Faruk Šehić

Navijač apokalipse

Intervju

V Ljubljano je prišel iz Švice, iz majhnega mesta Zug, kjer obkrožen z »najbogatejšimi ljudmi na svetu« v pisateljski rezidenci snuje naslednji roman. V njem se bo, kot kaže, spraševal o življenju po apokalipsi.
Morda ga ravno zato ni prav nič motilo, da je ves teden njegovega bivanja v Ljubljani deževalo, kot da se nikoli več ne bo zjasnilo, kot da se prav zares bliža apokalipsa. Navsezadnje je deževje nekakšna melanholična stalnica tudi v njegovi Knjigi o Uni (prevod Zdravko Duša, Cankarjeva založba, 2016), posvečeni reki, ob kateri je odraščal in ki je bila med vojno »edino, česar ni mogoče uničiti«. Za ta roman je prejel več nagrad, vrstijo se prevodi v evropske jezike, slavospev pa je nedavno prispeval tudi britanski časnik The Guardian; njegovo pisanje je označil za »pomemben prispevek k vojni literaturi«.

Ko Šehić piše o vojni, izhaja s stališča preživelega borca – med letoma 1992 in 1995 je bil najprej vojak, potem tudi častnik Armade BiH. Od takrat je minilo dobrih dvajset let in po začetni povojni evforiji, ki jo je doživljala vsa Bosna, so prešli nazaj k stvarnosti, primorani prilagoditi se življenju, ki pozna zgolj stanje po katastrofi.

Ko smo po predstavitvi vaše knjige v ljubljanski knjigarni Konzorcij sedeli v nekem lokalu in se je za delom omizja vnela razprava o vse slabših razmerah za življenje v Sloveniji, ste jo prekinili, češ, nehajte, ljudje, ravno sem prišel iz Švice. Tam si oddihujete od realnosti življenja v južnejših državah?

Ja, v Švici sem se sprostil. Duševno sem se začel počutiti bolje. Nikakršnega stresa ali živčnosti nisem čutil. Toda čez čas mi je vendarle postalo dolgčas.

Torej pogrešate domači kaos?

Ne nujno kaosa. Ampak vse je tako urejeno, da me je to v nekem trenutku začelo motiti. Preveč je urejeno. Ni se ravno lahko navaditi na življenje v mestu, v katerem živijo najbogatejši ljudje na svetu.

Kakšen refleks vam zbuja ta pretirana urejenost, kot pravite, kaj razmišljate ob vsem tem bogastvu?

Iz Zuga grem pogosto v Zürich in med sprehodi sem se domislil, da bi napisal zgodbo o okupaciji tega mesta, o tem, kako je popolnoma uničeno. Sit sem pisanja o naših vojnah, zato sem neko univerzalno vojno postavil tja, kjer je že stoletja ni bilo. Sedemdeset odstotkov Švicarjev je seveda nemškega rodu. Zelo so pedantni, čisti in urejeni. To je socialna država in vse je urejeno tako, da ti olajša življenje. Infrastruktura je premišljena do popolnosti. Tam, kjer živim, so povsod neke pasaže, sploh ne potrebuješ dežnika, če dežuje. Edino jezero v Zugu mi deluje nekako depresivno. Neka depresivnost me navdaja, ko sem v njegovi bližini, ne vem, zakaj. Recimo, hodim okoli jezera in vse je kot z razglednice, pa se usedem in gledam labode in sem na smrt žalosten.

Morda je jezero zgodovinsko povezano s kakim tragičnim incidentom?

