Levitev pošasti

V britanskem trilerju Nadzor z neba zahodne obveščevalne službe v kenijskem Nairobiju odkrijejo varno hišo, v kateri se skrivajo pripadniki teroristične organizacije Al Šabab, zato stečejo postopki za dronsko razstrelitev te postojanke, še toliko bolj, ker se izkaže, da v središču Nairobija pravkar načrtujejo samomorilski atentat. Toda na trg nedaleč od »tarče«, te varne hiše, prikoraka deklica, si postavi stojnico in začne prodajati kruh.

Dilema, pred katero se znajdejo odločevalci in upravljavci dronov, je na dlani: naj žrtvujejo deklico, da bi rešili druge – ali pa naj operacijo ustavijo in »povzročijo« še hujšo katastrofo?

Natanko taka je bila reakcija, ko je Greenpeace razkril, kako nastaja čezatlantski sporazum TTIP: naj prostotrgovinski sporazum zavrnejo in s tem uničijo nemško avtomobilsko industrijo (in slovenska podjetja, ki delajo za nemške avtomobilske gigante) ali pa naj sporazum sprejmejo in uničijo vse druge, kompletno Evropo?

To je realna dilema. Kako bi izgledala realna rešitev te dileme? Poglejmo najprej, kako bi izgledala filmska rešitev. Kako se v Nadzoru z neba izognejo tej smrtni dilemi? Tako, da k deklici, ki noče in noče oditi, pošljejo nekoga, da pokupi ves kruh – in deklica odide. Bum! Dileme ni več. In varne hiše tudi ne.

Kakšna pa bi bila filmska rešitev realne dileme, ki jo poraja prostotrgovinski sporazum? Kako bi se izognili dilemi? Tako, da bi poslali nekoga, ki bi pokupil vse nemške avtomobile. Ali bolje rečeno: tako, da bi Evropejci pokupili nemške avtomobile.

To bi bila filmska rešitev. Toda: kaj če je filmska rešitev realnejša od realnih rešitev? Filmska rešitev namreč nemške avtogigante dejansko sprašuje: čakajte, a ni dovolj, da Evropejci kupujejo vaše avte? A res potrebujete še večji dobiček? V filmski rešitvi tli povsem realno vprašanje: zakaj bi vsi crknili, ker ima ena korporacija premajhen dobiček? Bo pač imela v Ameriki manjše dobičke. Sploh pa: v Evropi naj prodaja avte po taki ceni, kot jih prodaja v Ameriki, pa jih bo prodala več in imela večji dobiček. Filmska rešitev je zelo realna in povsem logična: mar še nimate dovolj? Ker je realna in logična, dileme ni več. Bum! Čezatlantskega sporazuma ni več. Lahko ga zavrnemo.

Ni namreč razloga, da bi v multinacionalki videli devetletno deklico, ki prodaja kruh. Toda devetletna deklica, ki prodaja kruh, je povsem očitna posledica strašne ekonomske neenakosti, o kateri se zadnje čase veliko govori. In prav nedavno smo dobili vpogled v to, kako nastaja ta silna in neznosna ekonomska neenakost.

Najprej smo s Panamskimi dokumenti dobili vpogled v davčne oaze – ogorčenje je bilo silovito, pa smo dobili vpogled le v delček davčnih oaz. Potem pa smo zaradi Greenpeacea dobili še vpogled v nastajanje čezatlantskega sporazuma TTIP – ogorčenje je bilo spet silovito, pa četudi smo dobili vpogled le v delček tega sporazuma.

Predstavljajte si, kakšno bi bilo ogorčenje, če bi dobili totalni vpogled v delovanje davčnih oaz in nastajanje prostotrgovinskih sporazumov. In predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če bi se vsa produktivnost, vsa učinkovitost in vsa ustvarjalnost, ki jih ljudje vlagajo v kapitalizem, preselile v to ogorčenje, še toliko bolj, če bi si to ogorčenje delili z ogorčenjem države, ki pa ga ni na spregled.

Prostotrgovinski sporazumi in davčne oaze so postdemokratični razdeljevalci družbenega bogastva. In ta moč razdeljevanja je, kot vidimo, vedno pridobljena roparsko.

To metaogorčenje bi bilo logično: vpogled v to, kako nastaja TTIP in kako delujejo davčne oaze, je vendar vpogled v to, kako nastaja ekonomska neenakost. Prostotrgovinski sporazumi in davčne oaze, ti stroji za poglabljanje ekonomske neenakosti, povsem jasno kažejo, da bogat ni več ta, ki producira in ustvarja, temveč ta, ki se zna – kot bi rekla Markus Metz in Georg Seeßlen, avtorja knjige Kapitalizem kot spektakel – »spretno vmešati v razdelitev«. Prostotrgovinski sporazumi in davčne oaze se zelo spretno vmešavajo v razdelitev.

