Kdo je družina?

Kdor je bil pred mesecem in pol ogorčen nad tem, kako država uporablja svojo moč za poseganje v odnose med otroki in njihovimi bližnjimi, je od ponedeljka zagotovo še bolj. Kdor je na drugi strani verjel pozivom, da je treba zaupati v stroko socialnega dela, se srečuje s številnimi dilemami. Še najpomembnejše se zdi vprašanje, ali so stari starši in vnuki družina.

Primer bratcev iz Velenja, starih pet in tri leta, javnost razburja že od konca marca, ko so ju socialni delavci po treh mesecih življenja pri babici in dedku v Slovenj Gradcu odpeljali iz vrtca in ju namestili v neznano rejniško družino.

»Pa saj mi smo vendar navezani, hodili smo ven, na igrišče, na sprehode, igrali človek ne jezi se, skupaj smo jedli, spali ... potem pa mi jih kar naenkrat, ne da bi mi kaj rekli, odpeljejo iz vrtca. Kot da ni bila zanju in za vse nas že smrt hčerke dovolj velik šok. Pa kaj je tem ljudem, ne morem verjeti, da je to mogoče,« je za Večer dejala babica takoj po tem, ko so ju socialni delavci obvestili, da sta vnuka pri rejnikih.

Dečka sta pri starih starših živela od božiča, ko so ju tja pripeljali njuni starši. Tri mesece sta ostala, ker je dva dni po božiču njuna mama umrla, oče pa je priznal, da jo je zadavil, in je v priporu.

Dedek in babica sta tudi sama želela postati rejnika otrok in že mesec in pol zelo čustveno in javno ponavljata, da ne razumeta, zakaj jima socialni delavci niso ugodili.

V ponedeljek sta nastopila na televiziji in čustvo, ki sta ga izražala, prvič ni bila žalost. Veselila sta se, ker sta prejela odločitev upravnega sodišča, ki je zapisalo, da je bil odvzem dečkov babici, ki je vložila tožbo, v nasprotju s slovensko ustavo in evropsko konvencijo o človekovih pravicah in svoboščinah.

»Od smrti svoje matere sta otroka živela pri tožnici kot del družine. V to družinsko življenje pa je bilo poseženo z nenadnim in nenapovedanim dejanjem odvzema otrok tožnici na način, da sta bila odpeljana iz vrtca,« je razložila sodnica.

Otroka je sicer pustila »v zanju ugodnem okolju rejniške družine«. Vendar je to storila zato, ker je treba varovati otroka »pred nenehnimi spremembami bivališč in ljudi, s katerimi živita«. Ne samo, da se bosta obe strani pritožili na to sodbo, ampak bodo o tem primeru potekali še drugi sodni postopki, ki bi lahko pomenili dodatne selitve.

Velenjski socialni delavci, direktorica velenjskega centra Lidija Hartman Koletnik in vsi, ki so jih podpirali, so nad odločitvijo sodnice iskreno presenečeni. Začudeni so, da sploh govori o »odvzemu« otrok babici in o »posegu v družinsko življenje babice in vnukov«.

Ni šlo za odvzem in ni šlo za družino, trdita odvetnica centra Simona Marko in glavni socialni inšpektor Peter Stefanoski, ki je aprila odločno zagovarjal, da je center ravnal strokovno in zakonito.

Center je 21. marca res izdal odločbo o odvzemu otrok in dodelitvi v rejništvo, vendar ju ni odvzel babici in dedku, ampak očetu. Po slovenski zakonodaji se lahko otrok odvzame le roditelju, roditelji pa so lahko le mame in očetje. Slovenska zakonodaja tudi jasno določa, kdo je družina. »Družina je življenjska skupnost staršev in otrok,« piše v drugem členu zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Sodnica tega zakona ni navajala, temveč je trdila, da že iz evropske konvencije o človekovih pravicah izhaja, da je razmerje med starimi starši in vnuki družinsko razmerje, v katero lahko država posega le izjemoma.

To še zdaleč ni nedvoumno in bo zagotovo predmet razprav. Med drugim zato, ker status družine ne prinese samo pravic, ampak tudi dolžnosti.

»Postavlja se tudi vprašanje, ali so stari starši tudi dolžni preživljati svoje vnuke, kako je z njihovo odgovornostjo (tudi kazensko) v primeru ogroženosti otrok in podobno,« se sprašuje Peter Stefanoski.

Dileme, ki izhajajo iz tega, so velike že v primeru velenjskih dečkov. Socialni delavci so bili prepričani, da ne odločajo o posegu v družino, ampak o tem, ali je v interesu otrok, da so njihovi rejniki stari starši ali pa kdo drug. Tako namreč piše v zakonu o rejniški dejavnosti: v primeru, da želi sorodnik postati rejnik, center ugotovi, ali je to v otrokovo korist.

Pravih razlogov, zakaj se je center odločil, da otroka dodeli drugim rejnikom, ne poznamo. Tisti, ki jih poznajo in jih zagovarjajo kot strokovno utemeljene, jih ne smejo povedati javnosti. Največ, kar lahko izberemo iz uradnih pojasnil, je, da je center ocenil, da stari starši otrokom, vsaj za zdaj, ne zagotavljajo primerne skrbi, varstva in vzgoje.

Če so stari starši in vnuki družina, taki razlogi ne bi bili zadostni za dodelitev drugim rejnikom, saj bi morali vnuka starim staršem verjetno res odvzeti. Odvzem otrok pa je po zakonu možen le, ko kdo od staršev oziroma roditelj »zlorablja roditeljsko pravico, ali je otroka zapustil, ali je s svojim ravnanjem očitno pokazal, da ne bo skrbel za otroka, ali drugače hudo zanemarja svoje dolžnosti«.

Tudi če ima sodnica prav, je velenjskim socialnim delavcem težko očitati zlonamernost ali malomarnost. To ne bi smel biti primer za nabiranje političnih točk, vendar je že prepozno, saj bo morala ministrica za socialne zadeve Anja Kopač Mrak svojo podporo socialnim delavcem na zahtevo SDS zagovarjati v državnem zboru. Ima pa ministrica še eno težavo, upravna inšpekcija je namreč ugotovila nezakonito ravnanje slovenjgraškega centra za socialno delo. Tam so na ministrstvo prepozno poslali kasneje sicer zavrnjeno babičino vlogo za izdajo dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti. Kršena je bila torej pravica do odločanja v zakonitem roku. Gre za postopkovno in ne (še) vsebinsko napako. Zaradi nje odstavljeni direktor centra Jurij Šumečnik, odstop je ponudil sam, pa trdi, da niso delali »ne na škodo otrok ne na škodo vlagateljev«. Direktor odstopa tudi zato, ker je »zadeva preveč razgreta«.