Banksy

V Kubrickovem Spartaku rimska vojska na koncu obkoli vstajniške sužnje, ki jih vodi karizmatični Spartak, nekdanji gladiator. Veliko sužnjev pade v bitki, tiste, ki preživijo, pa rimski vojskovodja pozove, naj identificirajo Spartaka – živega ali mrtvega. Tistemu, ki ga bo identificiral, bodo prizanesli. Ostale bodo križali. Toda ko hoče Spartak ravno vstati in se samorazkriti, hkrati z njim pokonci planeta še dva sužnja, ki krikneta: “Jaz sem Spartak!” Takoj za njima še tretji, pa četrti in tako dalje. Vsi ponavljajo: “Jaz sem Spartak!” “Jaz sem Spartak!” “Jaz sem Spartak!” Nihče ga noče identificirati, nihče ga noče ovaditi, nihče ga noče izdati. Raje umrejo, kot pa da bi ga izdali.

To se vsak dan zgodi tudi Banksyju. Za Banksyja – karizmatičnega grafitarja, ki vsakič znova ukani svet, Robina Hooda ulične umetnosti, ki se kljub slavi še vedno drži ulice, most-wanted izobčenca, ki je grafite spremenil v globalni spektakel, lucidnega ilegalca, ki na stenah pušča slike podgan, vojaških helikopterjev z napisom “Have a nice day”, plišastih medvedkov z molotovkami, kraljice Viktorije med oralnim seksom, device Marije z Jezuščkom in teroristično bombo, Michelangelovega Davida s samomorilskim telovnikom, Mone Lize z raketometom in deklic, objetih z bombami (ne pa z barbikami), urbanega provokatorja, ki se je kalil med bristolskimi grafitarji, kot so 3D, Z-Boys, Inkie, FLX, Chaos, Cheo, Mr. Jago ipd., fantomskega ironista, ki so ga oblasti razglašale za “vandala”, kaligrafskega anarhista, ki je poskrbel, da so ulice izgledale kot newyorški metroji, mojstra krinke in infiltracije, ki je splet in svet prelevil v svojo galerijo, nonstop vstajnika, ki ga mediji, z revijo Time vred, redno uvrščajo med najvplivnejše osebnosti naše dobe – običajno mislijo, da je popolna enigma, da nihče ne ve, kdo je, in da je njegova identiteta popolna skrivnost.

To seveda ni res. Njegova identiteta ni skrivnost. Številni ljudje – njegovi prijatelji in znanci, njegovi nekdanji in sedanji sodelavci, galeristi ipd. – vedo, kdo je Banksy, le da tega ne povedo. Nihče ga noče identificirati, razkriti, izdati. Če bi šlo za vprašanje življenja in smrti (kot recimo v Spartaku), bi raje vzkliknili “Jaz sem Banksy”, kot pa da bi s prstom pokazali na pravega Banksyja. Še več, njegovi feni – in teh je na milijone – sploh nočejo vedeti, kdo je Banksy (hej, kaj če je le paranoik, ki izgleda kot vodovodar ali taksist?). Njegova anonimnost jih ne moti. Ravno nasprotno: v njegovi anonimnosti uživajo – tako kot on. Zato nočejo, da bi ga kdo identificiral in jim kazil užitek. Nočejo, da bi kdo banaliziral to, kar predstavlja Banksy in kar sami čutijo do njega. Nočejo detajlov iz njegove biografije. Nočejo njegovih osebnih podatkov. Bolj zabavno in magično je, če ne vedo, kdo je Banksy.

Intervjuje daje le telefonsko ali prek mejla, zato nikoli ne veš, če ti je dal intervju res Banksy. Tako kot je lahko na internetu na drugi strani pes, je tu lahko na drugi strani lažni Banksy.

Britanski tabloid Mail je leta 2008 celo razkril Banksyjevo identiteto in objavil njegove fotografije (tri leta kasneje je razkril še identiteto njegove žene), toda to ni ničesar spremenilo. Kot da se ni nič zgodilo. Banksy je ostal Banksy. Za vse – za sodelavce in prijatelje, za galeriste in fene. In ja, tudi za zbiralce in medije. Nihče ne uporablja njegovega pravega imena. Niti troli. Niti tisti, ki so se z njim razšli. Banksy je Banksy.

