahu pred odpuščanjem, kar se pozna tudi pri tem, kako pogosto odhajajo na bolniško.

Sindikat vzgoje in izobraževanja je po Štrukljevih trditvah vseskozi nasprotoval odpuščanju čistilk, pa tudi zaposlenih v kuhinji, računovodij in drugega tako imenovanega spremljevalnega osebja. Kljub temu Štrukelj pozna primere, ko se je to zgodilo.

»Za isto plačo so potem delali več, saj so jim zasebna podjetja za tretjino povečala normativ,« pravi. »Vendar so potem ravnatelji ugotovili, da je slabše očiščeno.«

Drugje očitno niso imeli takšnih zadržkov kot v šolstvu. Štrukelj pravi, da obsežno oddajanje storitev zunanjim izvajalcem vlade še posebej v času varčevanja uporabljajo kot argument v podporo pozivom k zmanjševanju zaposlenih. »Hvalijo se, koliko so zmanjšali število zaposlenih v državni upravi, čeprav ne razložijo, zakaj je to dobro.«

Morda je nauk zgodbe lahko samo pesimističen. Jasno je namreč, da so nekateri kršitelji delavskih pravic tako drzni, da delavko, ki dela na črno, vsak dan pošljejo na inšpektorat za delo.

Seveda je oddajanje storitev zunanjemu izvajalcu lahko smiselno in to velja tudi za čiščenje. Damjan Kos je na primer pojasnil, da bi bilo negospodarno, če bi imel zavod za zdravstveno zavarovanje za vsako svojo enoto zaposleno čistilko.

»Na manjših lokacijah je za kakovostno čiščenje potrebnih le nekaj ur,« pravi, zato so veliki zasebni izvajalci čiščenja primernejši, saj se s »široko mrežo čistilnega osebja po vsej Sloveniji lažje prilagajajo potrebam naročnikov oziroma najemajo lokalne podizvajalce za nekajurno čiščenje«.

Strašno

Če je nesmiselno vztrajati pri tem, da bi morali biti vsi najmanj plačani delavci, ki delajo za državo, tudi javni uslužbenci, kaj je potem lahko nauk zgodbe z začetka članka?

Morda je nauk lahko samo pesimističen. Zgodba namreč kaže, da so nekateri kršitelji delavskih pravic tako drzni, da delavko, ki dela na črno, vsak dan pošljejo na inšpektorat za delo.

Da je nekaterim delodajalcem tako zelo vseeno za delavske pravice, pa niti ni najbolj pesimističen sklep, do katerega lahko pridemo. Še bolj žalostno je, če si priznamo, da minimalna plača ni dovolj za dostojno življenje, in če se spomnimo, da več od minimalne plače ne morejo zaslužiti niti številni v javnem sektorju, kjer naj bi bil standard delavcev zgled za vse druge.

»To so ljudje, za katere ni nikomur mar,« pravi Darja Vrečko, predsednica sindikata plačne skupine J, ki zastopa podporno osebje v javnem sektorju. »Pač opravljajo ta najpreprostejša dela, nekako v smislu, da morajo biti srečni, da sploh imajo službo. To je strašno.«