Dr. Mejra Festić

»Odločanje o nas samih smo v mnogočem prepustili mednarodnim institucijam, kar je tudi eden izmed vzrokov krize, v kateri smo«

Dr. Mejra Festić je postala viceguvernerka Banke Slovenije v začetku leta 2011. Zase pravi, da pozna teorijo in prakso. Bila je profesorica ekonomske teorije na mariborski ekonomsko-poslovni fakulteti, pred tem pa je nekaj časa delala v dunajski centrali banke Unicredit. Danes v banki vodi posebno inšpekcijsko skupino, ki pomaga policiji pri pregledovanju kreditnih map in preiskovanju sumov kaznivih dejanj pri odobravanju posojil. Banke so v preteklosti grešile, kaj pa Banka Slovenije?

S katero banko začnemo, NKBM ali NLB?

Ljub mi je štajerski konec.

Prav – kako ocenjujete prodajo NKBM? Kaže, da smo banko prodali najhitreje in verjetno najceneje v EU.

Strinjam se, da je bila prodajna cena za tako pomembno sistemsko banko nizka, a glede na način upravljanja državnih bank je to bila posledica. Konec koncev smo se z vstopom v EU tudi zavezali k določenemu ravnanju, odpovedali smo se delu suverenosti, in ker smo morali banki podeliti državno pomoč po pravilih po avgustu 2013, smo morali upoštevati zahteve evropske komisije.

Tudi Italija je bila v podobni situaciji, pa je nedavno zaradi prenizke kupnine zavrnila prodajo svojih bank, tudi Apollu, čeprav je bil edini kupec. Ali ne kaže tudi ta primer, kako ozki, ponižni, ubogljivi in pasivni smo v Sloveniji?

To morate vprašati upravljavca državnega premoženja. Vprašajte, kako so se pogajali in kakšne klavzule so vključili v prodajno pogodbo. Če že, potem je smiselno banke prodajati lastnikom, ki so odgovorni in podpirajo slovensko gospodarstvo ob vodilu, da država izstopi ob ugodnih tržnih pogojih in da novi lastnik podpira razvoj slovenskega gospodarstva.

Imate informacije, da se v primeru NKBM to ni zgodilo? Je SDH v prodajno pogodbo vključil kakšen člen, ki vas skrbi?

Pogodbe ne poznam, se pa spomnim, da so tuji investitorji pred leti govorili, češ da so slovenske banke zelo atraktivne zaradi odloženih davkov. Če pogodba vključuje klavzulo, da je država odgovorna za poplačilo zahtevkov bivših lastnikov podrejenih obveznic, če bo prišlo do izplačila kljub pogoju evropske komisije, da je bil izbris podrejencev pogoj za državno pomoč, in če ta pogodba vključuje še klavzulo povračila odloženih davkov, potem je novi lastnik dobil banko, ki je zelo vredna.

Ker vemo, da te klavzule obstajajo, ali to pomeni, da smo banko prodali še ceneje, kot smo mislili doslej?

V tem trenutku tega še ne morem reči. Pomembni element so krediti, pri katerih glavnica zapade ob koncu obdobja, posamezni obroki pa so majhni. Ne morem povedati, koliko je teh kreditov v NKBM, so pa ti krediti potencialno slaba terjatev. Če so ti krediti že stoodstotno oslabljeni in pokriti z rezervacijami, lahko novi lastnik te rezervacije predčasno sprosti, jih prikaže kot prihodek ter si jih izplača. A praksa je pokazala, da je smiselno te rezervacije sprostiti šele na koncu, ob zapadlosti kreditov, ko je jasno, ali so kreditojemalci denar sposobni vrniti. Zato je smiselno razmisliti o odredbi, ki bi jo Banka Slovenije lahko oblikovala skupaj z ECB, v kateri bi zahtevali dodatne oslabitve za neto izpostavljenosti, ki še niso pokrite z rezervacijami, hkrati s prepovedjo sproščanja oslabitev do popolnega odplačila takih kreditov. Izplačila dobičkov so tako stvar regulatorja in zavez evropski komisiji.

V Apollu ne bodo srečni, da jim boste omejili izplačila dobičkov. Evropska komisija ne bo imela nič proti?

