Sad spoznanja

Nočem zveneti kot dežurna sovražnica slovenske umetnosti, a na prste mizarjeve roke lahko preštejem slovenske romane, ob branju katerih se je v meni zbudilo kakšno omembe vredno čustvo, kaj šele tiste, ki so temu čustvu omogočili, da se razraste v misel, ki bi vodila onkraj prebranega, porojenega v temačni globeli občečloveškega in zunajliterarnega.

In glej, oni dan po vrsti številnih priporočil in vzdihljajev, da imamo pred sabo skoraj neizpodbitno gotovega kresnika (nagrado za najboljši pri nas izdani roman) za prihajajoče leto, sežem po tretjem romanu Gorana Vojnovića, ki sliši na ime Figa. Družinska kronika, izvemo. Prelet treh generacij posameznikov in treh generacij odnosov, ki sestavljajo pletež medsebojnih družinskih razmerij. Temu zaradi lukenj, razpok in izbrisov, ki ga konstituirajo, ne moremo reči ravno celota, je pa vsekakor nekaj, kar vse udeležene neizpodbitno in daljnosežno definira – v dobrem in zlu.

Pa konkretno? Jadran Dizdar ne ve, kam je izginila njegova punca, mati njegovega otroka, in za to, da bi vsaj poskusil razumeti, kaj se je zgodilo njej, njemu in njima, poskuša razmisliti vso zgodovino družinskih odnosov, s katerimi je zaznamovan – od babice, ki je v jeseni življenja ugotovila, da bi bila morda srečnejša, če bi bila samska ženska, pa jo je prehitela demenca, prek dedka, ki je ljubezen zgradil in utemeljil na občutku krivde, pa mame in tete, ki sta poročili ena Bosanca, druga Slovenca in se s tem zapletli v nerešljiv konflikt, politično in zasebno izbrisanega očeta, ki nečesa ni več zmogel in se je brez uvoda ali slovesa odselil nazaj v Bosno, pa vse do lastne zveze, izvaljene iz srednješolske ljubezni, zasnovane pol na naključju, pol na privlačnost, in razvite v zakon, v katerem vzporedno z bližino, kontradiktorno kot se to morda sliši, rasteta tudi razdalja in količina skrivnosti, ki ločujejo.

Figa je pregled, če ne kar katalog različnih načinov, na katere med nami, ki nam je sojeno živeti skupaj, nastajajo razpoke. Bolj kot vprašanja, zakaj ljudje pristanemo drug ob drugem, se loteva vprašanja, zakaj drug z drugim vztrajamo – ali pač ne. Predvsem pa se loteva prikaza človeškega uma, ki takrat, kadar bi moral razčistiti kaj, kar leži na mizi neposredno pred njim, rad začne analizirati v najširšem obsegu. Jadran se zaradi ne čisto realizirane zunajzakonske afere ter dolgo vzdrževane zamere do dekletove dobro situirane in spolirano slovenceljske družine počuti krivega za njen nenadni in nenapovedani odhod, zato z izčrpno analizo družinske zgodovine poskuša predvsem upravičiti, kaj vse je botrovalo temu, da je postal človek, kakršen je danes.

Čeprav figa, naslovna metafora romana, tista figa pred istrsko hišo Jadranovega nedavno preminulega (je bil samomor?) dedka, s katere Jadran obira sadove za tiste, ki jih ima rad in za katere bi se rad boril tudi takrat, kadar se zdi nasprotno, noče biti metafora za drevo spoznanja in njegove grenko-sladke sadove, temveč prej metafora za trud, ki ga moramo vlagati v medsebojna razmerja, če bi jih radi obdržali, je na razpoloženju celotnega romana nekaj, kar priča o teži nekaterih spoznanj. O tem, da nekatera spoznanja zapirajo vrata v otroštvo in odpirajo tista v odraslost, in da so to navadno spoznanja, ki opozarjajo, da je v življenju smiselneje graditi na tem, kar si že ustvaril, kot v imenu iluzije svobode vsak teden spremeniti pot. Je cena varnosti zagrenjenost? Že mogoče, a kako visoka je šele cena svobode.

So komplimenti, ki so deževali na roman tako rekoč še pred izidom, upravičeni? Imamo pred sabo res novo kovačičevsko klasiko velikega zamaha, ostrih detajlov in neslutene globine? Neupravičeni gotovo niso. Figa je knjiga, ki je v marsičem, ne samo v favoriziranju nujnosti pred svobodo, res zrela. Zrela je zato, ker zelo dobro pozna svoje omejitve. Noče pripovedovati o ničemer, česar avtor ne razume, in ne sili tja, kamor njen domet ne seže. A kljub temu ni ozka. Široko zgodovini, nekaj malega politizira in veliko premleva usode ljudi in čustva, ki jih te usode porajajo. In predvsem je zelo zelo lepo napisana: napisana je na način, na katerega mislimo, in v tem teče, ne da bi enkrat samkrat zaribala. Ima zglednega prvoosebnega pripovedovalca, katerega jezik je hkrati izbran in spontan. Redko in zelo dragoceno.

Figa je gotovo eden najboljših slovenskih romanov zadnjih let, prebrala sem jo hitro, z veseljem in o njej sem veliko razmišljala. A vendar nisem povsem prepričana, da bi lahko podpisala zaključke Vojnovićevega prvoosebnega pripovedovalca. Je varnost res tako pomembna, da se zanjo izplača plačati kakršnokoli ceno? In svoboda vedno odraz neodgovornosti in nedoraslosti? Pravzaprav ne vem. Kot pravijo, živi bili pa vidjeli.

Knjiga:
Goran Vojnović: Figa
Založba: Beletrina (2016)
Cena: 29 evrov (trda vezava, 402 strani)