Njihova največja tragedija se je zgodila pred kakimi desetimi leti, ko je neki norec ubil deset članov kantonalne skupščine. Sicer pa ničesar. Ko grem na sprehod, se včasih zavestno izognem jezeru. Usedem se kam drugam in uživam, sproščam se. Povsem sem se osvobodil črnih misli, ki sem jih prinesel iz domačega okolja. Lepo je, ampak ne smem se preveč udomačiti, ker vem, da bom odšel. Nazaj v Sarajevo, ki je pod civilizacijsko ravnijo. Neka ženska iz Bosne mi je pred prihodom opisovala Švico in rekla, da je tamkajšnja policija res okrutna. Prestrašil sem se, saj policije resnično ne maram. Toda v Zürichu je sploh ne vidiš, če pa že, policisti turistom delijo nekakšne letake. Seveda je bolje živeti v mestu, ki je tako strogo urejeno, kot v tistem, kjer ni osnovnih možnosti za življenje.

Kot bi šlo za mesti, ki v istem trenutku bivata v dveh različnih časih.

Sarajevo je živčno, histerično mesto, ljudje so neprijazni, nezadovoljni z življenjem, to se povsod pozna. Švicarji pa so preprosto veseli in prijetni, da te kar ima, da bi v tistih njihovih butikih kaj kupil. Če kaj vprašaš, ti je vsak pripravljen pomagati, nihče ni proti tebi. V Sarajevu pa so ljudje proti tebi. No, takšni so na Balkanu nasploh. Bolj ali manj je povsod enako. Kot poje Stefanovski: »Pesme su tužnije što si južnije.« (Južneje ko si, bolj žalostne so pesmi, op. avt.) Všeč so mi tudi Švicarke – zelo lepo so videti, res so lepe.

»Sarajevo je živčno, histerično mesto, ljudje so neprijazni, nezadovoljni z življenjem, to se povsod pozna. Švicarji pa so preprosto veseli in prijetni. Če kaj vprašaš, ti je pripravljen vsak pomagati, nihče ni proti tebi. V Sarajevu pa so ljudje proti tebi.«

Verjetno je tudi to povezano z denarjem.

Ja, lagodno življenje. Ampak tudi s športom se ukvarjajo, dejavne so. Pri nas je šestdesetletnica starka. Pri njih pa je to še vedno lepa ženska.

Že, ampak gre za vpliv življenjske ravni. Če živiš v revščini, lahko dvakrat na dan tečeš, pa zato tvoja plača ne bo višja. Torej telesna dejavnost ni tvoja glavna težava.

Strinjam se. Sem pa tudi opazil, da imajo cel kup trgovin, v katerih prodajajo kovčke. Torej je to nacija, ki potuje. V Sarajevu imaš eno ali dve trgovini na pol milijona prebivalcev. Eno ali dve!

Vaša generacija dolgo sploh ni potovala.

Drži, morali smo imeti vizume, nismo smeli potovati brez njih. Potovati smo začeli šele okoli leta 2000.

In ko ste se razgledali po svetu, ste ugotovili, da za svet, kakršen je danes, ne bi več vzeli puške v roke in se borili, kot pišete v neki kolumni.

Morda je to povezano z leti in staranjem, ampak stalno imam občutek, da se bo zgodil veliki preobrat, velika revolucija, da se bo zgodilo nekaj tektonskega. Da bo krvavo. Liberalni kapitalizem je najodvratnejša družbena ureditev, kar jih je kdaj bilo. Koruptiven je in vsi smo del tega, ni mogoče izstopiti. Upira se ti, hkrati pa tudi sam izkoriščaš nekatere prednosti te ureditve. Zato ta sistem ohranja samega sebe. Ne more se ukiniti sam od sebe. Na vrhu hriba, na katerega hodim v Zugu na sprehod, je mednarodna šola za bogate otroke. Lepa je kot kak hotel – gre za internat, v katerem ti otroci živijo. Pa se usedeš in spiješ kavo, ki stane štiri franke, toliko si lahko privoščiš. Sediš in opazuješ. Ti otroci živijo v svojem vzporednem svetu. Ne nasprotujem temu, da so ljudje premožni. Pa vendar sovražim bogate ljudi, ne vem, zakaj. Ne zato, ker sam nimam denarja.

Morda jih sovražite, ker to, da človek uspe v sistemu, kot ga opisujete, najbrž ne pove nič dobrega o tem človeku?

