Korporacije pijejo Slovenijo

Podatki iz merilnega mesta VTPodV 1001, kjer agencija za okolje (ARSO) meri gladino podzemne vode v Savski kotlini in Ljubljanskem polju, kažejo, da je podtalnica na tem območju že leta 2014 dosegla t. i. kritično gladino. Raven podtalnice v Ljubljani počasi, a vztrajno pada. Kakšno leto je vode več, kakšno leto je vode manj, a trend je očiten. Južno od Ljubljane, v Krški kotlini, raven podtalnice ravno tako počasi in vztrajno pada. Na Krškem in Čateškem polju bo raven podtalnice kritično gladino dosegla predvidoma čez dve leti.

Severovzhodno od Ljubljane, v Dravski kotlini, se raven podtalnice počasi in vztrajno znižuje. Gre za »statistično značilen, upadajoč trend letnih povprečij gladin podzemne vode«, strokovno zapišejo raziskovalci Arsa v zadnjem poročilu o stanju podzemnih voda do leta 2015. Na merilnem mestu na Ptujskem polju je bila kritična gladina podtalnice prekoračena že leta 1998. Na vzhodu, na Apaškem polju, raven podtalnice prav tako pada. Tam je bila kritična gladina, to je gladina, ki kaže na prevelik odvzem vode, dosežena že pred tremi leti.

Dr. Jože Uhan, direktor urada za hidrologijo iz Arsa, je že pred štirimi leti zapisal, da se nivoji podzemne vode v vodonosnikih, iz katerih se oskrbuje večina prebivalcev Slovenije, »zaskrbljujoče« znižujejo. Vsesplošna panika naj bi bila za zdaj še odveč, Slovenija je še vedno ena najbolj vodnatih dežel, kjer je vodna bilanca še vedno dobra, »se pa v posameznih področjih in v določenem času že lahko pojavljajo težave«, pojasnjuje. Pomanjkanje vode bomo seveda občutili tako, kot se kuha žaba. Počasi. Skorajda nevidno. In to očitno tudi na račun prevelikih koncesij.

Glavni razlog, zaradi katerega naj bi tudi po napovedih Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) v naslednjih tridesetih letih več kot 40 odstotkov prebivalstva živelo v pomanjkanju vode, voda pa bi naj dobila status nafte, je sicer v podnebnih spremembah. Tudi v Sloveniji so vremenske skrajnosti vse bolj očitne. Ob sušah voda izhlapeva, ob nalivih pa hitro odteče v reke. Leta 2008, 2009 in 2010 so bila najbolj mokra leta v zadnjih petdesetih letih, sledili pa sta jim najbolj sušni leti 2011 in 2012. Toda v Sloveniji, morda razvajeni od preobilja vode, si poleg narave še najbolj škodimo sami.

Tuje korporacije imajo v lasti pravice do črpanja takšnih volumnov vode, ki jih bivši slovenski lastniki nikoli niso izkoristili.

Vrnimo se k problemu upadanja ravni podtalnice v Ljubljani. Kadar želi kakšno podjetje na območju Ljubljane postaviti svoj vodnjak, ministrstvo za okolje pozove ljubljanski Vodovod–Kanalizacijo (VO-KA) k izdaji nezavezujočega mnenja. A četudi je mnenje VO-KE negativno, ker bi načrtovani vodnjak posegal v območje vodnega zajetja Ljubljane, podjetja avtomatsko dobijo dovoljenja. Nataša Šušteršič, vodja razvojne službe VO-KA, omenja dva primera: Vod-

no mesto Atlantis, kjer so koncesijo kljub nasprotovanju VO-KA dobili leta 2008, in Ljubljanske mlekarne, ki so dovoljenje za vrtino dobile 2006. »Vse to posredno vpliva tudi na kvaliteto pitne vode v mestu,« pravi Šušteršičeva, ki še dodaja, da poleg tega nihče na neodvisen način ne spremlja dejansko odvzetih količin vode v teh primerih.

A Atlantis in Mlekarne zdaj niti niso več največja skrb. To so zdaj tuje korporacije. Te imajo v Sloveniji že v lasti ključne, najkakovostnejše vodne vire. Deset vodnih virov Radenske je bilo pred letom in pol prodanih češki družbi Kofola, Polnilnica pijač Costella je bila marca prodana podjetju Ardeya Global iz Združenih arabskih emiratov, multinacionalka Heineken je lani kupila 12 vodnih vrtin v Laškem in v Pivovarni Union, pet vrtin v lasti Droge Kolinska, iz katerih med drugim teče Donat Mg, je leta 2010 kupila hrvaška Atlantic Grupa … 80 odstotkov vseh najkakovostnejših slovenskih virov vode je že prodanih. Pri čemer so nekatere od teh prodanih pravic enormne. So predimenzionirane in nikoli izkoriščene v dovoljenem obsegu.