Evropska komisija je vedno zagovarjala ukrepe, s katerimi se denar, vložen v banke, državi povrne. To vključuje tudi prepoved izplačila dobičkov in rezerv. Državne pomoči se ne smejo uporabiti za izplačila na lastna sredstva in podrejeni dolg, če ni dobičkov, upniki ne smejo imeti koristi od državnih pomoči znotraj postopkov.

Kaj pa dejstvo, da je Apollo kupil NKBM prek Luksemburga? Ste na sejah banke o tem govorili?

O tem smo razpravljali. Vsekakor je boljše, če je lastništvo neposredno, ampak glede na formalna pravila in pogoje zakona o bančništvu so bili pogoji za to, da je Banka Slovenije licenco podelila, izpolnjeni.

Ves čas imamo vtis, da ste v slovenski centralni banki zgolj izvrševalci tujih odločitev, brez lastnih idej. Guvernerji drugih centralnih bank, ki so bile v podobnem položaju kot Slovenija, recimo guvernerji iz Irske ali s Cipra, so se znali postavili tudi proti Evropski centralni banki. Isto velja za Avstrijo.

Delovanje posamezne centralne banke je zelo odvisno od guvernerja. S prihodom novega guvernerja je postala Banka Slovenije zelo aktivna. V okviru različnih mehanizmov zastopamo lastna mnenja, kar se vidi tako v zapisnikih kot pri glasovanjih. Nedavno smo recimo mi in še ena država zahtevali natančnejšo specifikacijo proračuna za sredstva Enotnega odbora za reševanje (SRB), sedanji guverner aktivno deluje na ECB.

Dovolite, da citiram Jožeta Mencingerja: »Spremembe, ki naj bi jih uveljavili v EU šele čez leta, je Banka Slovenije začela uveljavljati takoj. Praktično iz dneva v dan je začela spreminjati pravila bančnega poslovanja, kar je v času, ko bi potrebovali stabilnost, povečevalo nestabilnost. Da bi Banka Slovenije razmišljala po svoje, nikomur ne pride na misel.« Tudi Mencinger, kot še mnogi drugi ekonomisti, meni, da pri stresnih testih in dokapitalizacijah, predvsem pa pri izbrisu imetnikov podrejenih obveznic, niste razmišljali po svoje.

Dolžni smo bili izvajati zakon, ki so ga sprejeli parlamentarci leta 2013, zato se žal tukaj ne morem strinjati s profesorjem Mencingerjem, čeprav ga zelo spoštujem. Pravilo pravi, da če premoženje, ocenjeno po likvidacijski vrednosti, ne zadostuje niti za poplačilo navadnih upnikov, je vrednost podrejenih inštrumentov enaka 0, konverzija v nove delnice ni možna.

Način sanacije bank, ki mora biti proračunsko vzdržen, je bila odločitev ministrstva za finance, ki se je v imenu vlade pogajalo z evropsko komisijo.

Zakaj pa potem velja Slovenija za primer države, ki je proti imetnikom podrejenih obveznic ukrepala najbolj rigorozno? Glede na zadnje mnenje evropskega pravobranilca je bila odločitev za izbris očitno napačna in obstaja velika verjetnost, da bo ta Slovenijo še drago stala.

Banka Slovenije je v svojih odločitvah o izbrisu podrejenega dolga spoštovala določbe zakona, ki je bil sprejet v parlamentu. Če ne bi, bi kršili zakon. Način sanacije bank, ki mora biti proračunsko vzdržen, pa je bila odločitev ministrstva za finance, ki se je v imenu vlade pogajalo z evropsko komisijo.

Torej je odločitev sprejelo finančno ministrstvo?

Spomnite se, da je tudi István Székely iz evropske komisije na zadnji tiskovni konferenci v Ljubljani dejal, da oni državne pomoči ne bi odobrili, če Slovenija ne bi izbrisala podrejencev. Da smo zabredli v ta položaj, smo krivi sami, ker smo z ukrepi čakali predolgo. Leta pred tem smo bili v prostem teku, vedeli smo, da bo treba banke dokapitalizirati, pa tega nismo storili.