Ravno te dni mi je neka novinarka pripovedovala o človeku, ki je bil zelo žalosten. Vprašala ga je, zakaj je žalosten, pa ji je odvrnil, da zato, ker je ta teden zaslužil samo 150 tisoč evrov, lahko pa bi jih 200 tisoč. Ne bi mi bilo žal, če bi ti ljudje pomrli. Nisem diktator, ki bi takšne ljudi pobijal, mi jih pa ne bi bilo žal. Zaprl bi vsa ta velika podjetja. Mislim, da je ameriški način življenja uničil svet. Greš v Nemčijo, pa je sploh ne vidiš, vidiš samo podjetja. Nekoč sem z veseljem pričakoval prihodnost, uresničitev futuroloških napovedi in robote, zdaj pa vidim predvsem pomanjkljivosti – živimo v družbi nadzora. Kjerkoli se prijaviš, zahtevajo kopico tvojih podatkov. Zakaj sem moral ob nakupu telefona povedati svoj naslov in telefonsko številko? Kjerkoli sem, mi telefon izpisuje lokacijo. Mislim, da ljudje podzavestno nasprotujejo takšnemu nadzoru, pa vendar tako živimo. Gre za vojno, v kateri ne moremo zmagati. Če bi rak imel možgane, ne bi ubil gostitelja. Kapitalizem pa je kot rak, ki ne bo nikoli ubil gostitelja. V nas je. Živi od našega dela.

Pa tudi kaj dosti prostora za demokracijo ni v kapitalistični ureditvi sveta. Še posebej je to vidno v Ameriki – ko postaneš predsednik, vračaš uslugo podjetjem, ki so ti financirala kampanjo.

Seveda. Zdaj sem v letih, ko politiki postajajo moji vrstniki. Pa jih gledam in točno vem, da so vse to ljudje, ki so neumnejši od mene in od vas. Midva bi bila z lahkoto predsednika teh držav. Mislim, da sva bolj kompetentna. In kako naj potem živim v državi, o kateri vem, da so njeni vodje imbecili? Kaj lahko od takšne države sploh pričakujem? Da bo komu pomagala? Nič ne bodo storili. Ne pravim, da so povsem neumni – dovolj so pametni, da lahko plavajo v tem političnem svetu, dovolj so pokvarjeni. Politik ne more biti nič drugega kot pokvarjen. Države nekdanje Jugoslavije – vse to so kmetavzarske države. To so divjaki. Slovenija je po vojni doživela veliki bum, v Bosni smo imeli veliko slovenskih proizvodov, zdaj pa jih ni več. Verjetno ste zdaj začeli živeti v skladu z realnostjo. Tudi pri vas ste imeli tajkune, ki so vse pokradli. Prav takšne divjake. Takšen je ta liberalni kapitalizem, države so talci znotraj sistema. Vojna bi se lahko v petih minutah spet začela, s tem ne bi imeli nikakršnih težav.

Ko sva nazadnje govorila, ob vašem lanskem obisku Slovenije, ste rekli, da se vojne ponavljajo vsakih petdeset let. Ali to pomeni, da smo varni še slabih trideset let? Ali pa smo nemara že zdaj v vojni?

Gledam te ameriške postapokaliptične serije in se sprašujem, zakaj jih imajo ljudje radi. Zakaj to snemajo? In zakaj ljudje to gledajo? Te serije vpeljujejo neke nove pojme. Oddaljenost se na primer meri s kliki, nekdo reče: »To je od mene oddaljeno tri klike.« Zakaj imajo ljudje tako radi te filme katastrofe?

»Liberalni kapitalizem je najodvratnejša družbena ureditev, kar jih je kdaj bilo. Koruptiven je in vsi smo del tega, ni mogoče izstopiti. Upira se ti, hkrati pa tudi sam izkoriščaš nekatere prednosti te ureditve. Zato ta sistem ohranja samega sebe.«

Imate kak odgovor?

