Mark Pritchard: Under the Sun

Znamenita založba Warp se je z zmanjšanjem prodaje nosilcev zvoka prejšnje desetletje spoprijemala tako, da je v svoje vrste vabila že uveljavljene ustvarjalce, katerih izdelki niso nujno sodili v njeno siceršnjo bogato ponudbo samosvoje elektronske glasbe. A kot kažejo trendi zadnjih nekaj let, popularizacija in s tem generičnost elektronske glasbe prostor spet vse bolj odpirata individualnim glasovom. Aphex Twin z vrnitvijo pred dvema letoma že zaradi kultnega statusa ni idealni referenčni primer, drugače pa je z njegovim kolegom, elektronskim veteranom Markom Pritchardom. Ta je večino četrtstoletne kariere deloval na podtalni sceni, zato je zanimanje za prve tri single z albumskega prvenca pod njegovim pravim imenom prijetno presenetilo stare privržence.

Veliko zaslug za to ima resda singel Beautiful People, ki ga je odpel Thom Yorke. S tem je zbudil celo ugibanja, ali to nemara pomeni, da se bo tudi skupina Radiohead vrnila v bolj minimalistične elektronske vode čislanih plošč Kid A in Amnesiac. Toda zdi se, da je Pritchard Yorka k sodelovanju povabil preprosto zato, ker njegov melanholični glas lepo dopolni celostno podobo plošče Under the Sun. Plošče, ki hkrati ponudi občutek utopije in distopije. Apokaliptičnosti in postapokaliptičnosti. Samouničujoče dekadentnosti in skoraj newagerske odrešitve. In ja, podeželske, srednjeveške pastorale, ki jo rišejo glasovi Warpovega folk posebneža Bibia, hipijevske folk veteranke Linde Perhacs in (povzorčene) Julie Andrews, ter sodobnega elektronskega minimalizma, v katerega Pritchard na videz nevsiljivo, a mojstrsko zapakira dolgoletne studijske in skladateljske izkušnje.

Glasbo zaznamuje izrazita cinematična senzibilnost, toda za to, da pove svojo(e) zgodbo(e), ne potrebuje slikovne naracije. Pritchard to preprosto doseže že z elegantnim ustvarjanjem razpoloženja. Tako rekoč v popolnosti izkoristi tudi format albuma. Vsi trije singli so sicer povsem spodobno delovali že v obliki samostojnih skladb, toda še veliko večjo težo dobijo zdaj, vpeti v zaokroženo albumsko celoto. Under the Sun je preprosto plošča, ki ji je za popolno izkušnjo treba prisluhniti od začetka do konca. Dobra ura osredotočenega poslušanja je dandanes resda svojevrsten podvig, toda ta ura mine presenetljivo hitro.

In kaj album prinaša za Pritchardovo kariero? Verjetno nič prelomnega. Da ga zanima raziskovanje raznoterih izrazov, vemo že dvajset let. Hkrati pa album ni material, ki bi ga lahko preigraval na trenutno priljubljenih elektronskih festivalih. Če se ne odpre nova koncertna niša, ki bi elektronski glasbi utrla pot v filharmonične dvorane, bo album pač obtičal v domačih predvajalnikih poslušalcev. To pa je navsezadnje najbrž njegov glavni cilj; intimna izkušnja, brez širših, velikih ambicij.