Pa je res zgolj naključje, da so v to luknjo v nekem trenutku padle vse periferne države, ne samo Slovenija? Številni ekonomisti zato dokazujejo, da ne gre za individualno krivdo držav, ampak za strukturne napake evrskega območja. Zato želim izvedeti, zakaj Banka Slovenije ni vzdignila glasu proti nekaterim politikam Evropske centralne banke, tako kot so to počeli in počno guvernerji v drugih državah.

Treba je reči, da je ECB poskušala podpirati gospodarstvo z večjo likvidnostjo, nizkimi obrestnimi merami in omiliti krizo in da je državam dala čas, da sprejmejo alternativne ekonomske politike. Ponavljam, da si je Slovenija stanje, v katero je prišla, in sicer v letih pregrevanja gospodarstva od leta 2004 do 2008 s prehitrim zadolževanjem bank in podjetij, ustvarila sama. Tedanji ukrepi vlade so bili v nasprotju z vsako abecedo makroekonomije in Sporazumom o usklajenem proticikličnem delovanju vlade in Banke Slovenije – v času pregretega gospodarstva smo še znižali davke in povečali državno porabo. Kje ste še to videli? Tako smo izgubili ves manevrski prostor. Zato je nastal tako imenovani strukturni primanjkljaj od leta 2007 do 2008 v višini 2 odstotka bruto domačega proizvoda.

To so bili predvolilni bombončki prve vlade Janeza Janše. Ampak nekaj let prej je centralno banko vodil Mitja Gaspari, ki je hotel ohladiti gospodarstvo z uvedbo tako imenovanih dinamičnih rezervacij v bankah. Nakar so mu revizijske hiše ukrep praktično prepovedale. Isto je bilo tudi v Španiji. Vas ne moti, da je centralna banka nato te iste revizijske hiše najela za svetovalce pri stresnih testih in pa, da nam te revizijske hiše še danes solijo pamet, kakšne reforme je treba sprejeti?

Da, strinjam se, revizijske hiše so h krizi znatno prispevale. In drži tudi, da v Sloveniji do pregrevanja ne bi moglo priti, če bi tedaj uvedli te tako imenovane dinamične rezervacije.

Koga pravzaprav vi, Banka Slovenije, predstavljate? Za koga delate?

Delamo v imenu države, zato da zagotavljamo stabilnost bančnega sistema, ki mora podpirati gospodarstvo. Sama pravim, da banke niso navadna podjetja, ampak so servis, ki upravljajo narodnogospodarske prihranke gospodinjstev in podjetij. Banke ne upravljajo zgolj svojega premoženja, zato bi delovanje bančnikov moralo biti še toliko bolj družbeno odgovorno.

Vi nadzirate bančnike, kdo pa nadzira vas?

Nadzirata nas ECB, neodvisni zunanji revizor in poročamo državnemu zboru.

Kaj pa javnost? Imate morda kakšne probleme z zakonom o dostopu do javnih informacij?

Ne, mi celo menimo, da je treba vse kršitelje zakona javno objaviti.

Je Banka Slovenije zavezanka po zakonu o dostopu do javnih informacij?

Po zakonu o bančništvu moramo zaupne podatke varovati. Še posebej, ko gre za zadeve iz kazenskih ali predkazenskih postopkov, odškodninskih zahtevkov in podatke o premoženjskem stanju posameznikov.

Banke ne upravljajo zgolj svojega premoženja, zato bi delovanje bančnikov moralo biti še toliko bolj družbeno odgovorno.

Ste zavezanec ali ne?

Da, pa vendar po naši interpretaciji nismo neomejeni zavezanci, smo omejeni zavezanci po zakonu o bančništvu, česar v nekaterih primerih predlagatelji zahtev ne sprejemajo in se zato zadeve selijo pred informacijskega pooblaščenca, v nekaterih primerih pa tudi pred sodišče. Bi pa rada poudarila, da mi je blizu primer Islandije, ki je zaradi zlorab v bančništvu sprejela poseben zakon, po katerem so vse informacije, povezane z reševanjem bank, postale dostopne javnosti. Sama to podpiram, ker če smo kot država v sanacijo bank vložili toliko denarja, imajo vsi pravico vedeti, kdo je kršil zakone, dovoljeval izredne kredite. Če bi tudi v Sloveniji sprejeli podoben zakon, bi ga sama podprla.

Ali poznate raziskave o vplivu mednarodnih ustanov na slovensko politiko?