Banksy slovi po svoji odsotnosti – po svoji anonimnosti. Tako se je odločil. To je izbral. In to so izbrali tudi vsi ostali, njegovi prijatelji, feni, galeristi, mediji, kritiki, zbiralci in celo troli. Pika. Ni ga. Skriva se. Zvezdnik, ki hoče biti anonimen. Ne pokaže se. In če se že ravno pokaže, ima na glavi kapuco ali plastično vrečko. Če je to sploh on. Za svoje izrazno sredstvo je izbral anonimnost. Vse ostalo je prepustil naši fantaziji. In našim špekulacijam. Kar je nenavadno, zlasti zdaj, v teh časih, ko so vsi obsedeni z imidžem, nastopanjem, poziranjem, šopirjenjem, ekshibicionističnim razkazovanjem in napihovanjem svoje prisotnosti. V času, ko skušajo vsi iz svoje prisotnosti narediti spektakel, je Banksy spektakel naredil iz svoje odsotnosti. In to v vseh smislih, tudi v tistem najbolj banalnem: lahko se sprehodi med feni, ne da bi ga spoznali. Nobenega teženja. Nobenega mučenja. Nobenega nadlegovanja. Nobenega zalezovanja.

Ko je leta 2008 v tunelu pod postajo Waterloo priredil veliko in famozno razstavo grafitov (Cans Festival), je neki francoski umetnik osebi, ki je stala zraven njega, dahnil: “Upam, da bo prišel tudi Banksy. Blazno fajn bi se bilo spoznati z njim.” Ni vedel, da je to dahnil Banksyju, ki pa ga coming out ne zanima. “Charlie Chaplin je nekoč rekel: ko bom začel v filmih govoriti, bom tak kot ostali komiki.” Banksy noče biti tak kot ostali, ki zato, da bi postali slavni, ekshibicionistično razkrivajo svojo zasebnost, jasno, do zadnjega detajla – v resničnostnih šovih, intervjujih in avtobiografijah, na YouTubu, Facebooku in blogih. “Menim, da se je Andy Warhol zmotil: v prihodnosti bo slavnih tako veliko ljudi, da bo potem nekoč vsakdo anonimen 15 minut.” V času, ko hočejo biti vsi slavni, je kralj ta, ki je anonimen. Postal je slaven, ker noče biti slaven. Anonimnost je verjetno edina oblika sebičnosti, ki jo priznava.

“Nevidnost je velesila,” pravi Banksy, “ljudske fantazije pa so boljše marketinško orodje od realnosti.” Počne lahko, kar hoče. In natanko to tudi počne. Zato “njegove” ulice, stene in zidovi gorijo. In govorijo. Polemizirajo s kapitalizmom. Elitami. Establišmentom. Oportunizmom. Konformizmom. Potrošništvom. Lažmi. Hinavščino. Politiko. Zavojevalci pitne vode. Kreatorji revščine. Disneylandom. Guantanamom. Na ulico ni šel zato, da bi mu drugi govorili, kakšna so pravila in kaj naj počne.

Lovec v rži

Banksy zelo potegne na J.D. Salingerja, ameriškega pisatelja, ki je leta 1951 objavil Lovca v rži, roman o tesnobnem, občutljivem, osamljenem, uporniškem najstniku Holdenu Caulfieldu, prepričanem, da so odrasli le lažnivci in hinavci, ki so se vdali konformizmu, kompromisom, establišmentu in potrošništvu. Holden, sicer narator romana, ni hotel bralcu o sebi povedati prav ničesar, toda Ameriko je v trenutku povsem obnorel, postal mit, idol in guru povojne generacije – tako kot Salinger, ki pa se je kmalu zatem skril. Nobenih izjav ali intervjujev ni več dajal. Ni se več pustil fotografirati. Niti biografirati. Filmskih pravic za Lovca v rži ni hotel prodati nikomur, niti Kazanu niti Spielbergu. “Bojim se, da Holdenu to ne bi bilo všeč.” Pisem ni odpiral, fene in romarje je ignoriral, pozornosti ni prenašal. Vse to ga je le motilo.