Korporacija Heineken je, kot poudarjajo slovenski vodarji, skupino Pivovarna Laško kupila predvsem zaradi vode, ki je je tukaj precej in ki je v Sloveniji vsaj trikrat cenejša kot na Nizozemskem, kjer ima Heineken sedež. Heineken lahko iz vrtin Pivovarne Union v središču Ljubljane do leta 2035 črpa kar 1,3 milijona kubičnih metrov vode na leto. V preteklosti je Pivovarna Union načrpala polovico tega volumna – nikoli več –, saj toliko vode za prodajo piva v regiji niti ni potrebovala. A Heineken regionalnih omejitev ne pozna. 1,3 milijona kubičnih metrov potenciala, s katerim lahko po novem operira ta multinacionalka, pa je tudi za Ljubljano ogromna številka. To je približno toliko vode, kolikor je na leto porabi okrog 23 tisoč Ljubljančanov. Vsa Ljubljana namreč na leto porabi nekaj več kot 20 milijonov kubičnih metrov.

Tveganje, da bodo novi gospodarji slovenskih vodnih vrtin podtalnico še bolj izsušili, obstaja na vseh koncih države. Vzemimo zadnji primer prodaje polnilnice Costella iz Fare pri Kostelu. Občani Kostela se trenutno napajajo iz vodnih virov L-1/97 in SK-2/98, ki ju upravlja podjetje Hydrovod Kočevje, d. o. o. Hydrovod ima pravico do skupnega izkoriščanja vode do skupaj 0,9 litra vode na sekundo – toliko pravice do vode je država podelila približno 30 tisoč porabnikom na Kočevskem. Podjetje Ardeya Global iz Združenih arabskih emiratov, ki je kupilo Costello, pa je kupilo tudi pravico do izkoriščanja izvira vode Maks-2/04 s hitrostjo 10 litrov na sekundo. Lili Butina, županja občine Kostel, priznava, da doslej še nihče ni črpal Costelle s takšno hitrostjo. A novi lastniki bodo seveda delali na ekonomiji obsega in poskušali iz Kostela iztisniti maksimalno – arabske potrebe po vodi so, logično, enormne.

Slovenska podtalnica ima sicer še veliko potenciala, toda ne s takšnim tempom. Stranski učinki prevelikega izkoriščanja se že kažejo, znanilec prihodnosti so predvsem globlje, geotermalne vode, ki se zaradi globine težje regenerirajo. V Arsu predvidevajo, da bodo geotermalne vode v Sloveniji zaradi prevelikega in neodgovornega odvzema že v nekaj letih – predvidoma po 2021 – v slabem stanju. Odvzem teh vod se je namreč v zadnjih 30–40 letih povečal za skoraj petkrat. Poleg tega da se v termalni vodi kopamo ali jo pijemo, to v zadnjem obdobju trošimo celo za gretje rastlinjakov. S termalno vodo grejemo paradižnike in negujemo orhideje in jo nato zlijemo v kanalizacijo.

To kaže na nenavadno neskrben odnos do vode v Sloveniji. Andrej Lapanje in dr. Nina Rman z Geološkega zavoda Slovenije pravita, da strokovnjaki na problem nižanja gladine geotermalnih vod – te se nižajo do enega metra na leto – bolj ali manj neuspešno opozarjajo že od 90. let. Vlada je sicer decembra lani izkoriščevalcem termalnih virov resda izdala koncesijske odločbe, v katerih pa jim je spet pogledala skozi prste. Dejansko bi v Sloveniji morali, tako kot v Franciji, Nemčiji, Avstriji ali Nizozemski, načrpano geotermalno vodo vračati, opozarjata. To bi morala biti obveza že ob načrtovanju investicije.ž

Heineken lahko iz vrtin v središču Ljubljane do leta 2035 vsako leto načrpa toliko vode, kolikor je potroši 23 tisoč Ljubljančanov

Najbolj kritična je situacija v Murski kotlini, pojasnjuje Igor Plestenjak, direktor Inštituta za vode. Razlog je predvsem v tem, ker so na avstrijski strani Mure zgradili verigo hidroelektrarn, s čimer so Muro spremenili v »alpsko reko«, ki odnaša iz Slovenije prod, poglablja strugo in ki več ne polni podtalnice. »Nedavno smo naredili raziskavo, naša najbolj dramatična ugotovitev je, da bo treba na Muri narediti vsaj tri prečne pregrade. A da smo študijo sploh naredili, smo morali uporabiti podatke 21 merilnih mest iz Avstrije. V Sloveniji je zgolj eno merilno mesto, še do tega smo težko prišli, toliko o našem odnosu do voda,« pravi Plestenjak.