Da. Slovenija je svojo zgodbo pravzaprav zelo dobro peljala do leta 2004, ko smo upoštevali lastne razvojne strategije. V devetdesetih recimo nismo upoštevali priporočil Svetovne banke o monetarni politiki. Izbrali smo kombinirano monetarno politiko, ki je bila unikum in je ne bi predlagala nobena tuja institucija. Centralna banka je torej bila, glede na potrebe v realnem sektorju, zelo inovativna. To je bilo zelo dobro. Tudi proračuni so bili uravnoteženi. Strinjam se, kot izhaja iz študije Ajde Pistotnik in Lidije Živčič iz društva Focus, da smo z vstopom v EU, zaradi primanjkljaja lastnih razvojnih strategij, odprli vrata neoliberalizmu. Odločanje o nas samih smo v mnogočem prepustili mednarodnim institucijam, kar je tudi eden izmed vzrokov krize, v kateri smo.

Se je tudi Banka Slovenije prepustila neoliberalizmu, je tudi guverner neoliberalist?

Po uvedbi evra je pri nekaterih prevladalo prepričanje, da tveganj ni več. Eden vodilnih bančnikov je tedaj, mislim da leta 2007, celo rekel, da je kakršnokoli omejevanje kreditiranja po uvedbi evra eksotična ideja. Aktualni guverner pa tedaj seveda ni bil med odločevalci.

Banka Slovenije je torej ohranila svojo hrbtenico?

Hrbtenica Banke Slovenije se je okrepila leta 2013 s prihodom novega guvernerja. Od leta 2011 do julija 2013 so bile nekatere informacije rezervirane za najožje sodelavce guvernerja, uprave nekaterih državnih bank so celo klicale guvernerja in se pritoževale nad rigoroznostjo pregledov naših inšpektorjev.

Zakaj pa je potem novi guverner za glavnega ekonomista izbral bivšega vodjo misije Mednarodnega denarnega sklada (IMF) v Sloveniji, Biswajita Banerjeeja?

Profesor Banerjee je z Banko Slovenije sodeloval že prej, ima ogromno znanja in izkušenj in bogato znanstveno bibliografijo.

Prej ste dejali, da je bilo dobro, ko je šla Slovenija po svoji poti. Zdaj pa pravite, da je dobro, če je glavni ekonomist Banke Slovenije bivši predstavnik IMF za Slovenijo?

Postali smo del širšega evroobmočja, kjer niti nimamo veliko manevrskega prostora.

Preden ste prišli v Banko Slovenije, ste se zavzemali za delavske pravice, Banerjee pa je bil še kot predstavnik IMF prepričan, da je teh delavskih pravic v Sloveniji preveč. Kako sodelujeta danes?

Glede delavskih pravic vztrajam pri prepričanju, moj miselni koncept je kontinuiran, timsko delo v Banki Slovenije pa zahteva različnost mnenj in stališč. Ni nujno, da se z vsem strinjamo, pomembno je, da najdemo rešitev, ki je sistemsko vzdržna.

In če pravite, da je centralna banka z guvernerjem Jazbecem dobila hrbtenico, se strinjate z njegovo izjavo, da bi država vodenje Slovenskega državnega holdinga (SDH) lahko prepustila kakšnemu tujemu podjetju ali skladu, češ, če tujcem slovenskega premoženja takoj ne moremo prodati, bi bila to najboljša vmesna rešitev.

Upravljalec mora biti strokoven, družbeno odgovoren in neodvisen. Ideja ustanovitve SDH kot tudi ustanovitve Slabe banke (DUTB) je produkt leta 2012. Banka Slovenija je imela tedaj na podlagi izkušenj iz tujine drugačno mnenje, kaj storiti s slabimi krediti, a nas niso upoštevali. Predlog Banke Slovenije iz leta 2012 je dajal več možnosti za pogodbeno reševanje dolžniško-upniških razmerij in ekonomsko upravičen prenos terjatev bodisi na gospodarsko družbo v ta namen, kjer banke participirajo v kapitalu, bodisi na revitalizacijski center znotraj banke, vloga države pa je omejena na poroštva za zadolžitev in obveznice te družbe.