Še huje: prostotrgovinski sporazumi in davčne oaze so postdemokratični razdeljevalci družbenega bogastva. In ta moč razdeljevanja je, kot vidimo, vedno pridobljena roparsko, na silo – z nasiljem, vojnami, izsiljevanjem, uničevanjem, grožnjami, sankcijami, korupcijo, krvjo. Ne, prostotrgovinskih sporazumov in drugih strojev neoliberalnega gospostva ni mogoče vpeljati po demokratični poti. Tako kot po demokratični poti ni mogoče vpeljati diktature.

Fašizacija kapitalizma

Davčne oaze in prostotrgovinske sporazume prikazujejo kot nekaj nepolitičnega in neideološkega, kot nekaj nadpolitičnega in nadideološkega, toda dejansko ni nič bolj ideološkega od davčnih oaz in prostotrgovinskih sporazumov – davčne oaze in prostotrgovinski sporazumi so natanko ideologija izključevanja, diskriminacije in segregacije. Če je rasna segregacija nesprejemljiva, zakaj je potem sprejemljiva socialna in ekonomska segregacija? In če država obsoja rasiste, zakaj potem tolerira davčne oaze in prostotrgovinske sporazume, popolna nasprotja demokracije, blaginje in sreče? To, da jih tolerira, je tako, kot da bi na stavnici ali pa borzi stavila, da bomo izgubili – kot da bi torej stavila proti ljudstvu.

Davčne oaze so kraji, v katerih prostotrgovinski sporazumi že veljajo. In multinacionalke skušajo zdaj v davčno oazo spremeniti še Evropsko unijo. V davčnih oazah ni demokracije, saj velja le še v tistih sferah človeške dejavnosti, ki so za delovanje same družbe povsem nebistvene. Tam, kjer se odloča o rečeh, bistvenih za ljudstvo, ni demokracije. Še huje – v davčnih oazah demokracija kot oblika vladavine izgine.

Kaj jo lahko zamenja? Spomnimo se Kanalskih otokov (Jersey, Guernsey, Alderney, Sark itd.), ki danes sodijo med najbolj razvpite davčne oaze. Med II. svetovno vojno so jih okupirali nacisti. In Madeleine Bunting v monografiji Vzorna okupacija podrobno popisuje, kako navdušeno so kanalski Britanci kolaborirali: niso se upirali, ničesar niso imeli proti deportacijam Judov, fašizem so sprejeli kot novo, trajno družbeno ureditev in tako dalje.

Sporočilo je na dlani: ne le da lahko vsakdo postane fašist in ne le da je fašizem prevedljiv v vse družbe in vsa okolja, ampak se mu vsi tudi hitro prilagodijo. Postane sprejemljiv, najprej za del prebivalstva, potem pa za večino, ki hoče le mirno živeti naprej, kot da ni nič. Antifašizem ni torej nič samoumevnega. Ravno nasprotno: fašizem je samoumevnejši od demokracije.

Ko pa se kapitalizem bori za preživetje, se fašizira. Logično: fašizem, odrešitelj kapitalizma, je učinkovit in produktiven, ljudi prisili v uboganje in podrejenost, demokracijo in vse procese odločanja depolitizira, zakone, parlament in ustavo zamrzne, celotno družbeno življenje in vso človeško dejavnost pa podvrže kultu nadpolitičnega Vodje – v današnjih časih kakopak kultu nadpolitičnega prostega trga. Ker komunizma ni več in ker kapitalizmu ni treba več dokazovati, da je boljši od komunizma (komunizem je bil tisti, ki je kapitalizem »učil lepega vedenja«, kot pravi Tomaž Mastnak v knjigi Liberalizem, fašizem, neoliberalizem), se lahko ekstremizira, fundamentalizira in fašizira.

Toda ironično: fašizacijo Evropske unije – ekstremizacijo kapitalizma – prikazujejo kot nekaj dobrega, celo etičnega. Prostotrgovinski sporazum je moralni imperativ, ker bo dober za vse nas, pravijo. Saj veste: hujša ko bo ekonomska neenakost, več bodo lahko elite darovale. In več ko bodo lahko darovale, bolj etične bodo. Vidite, kapitalizem se čuti eno z ljudstvom – kot fašistični Vodja. Prostotrgovinska radikalizacija kapitalizma bo omogočila etiko brez demokracije – če smo etični, itak ne potrebujemo demokracije. In antifašističnega konsenza, na katerem je temeljila povojna Evropa, tudi ne.