Nimam ga. Še posebej Amerika, najmočnejša država na svetu, je rodovitno polje za produkcijo teh filmov. Ustvarjajo filme, ki prikazujejo njihov poraz. Od Dneva neodvisnosti do Zadnjega udarca in Dneva potem – v njih propadajo in izginjajo mesta. Ljudje so s tem obsedeni.

Pa vendar se ti filmi praviloma končajo z ameriško zmago – tako, da Američani rešijo svet. Torej so namenjeni utrjevanju predstave, ki jo imajo o sebi kot o svetovni velesili. Če jo še imajo.

Ja, v tem psihološkem smislu rešujejo svet. Ampak z vidika pisca me to ne zanima. Ne želim si, da bi bil svet, kot ga poznamo, rešen. Zanima me življenje po katastrofi. Junak knjige, ki jo pišem, čas deli glede na vojne, teh pa je bilo več, zaradi česar se mu zdijo vsakdanje. Je plačani vojak, živi od tega, briga ga. Opaža pa, da pred vsako novo vojno ljudje govorijo, da vojne ne bo. Vedno je tako. Vedno je prisotna naivnost, potem pa pride vojna. Kadar arheologi izkopavajo, med različnimi zemeljskimi plastmi vedno najdejo temne sloje. Ta temni sloj predstavlja trenutek, ko je bilo mesto požgano – med vojno ali ob kaki drugi katastrofi. Navadno je v mestih nekaj teh temnih slojev, naša pa imajo same temne sloje. Stalno smo v krču – prihaja nova vojna, tisto, kar je povzročilo prejšnjo, pa se še ni rešilo.

Smo zdaj v vojni? In če smo – je ta vojna nemara samo drugačna od »dobrih starih vojn«, ki so potekale v obliki ozemeljskega spopada ene vojske z drugo?

V globalnem smislu verjetno smo. Nihče pa ne stori ničesar. Samo v Franciji se ljudje stalno upirajo, imajo močno politično zavest, takoj so na ulicah in protestirajo. Pa sploh ni treba, da gre za ultralevičarje. Delavci imajo močne sindikate, dvignejo zastave in transparente in gredo na ulice. Francozi se upirajo zaradi majhnih stvari. Če jim pravice zmanjšaš za en odstotek, znorijo. Zato se mi zdi Francija najbolj demokratična država. Francozi so zajebani. Vse razčistijo sproti. Ne pa mi drugi, ki trpimo, potem pa eksplodiramo in pobijamo ljudi in počnemo razne ekscese. Se spomnite kakega množičnega morilca ali kakega drugega čudaka iz Francije? Avstrija ima svojega Fritzla, Norveška Breivika ... ampak Francija? Morda bo kdo rekel, da se motiva, a zdajle se res ne morem spomniti nobenega. Seveda, imajo pa mračne pisatelje in filozofe, najprej so imeli simboliste, potem še eksistencialiste – Camusa, Sarta in tako dalje ...

Ta primer s Fritzlom je zanimiv zaradi vloge njegove žene. Morala je kaj vedeti, a vendar si tega ni priznala. Ko je resničnost preveč strašljiva, da bi si jo priznal, jo zanikaš, greš po opravkih, po nakupih ...

Prej, ko sem se ukvarjal bolj s poezijo, sem napisal veliko pesmi, ki so govorile o tem načinu življenja – iti v supermarket in biti nedojemljiv za vse drugo. Ta zgodba je malo passé, saj se v literaturi pojavlja že od petdesetih let, k nam pa je tak način življenja prišel šele v devetdesetih letih. Američani so že po drugi svetovni vojni razumeli, kaj se jim dogaja, že takrat so vedeli, da s tem prihaja konec sveta, kot smo ga poznali dotlej. Čemu naj še jaz pišem o tem? Toda zdaj me ta fenomen spet zanima, a v drugačnem, bolj demoničnem smislu, postal sem navijač apokalipse. Recimo, tudi tega ne razumem, kakšen je namen obstoja držav. Sprašujem se – kaj pa so države?