Kako razumete črnoglede izjave guvernerja, ki pogosto pravi, da je slabih kreditov še veliko, da bodo morda potrebne še nove dokapitalizacije, da je zaradi tega treba pohiteti s privatizacijo npr. bank, da so bile prejšnje dokapitalizacije še celo premajhne …

Ni dovolj, če smo slabe kredite samo prenesli na slabo banko, ta bi morala podjetja predvsem poslovno prestrukturirati, to pomeni reorganizirati, zmanjšati stroške, jih usposobiti za razvoj novih produktov in očistiti bilance postranskih aktivnosti. To bi morala biti naloga uprav podjetij kot slabe banke in s tem ravnanjem je povezano tveganje novih dokapitalizacij. Primer Švedske kaže, da je slaba banka izvajala finančno, lastniško in poslovno prestrukturiranje, ozdravila podjetja, kar je edini smisel slabe banke. Ob ustanavljanju slabe banke smo zato v Banki Slovenije ponavljali, da je poseg države prek slabe banke v slabe kredite v tako pozni fazi recesije neustrezen, kar poudarja tudi Dunajska iniciativa iz leta 2011, da draži sanacijo in da so smiselne druge, hitrejše oblike prenosa slabih terjatev.

Ampak zdi se, da ste tudi v Banki Slovenije s svojimi izračuni, z nepravilnimi statističnimi projekcijami pripomogli k temu, da je bil obseg bančne luknje tako velik in da so na slabo banko romali še celo dobri krediti, ki se zdaj preprodajajo na naš račun.

Osnova za izračun bančne luknje je bil resda najbolj neugodni scenarij, bom poskušala preprosto odgovoriti, zakaj. V Banki Slovenije se uporablja model, ki lahko v skrajnih fazah cikličnih nihanj privede do tega, da je verjetnost neplačila nekega kredita ali precenjena ali podcenjena, kar vodi do slabega razlikovanja med plačniki in neplačniki, v ekstremnih fazah gospodarskega cikla se celo preseže interval zaupanja. Če se to zgodi, se avtomatsko upošteva najbolj pesimistični scenarij. Odstopanje dejanske stopnje neplačila od dolgoročnega povprečja se korigira z makroekonomskimi in naključnimi spremenljivkami. Od leta 2011 do 2013 so bili kazalci slabi in na primeru Slovenije so se tako še stopnjevali. Slabosti metodologije izstopajo ob kratkih časovnih vrstah brez prelomne točke v gospodarskem ciklu. Zato se deloma strinjam – res je vprašanje, ali so predpostavke odsevale dejansko stanje, vendar je vsak ekonomski model pravilen pod določenimi predpostavkami.

To seveda niso zgolj metodološke napake. Napačen izračun pomeni, da smo morali v banke dati milijone evrov preveč, kar je na drugi strani vodilo v varčevanje in rezanje socialne države. Ampak če ste vedeli, da so predpostavke preveč črnoglede, zakaj se niste uprli?

Če bi imele poslovne banke in Banka Slovenije napredne modele za izračunavanje kreditnih tveganj, potem bi bila pogajanja z izvajalci stresnih testov verjetno preprostejša. Ker pa smo imeli standardiziran pristop po Baslu II, to ni bilo enostavno. Smo pa se vendarle upirali. Saj verjetno veste, da je Oliver Wyman zahteval, da vloži država v banke še dodatnih 500 milijonov evrov za vsak primer, a smo dosegli, da ta zahteva ni bila vključena v kapitalske zahteve prve dokapitalizacije leta 2013, ker je bil guverner vztrajen na svetu ECB.

Blizu mi je primer Islandije, ki je zaradi zlorab v bančništvu sprejela poseben zakon, po katerem so vse informacije, povezane z reševanjem bank, postale dostopne javnosti.

Tragedija Slovenije je, da so bili pri nas ti modeli, izračuni še najbolj zgrešeni. V nobeni drugi državi ni bilo takšne razlike med projekcijami in realnostjo. Konec koncev smo bili hkrati skoraj razglašeni za naslednji Ciper, kmalu za tem pa je naš finančni minister prejel naziv bančnik leta, ker je država dosegla enega najboljših javnofinančnih rezultatov v EU.