Kar spominja na nemški roman Vse ostaja drugače (Alles bleibt anders), ki ga je leta 2008 objavil Siegfried Langer: oxfordski študent se iz neke vrste amnezije prebudi v svet, v katerem so fašisti dobili II. svetovno vojno. Lahko si mislite, kako izgleda ta svet. To študenta tako pretrese, da se s časovnim strojem odpravi na iskanje vzporednega sveta, v katerem fašisti niso zmagali, toda ko se seli iz enega vzporednega sveta v drugega, ugotovi, da so fašisti zmagali v vseh vzporednih svetovih. To je slika sveta, ki temelji na etiki davčne oaze – slika sveta, iz katerega so izginile vse alternative, vse prihodnosti, vsa transformativna imaginacija in vsi tisti utopični »nemogoči« trenutki, ko postane spet vse mogoče.

Ko so mediji razkrili Panamske dokumente, se je po uvodnem izbruhu šokiranosti in ogorčenja pojavilo neizbežno vprašanje: kaj storiti z davčnimi oazami? Odgovor je bil logičen: davčne oaze je treba obdavčiti. Še bolje: davčne oaze je treba odpraviti. Kako? Filmska rešitev je na voljo v Jamesih Bondih: destruktivnost pošastnega elitista (dr. Noja, Ernsta Stavra Blofelda ipd.), ki se skriva na kakem eksotičnem, običajno karibskem otočku, s katerega skuša vladati svetu, nevtralizirajo tako, da otoček preprosto izbrišejo. Filmska rešitev je logična in samoumevna. Ni otočka – ni problema.

Tako kot v sloviti hladnovojni grozljivki Ubijalski mehur (The Blob, 1958), v kateri sluzasto, želatinasto, rdečkasto vesoljsko snov, ki izgleda kot šnicelj in ki napade neko mestece, nazadnje ustavijo tako, da jo zamrznejo. Kaj pa narediš z zrezkom – vržeš ga v zamrzovalnik! Nič ni logičnejšega.

Zakaj na vsakih volitvah vedno zmaga prav Kapitalistična stranka?

So davčne oaze zamrznili, kot bi pričakovali? Ne, pač pa so ugotovili: že res, da bi morali davčne oaze obdavčiti ali celo odpraviti, toda če bi hoteli to storiti, bi morale skupaj stopiti vse države tega sveta, potemtakem ves svet, kar pa je nemogoče, zato nič ne moremo. No, to bi morali zahtevati in storiti ravno zato, ker je nemogoče. Nič ni atraktivnejšega in inspirativnejšega od nemogočega. Nemogoče prebuja imaginacijo in upanje. Nemogoče deluje transformativno.

Ta distopični argument – nič ne moremo! – se uporablja tudi v ultimativni situaciji: pri podnebnih spremembah. Če bi hoteli ustaviti podnebne spremembe, bi morale skupaj stopiti vse države tega sveta, potemtakem ves svet! Ker pa svet ne more stopiti skupaj in ker globalna akcija ni mogoča (kapitalizem temelji prav na nemožnosti globalne družbeno-politične ureditve, s katero bi ga lahko brzdali, kot pravi Slavoj Žižek v knjigi Trouble in Paradise), je konec sveta neizbežen.

Kar govori o tem, kako dejansko vidimo davčne oaze: kot nekaj pogubnega, destruktivnega, pošastnega, celo apokaliptičnega, kot nekaj, kar nas kolektivno uničuje in kar bi nas lahko kolektivno pokončalo, a kljub temu ničesar ne ukrenemo.

In natanko tako vidimo tudi sam kapitalizem: kot nekaj destruktivnega, pošastnega, apokaliptičnega, kot nekaj, kar nas kolektivno uničuje in kar bi nas lahko kolektivno pokončalo, a kljub temu ničesar ne ukrenemo.

Pošast, ki je požrla svet

Ubijalski mehur, posnet leta 1958, je bil alegorija boja proti komunizmu – in tista sluzasta, želatinasta, brezoblična, rdečkasta snov, ki gazi mesto, je bila alegorija komunistične pošasti. V petdesetih letih prejšnjega stoletja, v času hladnovojne histerije, pa je Hollywood posnel tudi serijo povsem direktnih, propagandnih protikomunističnih filmov (Moj sin John, Železna zavesa, Bil sem komunist za FBI ipd.), ki so komuniste prikazovali kot pošasti.