Geotermalna »neodgovornost« je zgolj ponazoritev splošnega odnosa do vode ali naravnih bogastev. Lidija Globevnik, predsednica Društva vodarjev, pravi, da praktično vsi trendi v Sloveniji zbujajo skrb. »Simulacije kažejo, da nam količina vodnih virov, ki so na udaru zaradi podeljevanja koncesij, skokovito upada,« država tava v temi, nadzor je slab. Pred kakšnimi desetimi leti je bila država še previdna – če tveganja niso bila znana, se koncesija ali ni izdala ali pa se je izdala v majhnih količinah, »sedaj velja neoliberalistični princip. Tvegamo, dokler se ne pokažejo negativne posledice.«

Potem ko smo v Sloveniji izgubili nadzor nad najkakovostnejšimi izviri vode in potem ko se je v toku privatizacije celo z dejavnostjo oskrbe s pitno vodo začelo ukvarjati vse več podjetij, ki iz tega kujejo dobiček, mnogi vidijo rešitev v spremembi 70. člena slovenske ustave, o javnem dobru in naravnih bogastvih. Skupina poslancev s prvo podpisano Alenko Bratušek sedaj predlaga, da bi v ustavo zapisali, da ima »vsakdo pravico do pitne vode« in da se »vodni viri, ki služijo oskrbi prebivalstva s pitno vodo in za oskrbo gospodinjstev, izkoriščajo v obliki neprofitne javne službe«.

Bivši ustavni sodnik dr. Lojze Ude, poročevalec Strokovne skupine za pravico do pitne vode, pravi, da bi lahko na tak način tudi prebivalce Kostela ali Ljubljane zaščitili pred prevelikimi apetiti Heinekena ali Združenih arabskih emiratov. S to spremembo bi namreč »zagotavljali prednostno in trajnostno oskrbo s pitno vodo, kar pomeni, da je treba kontrolirati rezerve pitne vode in tudi nivoje podtalnice, iz katerih se pitna voda črpa, ter takoj reagirati, če pride do ogrožanja oskrbe s pitno vodo v prihodnjih obdobjih. To po mojem mnenju pomeni, da je mogoče na podlagi zakona omejiti tudi izkoriščanje vodnih virov za gospodarske namene.«

Zapis pravice do vode v ustavo je očitno že nujen, skrajni ukrep. »Ko smo pisali ustavo, smo predpostavljali, da so naravna bogastva podlaga za skupno življenje nas vseh, in smo v 70. členu ustave malce ponesrečeno zapisali tudi, da lahko zakon določi, da smejo naravna bogastva izkoriščati tudi tuje osebe … A je to sedaj podlaga v ustavi za tiste, ki se zavzemajo, da bi oskrbo z vodo dali na trg,« je dejal Ude. Zato pa je sprememba ustave smiselna, a le, če bodo v naslednjem koraku spremenjeni tudi ključni zakoni. V tem trenutku namreč v Sloveniji privatiziramo, poleg polnilnic pijač, celo oskrbo z vodo ter dejavnost čiščenja in odvajanja vod.

Že več kot tretjina vodooskrbnih podjetij, skupaj 16, oskrbo prebivalstva s pitno vodo v Sloveniji razume kot profitabilno dejavnost. To so razni d.o.o.-ji ali delniške družbe, od Komunale Ormož, ki je v lasti direktorice Pavle Majcen, do KPK Kamnika v lasti družine Cvirn, ki si na račun oskrbe z vodo izplačujejo visoke dividende. V teh primerih je sicer potrebna koncesija, a če država koncesijo na področju izkoriščanja gozdov podeljuje za največ 20 let, je mogoče koncesijo na področju izkoriščanja voda po zakonu dobiti za kar 50 let.

