Če vidite policiste v akciji, raje poglejte stran

Je nadzor javnosti na delom policije v Sloveniji dovoljen ali prepovedan? Sme občan opazovati, spremljati in dokumentirati izvajanje policijskih postopkov na ulici? Sme to storiti novinar, fotograf? Odgovor, ki ga dajejo ustava, zakonodaja, odločba informacijskega pooblaščenca in (vsaj uradno) policija, je da. V praksi pa je odgovor lahko tudi ne.

Ko smo pred dvema letoma ta vprašanja postavili policiji, smo dobili nedvoumne odgovore. »Snemanje policistov, ko izvajajo pooblastila, predstavlja osrednji namen pravice do svobode izražanja (pravico razpravljati o državi in njenih oblastnih dejanjih ter zadevah),« so pojasnili na policiji. In dodali, da policisti spadajo med »t. i. absolutno javne osebe, saj zaradi svojega statusa v javnosti ohranjajo majhno stopnjo pričakovanega varstva zasebnosti. Javni interes po objavljanju informacij o njihovem delu je velik in konstanten«. In pri tem ni nobene razlike glede statusa osebe, ki dokumentira ravnanje policistov – to lahko počne vsak. Omejitve te ustavne pravice so dopustne le, »če bi se s snemanjem ovirala, oteževala oziroma motila izvedba policijskega postopka ali če bi to vplivalo na varnost izvedbe postopka«.

Taka je bila tudi odločba informacijske pooblaščenke iz leta 2013, v kateri je zapisala, da »snemanje izvrševanja policijskih pooblastil predstavlja izvrševanje ustavne pravice do svobodnega izražanja iz 39. člena ustave in 10. člena evropske konvencije o varstvu človekovih pravic«.

Policiji smo omenjena vprašanja tedaj zastavili s prav posebnim namenom. Dve leti je namreč tega, ko se je Mladinin fotograf Uroš Abram odločil, da bo dokumentiral policijsko akcijo kaznovanja kolesarjev, ki ne spoštujejo cestnoprometnih predpisov. Fotografiral je policista in policistko, ki sta omenjeno akcijo izvajala na Dunajski cesti v Ljubljani. Policistu to ni bilo všeč in je od Abrama zahteval, naj preneha fotografirati in naj se legitimira, čeprav policijski postopek ni bil oviran. Ker tega po mnenju policista ni storil v primernem času, mu je napisal globo v višini 330 evrov. Tedaj smo zapisali, da je postopek na sodišču, razplet pa negotov.

Sodišče pravi, da je za policista lahko vsak utemeljeno sumljiv, če ima temna oblačila, sončna očala in brado.

Sodišče je pred dnevi Abramovo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo ter mu naložilo plačilo globe in sodnih stroškov. Glede na ustavno zagotovljeno pravico do nadzora nad delom policije (ki ga lahko izvaja kdorkoli, ne zgolj novinar) zbuja začudenje stališče sodnice Tamare Kokalj, da bi smel fotograf/novinar svoje delo opraviti, le če bi se »najprej predstavil kot novinar in pojasnil namen zbiranja podatkov«. Češ da to piše v Kodeksu novinarske etike, pri čemer to pomeni, da ima novinar še manj pravic za dokumentiranje policijskih postopkov kot posamezni občan, saj se slednjemu ni treba predstaviti in pojasniti, čemu spremlja delo policije. Sodnica je ugotovila, da je policist za preprečitev dela fotografu imel pravno podlago: »Sodišče je ugotovilo, da so bila vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih temelji odločitev prekrškovnega organa, pravilno in celovito ugotovljena.«

To pomeni, in to najbolj zbuja skrb, da je sodnica sprejela policistovo utemeljitev, ki je bila v bistvu ne prav dober izgovor, ki ga je uporabil, da je fotografu preprečil spremljanje policijskega postopka. Policist je namreč dejal, da se je za legitimacijo fotografa odločil, ker je »zaradi svoje pojave vzbujal sum, da bi lahko storil kaznivo dejanje ali prekršek, saj je bil v temnih oblačilih, imel je sončna očala in brado, v bližini naslova, kjer se je vodil postopek, pa se pogosto vršijo kazniva dejanja«. Seveda to ni res, saj se domnevni kršitelj zakona gotovo ne bi izpostavljal s fotografiranjem policistov. Policist je fotografu preprečil spremljanje policijskega postopka, ker je to lahko storil. Ker mu to dopušča zakon. Ali pač?

Zgodbi nista povsem primerljivi, a nekateri elementi so enaki kot v primeru ministra Koprivnikarja, ki so ga policisti pred časom ustavili in opravili test alkoholiziranosti. Tudi tedaj policisti dejansko niso imeli zakonske podlage, da ustavijo ministra, pa so to vseeno storili. Samo zato, ker so lahko. A v policiji so potem priznali, da je bila zakonodaja zlorabljena, ko so policisti uporabili policijska pooblastila, čeprav za to niso imeli utemeljenega razloga. Službo je izgubilo pet policistov.

A odločitev sodišča v primeru Koprivnikar vsaj policistoma, ki sta izvedla zarotniški postopek zoper ministra na cesti, daje določeno upanje. Kolikor se to morda sliši za lase privlečeno, je vse, kar morata v svoj zagovor povedati, to, da je bilo na območju, kjer sta ministra ustavila, v zadnjem času veliko kaznivih dejanj in da je bil ministrov avto videti sumljiv, ker je ponoči vozil s prižganimi lučmi …