Kako v teh protikomunističnih filmih prepoznate komunista? Takole: obraz skriva za časopisom, vedno stoji v najtemnejšem kotu ulice, ponoči meče daljšo senco kot nekomunist, je grob, sadističen, brezčuten, zadirčen in dogmatičen, nosi draga oblačila, vozi drage avtomobile, ni sposoben normalne komunikacije, ne drži besede, zanima ga le partijska linija, ženske zlorablja za vabe, prezira Boga in krščanstvo, je rasist in antisemit, omalovažuje delavce, fantazira o tem, kako bo zlomil Ameriko, grozi z virusi, mikrofilme skriva pod poštne znamke, teži z Marxovim Kapitalom, nedolžne Američane zapeljuje s seksom in alkoholom, svojim agentom obljublja, da bodo po njih nekoč poimenovali ulice, trge in mesta, izobči vsakega tovariša, ki trdi, da Hegel ni vplival na Marxa, nenehno vrti Šostakoviča, atomske skrivnosti krade v imenu svetovnega miru, nenehno opreza in vohlja, uporablja pretenciozna gesla, nima otrok, ne razume družinskih vrednot, ne spoštuje staršev, ignorira materin rojstni dan, dom mu nič ne pomeni, nikoli se ne smeji, če pa se, potem ravno koga ubija, vic mu je treba vedno pojasniti, med kajenjem dim spušča skozi nos in ne mara malih živali.

To je bil čas, ko so se holivudski filmi bali komunizma. Ni bilo hujše pošasti od komunizma – razen kapitalizma. Če namreč vprašate filme, potem ni hujše pošasti od kapitalizma. Recimo: zgodovina grozljivke je zgodovina boja proti kapitalistični pošasti. Ko gledate grozljivke, se zdi, da so pošasti, ki v njih nastopajo (kreature, roboti, dinozavri, orjaški insekti, predatorji, alieni, zombiji, vampirji ipd.), le alegorije kapitalizma – da so torej opisi pošasti le alegorični opisi kapitalizma, le karnevalske transfiguracije kaosa, ki ga povzroča kapitalizem.

So davčne oaze zamrznili, kot bi pričakovali? Ne.

Samo pomislite: za pošast se običajno zdi, kot da ni s tega sveta. Razlogi za njen obstoj so iracionalni. Je destruktivna in invazivna. Vedno povzroča strašno kolateralno škodo. Ljudi dobesedno žre – z ljudmi se hrani. In vedno potrebuje veliko hrane. Trga družine, družbo. Nenehno se revolucionira – stalno mutira, se reproducira, transformira in levi. Polašča se teles, glav, duš. Ljudem pere možgane. Spreminja jih v hladne, brezčutne, nesočutne, odtujene kontejnerje, klone, replike, mašine. Utelesi se lahko v vsem, zato je vsepovsodna. Dela non-stop, tudi ponoči – in tedaj je najhujša, saj vidi v temi. Vsevidna je – in tudi vsevedna. Agresivna je, nestrpna in represivna, brutalna – ljudem pije kri. Deluje na kri. Nenehno vdira v zasebnost, človečnost, dom. Ljudi nenehno razlašča, saj napada zasebno lastnino in prihranke. Nima vesti – ne čustev ne morale. Ljudem vedno prodaja njihov lastni strah. Ni krikov, ki bi jo odvrnili od tega, kar počne. Kriki jo naredijo še kreativnejšo. Z njo se je nemogoče pogajati. Vedno nastopa apolitično, nadpolitično, postpolitično. Vedno je pred vsemi. Življenje reducira na boj za obstanek, na naravno selekcijo. Vse počne na silo. Svoj življenjski prostor – svoj Lebensraum, svojo svobodo – si ustvarja na silo, z nasiljem in uničevanjem. Nikoli ne odneha. Nikoli se ne ustavi. Če jo pokončaš, se vrne. Vedno ponovno vstane. Nesmrtna je. Preživi tudi konec sveta. Njeno sporočilo pa je vedno isto: Vi ste naslednji!

Mar niso to opisi kapitalizma? Vsekakor, pošasti imitirajo kapitalizem, njegove obscenosti, njegove ekscese, njegova pretiravanja, toda v kapitalizmu so najresničnejši prav njegovi ekscesi, obscenosti in pretiravanja. Kako se znebiti teh pošasti? Filmska rešitev je podobna filmskim rešitvam drugih realnih situacij, recimo filmski rešitvi davčnih oaz in filmski rešitvi podnebnih sprememb: človeštvo v teh grozljivkah stopi skupaj in nevtralizira pošast. Ne, pošasti ne eliminirajo s terapijo, temveč na silo. In v tej filmski rešitvi ni prostora za nevtralnost – na eni strani je pošast, na drugi strani je preostali svet (1 % vs. 99 %). Tu in tam se sicer pojavi kak omahljivec, ki pa potem itak postane prva naslednja žrtev pošasti.