Kaj so?

Vsak, ki vlada, vam bo rekel, da države obstajajo, da nas varujejo pred medsebojnim pobijanjem. Države obstajajo, da bi varovale nacije, ozemlje, vero. Hodim po Ljubljani in slišim turističnega vodnika, kako ljudem razlaga o prodaji in proizvodnji medu. To poslušam in si mislim – kako ogabno je, da se države ponašajo z rečmi, ki jih razlikujejo od drugih. Vsak bi bil rad drugačen, nihče noče biti enak. Sovražim mentalno uniformiranost, toda v nekem dobrem smislu noče biti nihče enak. Kako bi mi kdo lahko razložil, zakaj morajo obstajati države? Obstaja odgovor na to vprašanje? Ne obstaja.

Potem je nepotrebna tudi EU? Ali ravno nasprotno?

Edini dober razlog, ki ga vidim za vstop v EU, je v tem, da med narodi nekdanje skupne države ne bi bilo vojne. Sicer dvomim, da lahko EU to zagotovi, saj lahko že jutri razpade. Sicer pa sovražim meje še od časa vojne, ko sem potoval v Zagreb, kjer sem imel dekle, in sem si moral urejati vizum. Travme imam tudi ob misli na potovanje v Nemčijo. Ne razumem, zakaj obstaja ta vizumski režim. Poleg tega so bili vizumi zelo dragi. Formularji pa strašno dolgi. Za vstop v Anglijo moraš izpolniti dvanajst tipkanih strani. Nekateri tega niso sposobni izpolniti.

To je svojevrstno poniževanje, mar ni?

Jasno, da je. Sprašujejo te, ali si član teroristične organizacije. Seveda boš rekel, da nisi. Čudno je, ta formular sem izpolnjeval dva dni. Skoraj sem obupal nad mislijo, da bi sploh šel v Anglijo.

Podobno, kot vi navijate za apokalipso, je meni povsem všeč vizija Evrope, ki je preplavljena s prišleki, saj bi ti zamajali idejo ozemlja, nacije in vere, na kateri je Evropa utemeljena. Dogaja pa se nasprotno: krepi se nacionalizem.

Mislim, da je svet začel razpadati po padcu Svetovnega trgovinskega centra. Strah pred tujci, strah pred islamskim fundamentalizmom, vse hujši nacionalizem. Pomislite samo, kako se ob tem počutijo ljudje v arabskem svetu. Z lahkoto dobijo občutek manjvrednosti. Vsaka budala na meji te lahko zajebava. Še iz vojne mi je ostal ta neprijetni občutek, da bo nekdo trznil ob mojem imenu, kar se je z uničenjem dvojčkov tudi spet začelo dogajati.

»Samo v Franciji se ljudje stalno upirajo, imajo močno politično zavest, takoj so na ulicah in protestirajo. Vse razčistijo sproti. Ne pa mi drugi, ki trpimo, potem pa eksplodiramo in pobijamo ljudi in počnemo razne ekscese.«

Češ, pozor, musliman?

Ja, sicer veš, da nisi kriv, sam nisem vernik. Musliman sem samo po narodni pripadnosti.

Vendarle imate občutek, da ste med ’osumljenci’?

Ja, recimo, potovali smo na Norveško, z mano sta bila dva Bosanca, eden je bil videti kot Indijanec – vsaj tako smo se šalili –, bil je malce temnejše polti. Dve uri so ga zadrževali na meji, mene pa so spustili, saj sem svetlolas in modrook. Pa vendar – to je bilo leta 2011. Zdaj je verjetno huje. Ste videli, kakšna histerija se je ravno zgodila v Manchestru, kjer so zaradi neke majhne torbe prestavili celo tekmo angleške lige? Mislili so, da je torba last teroristov, pripadala pa je enoti, ki se bori proti terorizmu. Paranoja je vse hujša.