Mrki kamniški flow

Odločitev, da (koncertno) premiero težko pričakovanega albumskega prvenca Amphibios postavijo v razmeroma majhno dvorano ljubljanskega KUD France Prešeren, se je na prvi pogled zdela precej neambiciozna. Kot da Matter še ne bi povsem dojeli, da so v dobrem letu svojega delovanja postali ena najbolj odmevnih zasedb na domači klubski sceni. A kot kaže, kamniški trojec očitno le noče prehitevati stvari. Koncert je bil resda razprodan že nekaj dni prej, toda odločitev se je na koncu vendarle izkazala za dobro. Drenjanje pod odrom in evforično razpoloženje bosta pač ostala v mnogo lepšem spominu, kot bi kakšno na pol zainteresirano postopanje na (morebiti) ne povsem napolnjenem večjem prizorišču. Najbrž bi temu pritrdili tudi tisti nesrečniki, ki so prejšnji četrtek vratove v dvorano stegovali s Kudovega hodnika.

Da se je takšna priljubljenost zgodila zasedbi, ki jo vsaj formalno lahko postavimo v raperske okvire, ne preseneča. Vzporednice bi lahko potegnili z Ali Enom, ki mu je pred dvajsetimi leti uspelo nagovoriti generacijsko mešane pripadnike različnih glasbenih plemen. In nekaj podobnega zdaj velja tudi za Matter. Klasične raperske publike ni bilo nič več kot privržencev različnih oblik (indie) rocka, popa, plesne elektronske glasbe in še česa. Pa tukaj ne gre za kakšno trojčevo strateško oblikovanje izraza »za vsakega nekaj«, ampak prej za njegovo izogibanje ukoreninjenim (raperskim) obrazcem.

Polemiko o tem, ali s svojim slogom teptajo izročila tistega »pravega« rapa ali pa le razpihujejo njegovo zatohlost, pustimo za kakšno drugo priložnost. Dejstvo je, da jim je na svojo stran uspelo dobiti tudi – ali pa predvsem – angažirano občinstvo. Nekaj morda s priljubljenostjo na Radiu Študent, še več pa z objavljanjem skladb na omrežjih Soundcloud in YouTube ter seveda s koncerti.

Ja, da se dobro znajdejo na odru, je bilo jasno že po lanskih prvih nastopih. Njihova odrska suverenost pa se je potem s koncerta v koncert le še krepila. Tudi v četrtek so se predstavili kot utrjen koncertni bend, ki za to, da zmotivira publiko, ne potrebuje posebnih pogruntavščin. Ker je šlo za posebno priložnost, so jim na odru družbo sicer delale izložbene lutke, »meduzi« iz spota za njihov veliki hit Meduze, v skladbi Anakonda pa tudi gostujoča pevka Kukla (Napravi mi dete). Toda to ni zmotilo njihovega minimalističnega pristopa, ki sloni le na spretnem izmenjavanju rim konforativnega Dacha in zenovskega Tunje ter seveda beatovskem manevriranju v ozadje pomaknjenega Levanaela.

Za najbolj prešerno vzdušje so tokrat poskrbele starejše skladbe, ki jih je odrapal tudi dobršen del občinstva, sodeč po odzivu, pa podobna usoda čaka tudi večino skladb s plošče. Verjetno tudi priredbo ene lanskih največjih uspešnic, Drakovega Hotline Blinga, s katero so v dodatku postavili klicaj (in vprašaj) na konec odličnega koncerta.