Strinjam se, da so bile predpostavke rigorozne, a jih je potrdil tudi drugi stresni test leta 2014. Ampak to ne bi smel biti problem, če s prodajo država dobi denar nazaj. Država lahko izstopa iz lastnine, če se pojavi investitor. Primerno je, da se poveča nadomestilo državi skozi mehanizme nakupnih opcij, mehanizme pribitka k ceni na vstop zasebnega kapitala, pogojevanje izplačil dividend itd. V vsakem primeru je bil popolni izbris delničarjev in podrejencev nujen, ker je bil kapital še vedno negativen in ga je pokrila država skozi državno pomoč.

Pri NKBM je zdaj že vse izgubljeno. Lahko pa gremo zdaj še k NLB. Kakšno vlogo ste odigrali pri blokiranju imenovanja treh zdaj že odstopljenih nadzornikov?

Nobene zunaj dolžnosti rednega dela na zakonodajni podlagi.

Mediji so objavljali novice, češ da naj bi celo ECB prižgala rdečo luč. Če je ni, zakaj niste teh novic demantirali?

ECB v tem primeru še ni prišla do besede, njena odločitev je končna. V Sloveniji smo novembra 2015 vpeljali sistem žvižgaštva, kar pomeni, da lahko na primer zaposleni v bankah Banki Slovenije pošiljajo anonimne prijave, ki jih mi preverimo. Tudi v tem primeru smo prejeli takšno prijavo, ki smo jo preučili in dokumentacijo predali službi za licenciranje Banke Slovenije, ki je pripravila gradivo za svet. Na seji sveta smo 31. marca 2016 obravnavali ta gradiva. V Nemčiji bančniki, ki za seboj puščajo pogorišča ob kršitvah zakonodaje, odgovarjajo, pri nas pa so kazenskopravni standardi postavljeni tako neživljenjsko visoko, da le redki oblečejo progasto kolekcijo, pri odškodninskih zahtevkih pogosto zadeve zastarajo. Če v Nemčiji recimo pride do škode v banki, ker je bankir kršil zakonodajo, to že po zakonu pomeni, da je storil kaznivo dejanje, saj se predpostavlja, da je pravila dobro poznal in vedel, da s tem lahko stori kaznivo dejanje in povzroči škodo. Pri nas pa je treba dokazovati še premoženjsko in nepremoženjsko korist in obarvani naklep. Mislim, da je bilo to v devetdesetih tako napisano namenoma, da ne bi nihče za nič odgovarjal.

Ali ne velja od 1. januarja letos novela zakona o sanaciji bank, ki določa, da za banke v stoodstotni lasti države presojo o primernosti opravi lastnik, se pravi SDH, ne pa banka sama?

Mi upoštevamo zakon o bančništvu. In kolikor vem, namerava zdaj ministrstvo za finance preoblikovati člen zakona o bančništvu tako, da bo Banka Slovenije po novem izdala predhodno mnenje tudi za člane nadzornega sveta, šele potem bo mogoče imenovati nadzornike, kar velja že zdaj za člane uprav.

Prej ste dejali, da je bila Banka Slovenije do prihoda guvernerja Jazbeca premalo aktivna …

… da, v prvi polovici leta 2007 je imelo recimo 22 holdingov za kar 2,4 milijarde evrov prevzemnih kreditov. Razlogov za pasivnost Banke Slovenije je bilo v tistem času več. Eden izmed njih je bil vdor politike v delo Banke Slovenije, drug razlog pa je bila zakonodaja. Šele nova bančna zakonodaja je leta 2012 Banki Slovenije dala moč. Res je tudi, da Banka Slovenije pod prejšnjim vodstvom te priložnosti ni takoj zagrabila, saj je prejšnji guverner čakal na prihod novega. Prejšnji guverner je večkrat dejal, da se bo s problemi ukvarjal njegov naslednik.

Ampak vi ste bili tudi imenovani v začetku leta 2011. Se čutite kaj odgovorni, da niste aktivneje ravnali?

Ne, se ne čutim odgovorna, ker sem že v času prejšnjega guvernerja pisno in ustno izražala svoja mnenja, dajala predloge in poleg tega sem, če je bilo treba, kakšni odločitvi tudi nasprotovala in izločila mnenje pri glasovanju. Vse to je ohranjeno na zvočnih posnetkih in v zapisnikih sveta, ožjega kolegija guvernerja. Žal se pod prejšnjim guvernerjem mnogi predlogi niso upoštevali. Strokovne službe so pripravile dobre predloge, sklep na koncu pa je nato bil le, da smo se seznanili z gradivom. Nasprotovanje ali terjanje aktivnosti sta pogosto vodili v aroganco in odvzem besede na svetu, kar je zahtevalo pisno zahtevo po dopolnitvah zapisnikov.

