Kolja Saksida, avtor in producent animiranih filmov

Ko je bil majhen, je na vprašanje, kaj bo, ko bo velik, odgovoril, da bo raziskovalec. Ni pristal daleč od svoje otroške želje, saj ves čas nekaj raziskuje in se uči. Postal je raziskovalec in ustvarjalec animiranega sveta.

Že v osnovni šoli je rad gledal animirane filme. Imel je srečo, da je takrat obstajal kakovosten tovrsten televizijski program. Nato je pri štirinajstih, petnajstih – to so bili časi, ko sta med animiranimi liki iz plastelina kraljevala Wallace in Gromit – sam pogruntal, kako je narejen lutkovni animirani film. Kupil si je kamero super 8 in z njo ‘ajnclal’, kot so včasih rekli snemanju sličice za sličico. Kot avtorja ga je sprva vleklo v eksperimentalni film, s časom pa je vse bolj raziskoval svet animiranega filma.

Sočasno je sicer zaplaval še v igralske vode, najprej v kratkih filmih Naprej in Rop stoletja, nato v celovečercih Jebiga, Slepa pega in Instalacija ljubezni, bil je tudi drugi asistent režije pri z oskarjem nagrajenem filmu Nikogaršnja zemlja. Vse našteto je počel kot samouk, brez kakršnekoli formalne izobrazbe. Nekaj časa je sicer obiskoval srednjo frizersko šolo, osem mesecev celo delal v salonu, a je nato šolo in striženje obesil na klin.

Namesto tega je raje sodeloval v preporodu domače lutkovne animacije in zavoljo pomanjkanja producentov animiranih filmov pri nas leta 2001 ustanovil društvo ZVVIKS, ki je kasneje postalo zavod. Pod njegovim okriljem je dve leti zatem nastal prvi, enominutni film o Koyii. Koyaa je nastopil tudi v oddaji Hri-bar na nacionalni televiziji, a ker Kolji to, da je njegov pièce de résistance politično obarvan, ni bilo blizu, so ga po dveh epizodah v začetku leta 2005 prestavili v nacionalkino nedeljsko popoldansko oddajo TLP.

Takrat je šlo za garažno produkcijo, dobesedno, saj so snemali v najeti garaži v Mednem, kjer je Kolja živel in delal, nihče od ekipe ni bil plačan, kupili so le material, na koncu pa niso imeli niti za ogrevanje. Gverilska produkcija je za 15.000 evrov ustvarila kar 13 epizod. O napredku v kakovosti in zahtevnosti njegove današnje produkcije govori dejstvo, da desetletje kasneje nekaj tisočakov več porabijo za eno samo minuto animiranih filmov o Koyii. 20.000 evrov za minuto, če smo natančni.

Danes se lahko Koyeev stvaritelj z animacijo, ki jo tako ustvarja kot poučuje, celo preživlja. Je namreč tudi docent na Univerzi v Novi Gorici in njegove sanje gredo prav v tej smeri, da bi bil nekoč kot profesor redno zaposlen, poleg tega pa bi ustvarjal animirane filme. V Švici, kjer je na École cantonale d’art de Lausanne pred dvema letoma magistriral iz filma, so ga na magistrski študij sprejeli kar brez diplome, saj je komisija v njem prepoznala posebno nadarjenost. Dogovoril se je, da je lahko v okviru študija pisal scenarije za serijo Koyaa, svoj očitno življenjski projekt.

Čeprav vsi opažajo, kako sta si Kolja in Koyaa podobna, sam pravi, da je podobnost zgolj naključna, nenamerna. Blaž Porenta je na začetku narisal več različic, Kolja Saksida pa je na koncu očitno podzavestno izbral tisto, ki mu je bila najbolj blizu. A ne gre le za podobnost v imenu ali fizični pojavi. Tako kot Koyaa, ki je sprva živel na planini, zdaj pa prebiva na gori, pri izdelavi katere so se zgledovali po Matterhornu, je tudi Kolja otroštvo preživel v planinah, pod Golico.

Pravi, da je Koyaa na neki način njegova refleksija. Videti je kot najstnik, živi brez staršev, njegov stil je gorski punk, njegova mentaliteta pa je na ravni štiri- ali petletnika, ko si neobremenjen in je v domišljiji vse mogoče. V vsaki od epizod se ustvarjalno spopade s težavami, ki mu jih povzroči predmet, ki nenadoma oživi; enkrat mu ponagajajo vezalke, drugič knjiga, tretjič ležalnik, avtomobilček ... Ker Koyaa ne govori, ampak je njegov humor burlesken in temelji na vizualnem, je razumljiv po vsem svetu. Predvajali so ga tako na festivalih kot na neobičajnih prizoriščih, na primer v čakalnici pri zobozdravniku v Švici, na podzemni železnici v Barceloni in na letalih Ethiopian airlines, kjer roko nad otroškim programom držijo Norvežani.

Noče ustvarjati serije, ki bi bila le za otroke, ampak želi, da bi v njej uživali tudi odrasli. Napisanih je trinajst novih zgodb, trenutno jih snemajo šest. Čeprav gre za serijo, je vsaka na razpise prijavljena kot samostojni kratki film, ker pri nas drugače še ne gre. Upa, da se bo to spremenilo, saj bi bili s 26 epizodami v paketu bolj zanimivi za tujino.

Za posamezno nekajminutno epizodo potrebujejo trideset snemalnih dni, vse skupaj pa ne bi bilo mogoče brez štirih let predpriprav. Pri animaciji tokrat sodelujeta vrhunska stop-motion animatorja Julia Peguet in Will Hodge, ki sta sodelovala pri filmih, kot so Pingu, Bacek Jon, Kokoške na begu, Wallace in Gromit, Čudoviti lisjak ... Koyaa, ki ima po novem možnih kar 56 različnih izrazov na obrazu in se končno lahko pohvali z notranjostjo svoje hiše, je tudi zaradi njiju postal še bolj živ.