Večni triumf Kapitalistične stranke

Filmska rešitev je logična. Ali pošast – ali mi! Realne rešitve so kakopak nelogične: kapitalizem, davčne oaze in podnebne spremembe so neizbežne, zato nič ne moremo. In ker nič ne moremo, ker je torej globalna akcija nemogoča, je »rešitev« v tem, da do kapitalizma in njegovih motorjev, davčnih oaz in prostotrgovinskih sporazumov, spremenimo odnos. Zapovedujejo nam: pojdite vase! Pojdite na terapijo, tečaj osebne rasti ali fitnes! Prijavite se v resničnostni šov! Bodite športni, atletski, zmogljivi, samozadostni, ekstremni! Zdržite več kakor drugi! Do sebe – in drugih – bodite brezobzirni! Postanite direktor svojega jaza! In po pasijonu vas čaka ponovno vstajenje – čudež! Problem je v vas! Vi ste problem! Davčne oaze in prostotrgovinski sporazumi so Usoda! Dan brez kapitalizma je izgubljen! Spremenite svoj odnos, pa ste odrešeni!

Kar me spominja na sci-fi grozljivko Zavojevalci z Marsa (Invaders from Mars, 1953), v kateri dečka ponoči nekaj zbudi. Ko vstane iz postelje, odide ven in stopi za hišo, tam pa zagleda zunajzemeljsko plovilo, ki je pristalo na travi. Plane v hišo in zbudi starše, vreščeč: Marsovci so se izkrcali! Starši ga objamejo in pomirijo: Ne, sinko, le sanjal si! Tlačila te je mora! Kot da bi mu hoteli reči: Sinko, pojdi vase – problem je v tebi!

Če je rasna segregacija nesprejemljiva, zakaj je potem sprejemljiva socialna in ekonomska segregacija?

Pošast računa na to, da otrokom nihče ne verjame. Tako kot kapitalizem. Vsaka zahteva po radikalni spremembi, emancipaciji, revoluciji ali globalni družbeni ureditvi, ki bi krotila in brzdala kapitalizem, velja za nekaj otročjega. In ta magični, mesijanski, gurujski, religiozni kapitalizem, ki ljudi brezmejno infantilizira in idiotizira (tako na Zemlji kot v Nebesih), računa, da otrokom ne bo nihče verjel, obenem pa ljubi devetletne deklice, ki prodajajo kruh.

Ljudje v to svojo spremembo odnosa do pošasti, v to prilagajanje pošasti vsako leto zmečejo milijarde – v terapije, medikamente, energijske napitke, poživila, tečaje osebne rasti, liftinge, pomlajevalne tehnike. Si predstavljate, da bi milijarde investirali v boj proti kapitalistični pošasti?

Toda pošast v grozljivkah slovi še po nečem: nima svoje stranke. Kot je nima kapitalizem. Ni Kapitalistične stranke. Toda zlahka si predstavljamo, kakšen bi bil program Kapitalistične stranke, če bi obstajala. Takle:

* vse trgovanje bomo povsem liberalizirali

* finančne trge bomo povsem deregulirali

* kapital in bogate bomo razdavčili

* javni sektor bomo razbili

* vse javne storitve, od zdravstva do šolstva, bomo privatizirali

* vse šole bodo plačljive

* socialne programe bomo ukinili

* delovno pravo bomo deregulirali

* nadomestila za brezposelnost bomo odpravili

* porodniške ne bo več

* dopust ne bo več plačan

* delovni čas bomo fleksibilizirali

* minimalne plače ne bo več

* država bo vitka

* prvi maj ne bo več dela prost dan

* zakonodajo bodo določale korporacije

* vlade bodo postavljale multinacionalke

* ustavo bo zamenjal prostotrgovinski sporazum

* odprti bomo 24 ur na dan, 7 dni na teden

* ustvarili bomo rekordno ekonomsko neenakost

Jasno, takšne stranke ne bi volil nihče. Ni šans. Toda: če te stranke ne bi volil nihče, zakaj jo potem vedno znova izvolimo? Zakaj na vsakih volitvah vedno zmaga prav Kapitalistična stranka?