Prepoved ali pomoč?

V zadnjih letih se je v velikem delu sveta razširila tako imenovana ekonomija delitve. Najbolj znani primeri so podjetja oziroma spletne platforme Airbnb, Uber, TaskRabbit, Handy. Airbnb ponuja spletno stran, prek katere ljudje za denar oddajajo in najemajo nepremičnine, prek Uberja se najdejo tisti, ki hočejo od točke A do točke B, in tisti, ki ponujajo neregistrirane taksistične prevoze, prek TaskRabbita in Handyja pa v stik pridejo ljudje, ki potrebujejo delavca za manjše opravilo, kot je sestavljanje pohištva, in ljudje, ki so pripravljeni to narediti.

Državne zakonodaje na to niso pripravljene. Airbnb na primer olajša kratkoročno oddajanje nepremičnin, zato se v velemestih, ki so priljubljeni turistični cilji, zvišujejo cene najemniških stanovanj, stanovanjski bloki pa se spreminjajo v hotele.

V Sloveniji vlada še išče rešitev, ameriški New York, španska Barcelona in nazadnje nemški Berlin pa so se odločili, da bodo kratkoročno oddajanje stanovanj prepovedali, in zagrozili z visokimi globami. V New Yorku se sicer politiki prav zdaj ukvarjajo s tem, da bi prepovedali še oglaševanje nezakonitih najemov.

Očitno prejšnji ukrepi niso bili dovolj in zdaj predstavnik Airbnbja Josh Meltzer ponovno poudarja, da večina stanovanj, ki se v New Yorku oddajajo prek Airbnbja, ni v lasti bogatih investitorjev, ampak pripadnikov srednjega razreda, ki za nujno potreben dodatni dohodek oddajajo stanovanja, v katerih sami živijo.

Na drugi strani so francoski Pariz, nizozemski Amsterdam in druga mesta, ki so uveljavila kompromisne spremembe zakonodaje. Še posebej izstopa Italija, saj se je odločila, da ne bo regulirala samo kratkoročnega oddajanja stanovanj, ampak celotno ekonomijo delitve. Za tiste, ki bodo služili prek teh spletnih platform in bodo na leto zaslužili manj kot deset tisoč evrov, namerava omiliti birokracijo in jim omogočiti desetodstotni davek na ta dohodek. Podjetja oziroma spletne platforme, ki se bodo hotele registrirati kot ponudnik »ekonomije delitve«, bodo morale izpolniti nekaj pogojev: blago, ki se menjala ali ustvarja vrednost (stanovanje ali avtomobil), ne sme biti v lasti podjetja, ampak v lasti izvajalca storitve; podjetje ne sme določati tarif, ampak morajo biti te stvar dogovora med izvajalcem in uporabnikom; izvajalci storitev ne smejo biti ne formalno ne dejansko delavci podjetja.

Morda je to še najboljša mogoča rešitev za ekonomijo delitve, vendar hkrati deluje pesimistično, saj postavlja okvir, v katerem bo prekarnost legalna in legitimna. Nekoč je v državah blaginje veljalo, da mora imeti vsak delavec zagotovljeno ekonomsko in socialno varnost. Res pa je, da so se tej zapovedi odpovedali tudi v tistih delih gospodarstva, ki nimajo nič z ekonomijo delitve.