Podobno, če ne še huje, je na področju odvajanja in čiščenja vod. Ne da bi se zavedali, je to področje v Sloveniji že prepredeno s tistimi multinacionalkami, ki sicer nastopajo v srhljivih mednarodno znanih zgodbah. V Sloveniji verjetno nismo bili pozorni na upor prebivalstva v Indiji pred 15 leti zaradi privatizacije oskrbe z vodo v New Delhiju – odločilno vlogo v tisti zgodbi je igrala multinacionalka Degremont. Ta je solastnica čistilne naprave v Mariboru. Tudi multinacionalki Suez, znani po aferi s 300-odstotnim skokom cen vode v Solunu, Mariborčani plačujejo nadpovprečno visoke račune za čiščenje vode. V Kranjski Gori, na Bledu, v Čisti Dolini, Šentjerneju in Laškem občani za čiščenje vode plačujejo podjetju WTE Wassertechnik, ki je del multinacionalke EVN. Na podlagi poravnave pred sodiščem iz maja lani mora občina Laško zaradi površno napisane koncesijske pogodbe tej multinacionalki zdaj plačati 3,7 milijona evrov – petino svojega proračuna.

Je mogoče v Sloveniji zahtevati, naj celotna oskrba z vodo, z odvajanjem in čiščenjem vode vred, deluje v javnem interesu? Pobudo za omenjeno spremembo ustave je prvi že leta 2014 dal Brane Golubović, bivši poslanec Zavezništva Alenke Bratušek (ZaAB). Golubović je tedaj dejal, da ima »Slovenija nekaj, kar bo v bližnji prihodnosti najbolj dobičkonosen posel«, saj da ni treba »najemati dragih finančnih analitikov za ugotovitev, da bo v prihodnosti voda tista dobrina, ki bo ljudem omogočala preživetje in razvoj, a hkrati tisti proizvod, ki bo korporacijam omogočal delovanje v bližnji in daljni prihodnosti«. Pri čemer je Golubović opozoril na Norveško, češ, »poglejte, kaj je Norveška naredila iz svoje nafte za blaginjo ljudi in države«.

Res je – Norveška, ki je konec šestdesetih let z odkritjem nafte v Severnem morju postala osma največja izvoznica, je zgradila kompleksno organizacijsko strukturo, v kateri država nadzoruje črpanje nafte. Državna institucija Petoro, nekakšen norveški energetski »SDH«, ki je pristojna za varovanje norveških državnih interesov, ima nalogo, da varuje naravne vire. »Petoro je tudi mednarodno dokazal svoj veliki uspeh,« pravi Christian Buch Hansen iz te organizacije, »tako smo zagotovili, da ostane izkoriščanje nafte, skupaj z znanjem in tehnologijo, v državi.« Toda Norveška ni le dober primer na področju ohranjanja svoje nafte. Vzorec, po katerem so obvarovali nafto, so uporabili tudi na področju voda.

Prebivalci Kočevja lahko pijejo vodo s hitrostjo 0,9 litra na sekundo. Arabska multinacionalka pa bo lahko po novem črpala Costello s hitrostjo 10 litrov na sekundo.

Norveška je mednarodno javnost presenetila leta 2007, ko je kot država umaknila podporo skladom Svetovne banke, ki so od držav v razvoju zahtevali privatizacijo vodnih virov. To so storili predvsem zaradi domačih izkušenj. Na Norveškem je vsa oskrba z vodo v javni lasti. A ne le oskrba z vodo, v lasti države in posameznih občin je tudi dejavnost odvajanja in čiščenja vod, torej 2676 čistilnih naprav, zgrajenih v sedemdesetih in osemdesetih. Håkon Smith-Isaksen z norveškega ministrstva za energijo pravi, da so na Norveškem leta 2012 sprejeli še dodatno zakonodajo, po kateri je prepovedana privatizacija ne samo vodooskrbne infrastrukture, ampak tudi infrastrukture odvajanja in čiščenja voda, »ker so vodooskrbne in čistine naprave naravni monopoli, zaradi česar je potrebno javno lastništvo, da se dolgoročno zagotovita varnost in cena teh storitev«.

Kdaj bomo lahko v Sloveniji od kakšnega uradnika dobili takšne odgovore? Odgovor slovenskega ministrstva za okolje na eno od poslanskih vprašanj o oskrbi z vodov Sloveniji je za zdaj, da je »vstopanje zasebnega kapitala v dejavnost izvajanja javnih služb urejeno v Zakonu o javno-zasebnem partnerstvu (Uradni list RS, št. 127/06)«. Privatizacija vode je torej po zakonu v Sloveniji sedaj »urejena«.