Se spomnite seje sveta banke pod prejšnjim guvernerjem iz junija 2012, ko ste dovolili spojitev Factor banke in KD banke, pri čemer ste zapisali, da Factor banka posluje stabilno, varno, da ima veliko kapitala in ugleda? Ste tedaj dvignili svoj glas, glede na to, da je novi guverner Jazbec leto dni kasneje banko poslal v likvidacijo?

Nasprotovala sem odločitvam v primerih, ko so strokovni argumenti kazali drugače od predloga, ki ga je nato sprejel svet banke. Člani sveta odločamo na podlagi gradiva, ki pride na svet. Očitno ta v tem primeru niso bila ustrezno pripravljena. Sicer pa v tem primeru KD banka gotovo ni bila kriva za položaj Factor banke. Odločitev o likvidaciji je bila odločitev Sveta Banke Slovenije, ne guvernerjeva.

Pri nas pa so kazenskopravni standardi postavljeni tako neživljenjsko visoko, da le redki oblečejo progasto kolekcijo, pri odškodninskih zahtevkih pogosto zadeve zastarajo.

Mislite, da ljudje še zaupajo Banki Slovenije? Parlamentarci ob zadnjih glasovanjih niso ponovno potrdili vaših kolegov, bivših članov sveta, predvsem zaradi pomislekov glede pravilno izvedene dokapitalizacije bank.

Prav gotovo obstajajo pomisleki. A v zatečenem stanju leta 2010 je nekaj bilo treba storiti. Ker država ni hotela bank dokapitalizirati kljub zahtevam Banke Slovenije – leta 2010 je bilo 400 milijonov evrov nerealizirane dokapitalizacije za tri največje banke v pretežni državni lasti in leta 2011 490 milijonov evrov –, so banke vpisovale podrejene inštrumente.

Se vam zdi, da vas javnost kdaj težko razume ali da javnosti ni mogoče na enostaven način pojasniti zapletenega sveta centralne banke?

Včasih res. Ker ko začne po medijih odmevati kakšna politična mantra, je težko karkoli storiti. Posamezni akterji pa pogosto tudi ne poznajo ozadja. Vse, kar lahko rečem, je, da Banka Slovenije deluje strokovno. V prihodnje bomo vpeljali tudi nove napredne modele po EBA smernicah in Baslu III, na podlagi katerih bomo presegli nekatere metodološke pomanjkljivosti. Tako bomo dobili tudi jasnejši vpogled v strukturo aktive in pasive v bankah, po novih zakonodajnih podlagah pa bo tako več tudi prostora za odločanje.

Na Hrvaškem so že pred leti prodali vse svoje sistemske banke. Prišli so tuji lastniki, ki so začeli dajati predvsem varne stanovanjske kredite. Na Hrvaškem ni težav, ker banke gospodarstva niti ne kreditirajo več – je to naš cilj?

Če bi naše banke dajale kredite gospodarstvu za razvojne projekte in temeljno gospodarsko dejavnost družb, težav ne bi bilo. Podjetja bi prej ali slej kredite vrnila. Problem je, ker so banke dajale kredite holdingom za prevzeme. S tem gospodarstva niso podpirale. To ni bila dodana vrednost. Menim, da moramo imeti vsaj dve sistemski banki, ki bosta skrbeli za gospodarstvo. Velika škoda je, da smo naše sistemske banke prignali do te točke, ko so na listi za privatizacijo pod zavezami do evropske komisije. Edino, kar lahko sedaj upamo, je, da bodo novi lastniki odgovorni in razvojno naravnani.

In vi – želite ponovno kandidirati za to funkcijo?

Da, ker mislim, da sem primerna oseba. Član sveta mora imeti bogata akumulirana teoretična, analitično-empirična in praktična znanja, videti mora sistem kot celoto, predvsem pa mora biti odločna, neodvisna in stabilna oseba, ki ne spada v lobije.