Preselil se je v mestece Cornish (New Hampshire), v hišo brez elektrike, kurjave, vode in telefona. Sam je prideloval hrano. Vodo je nosil iz izvira. Svojo primitivno, asketsko, dokaj odmaknjeno hišo je zlagoma spremenil v trdnjavo, no, v bunker z visoko ograjo. Tam naj bi ždel v lotusovem položaju in pisal. Dopisoval si naj bi le z nekim zapornikom iz Sing Singa, pravi Ian Hamilton, njegov prvi biograf (In Search of J. D. Salinger, 1987).

Iz svoje meniške anonimnosti je naredil spektakel, s svojo odsotnostjo je hranil lastno legendo.

Po letu 1965 ni več ničesar objavil (tudi Banksy vmes – zaradi vsega medijskega cirkusa in idolatrije, ki sta ga oblegala – dve leti ni hotel ničesar prodati). Preprosto ni več hotel objavljati. Hotel je biti sam in anonimen – kot Greta Garbo. Kar mu je tudi uspelo. Postal je božji igralec – igral je le še za Boga. Ali ima psa? Niso mogli ugotoviti. In bolj ko se je anonimiziral, bolj je vse vznemirjal, privlačil in obsedal. Bolj ko je bil nepristopen, bolj je razburjal in vrtinčil Američane, fascinirane z njegovo anonimnostjo, ki je izgledala vse bolj profetsko in svetniško. Iz svoje meniške anonimnosti je naredil spektakel, s svojo odsotnostjo je hranil lastno legendo. Mediji so stalno objavljali zgodbe o njem, toda to so bila le šušljanja iz tretje roke, špekulacije, fikcije. Kot pri Banksyju.

Ker je Salinger za sabo zabrisal vse sledi, so začeli špekulirati, da piše pod imenom Thomas Pynchon. Pynchon je na literarno sceno stopil leta 1965, ko se je Salinger od literarne scene poslovil, svojo zasebnost pa je patološko skrival – niti fotografirati se ni pustil. In ko je leta 1973 objavil roman Gravity’s Rainbow, so vsi mislili (ali pa vsaj upali), da ga je napisal Salinger. To se kakopak dogaja tudi Banksyju. Tako so recimo govorili, da je Banksy v resnici Steve Lazarides, ki je dolgo nastopal kot Banksyjev agent. In govorili so, da je Banksy v resnici Thierry Guetta, alias Mr. Brainwash, glavni junak Banksyjevega filma Exit Through the Gift Shop (2010), dokuja o tem, kako lahko vsakogar, magari navadnega prodajalca (kot je Guetta), preleviš v uličnega umetnika, celo v brend, ki ga potem s pomočjo brainwashinga – ja, marketing je nad talentom – prodaš fini, elitistični, snobovski galerijski publiki.

Tisti, ki so Salingerja poznali, o njem niso hoteli govoriti. Nobenih izjav. Zero. Kot piše Kenneth Slawenski, njegov najnovejši biograf (J.D. Salinger, 2010), so bili novinarji zgroženi, celo šokirani, ko so prišli v Cornish in ugotovili, da nihče noče niti pisniti o Salingerju, kaj šele da bi jim kdo pokazal, kje stanuje. Ravno nasprotno: domačini so jih vedno pošiljali v napačne smeri in slepe ulice. Vsi so ga ščitili. Nihče ga ni hotel identificirati. Salinger? Nimamo pojma, kdo je to! Še nikoli slišali! Nihče ga ni hotel izdati. Za noben denar.

Za Salingerja je veljalo to, kar velja za Banksyja: z ljudmi, ki poznajo šefa Al Kaide, se je lažje pogajati kot z ljudmi, ki poznajo njega. Fotografi so prihajali v Cornish, a niso vedeli, koga naj fotografirajo, ker niso več vedeli, kako izgleda Salinger. Njegova hči je to, da je njen oče sloviti in kultni Salinger, izvedela šele, ko je šla v šolo.

Tiste, s katerimi si je kdajkoli dopisoval, pa je itak prepričal, da so vsa njegova pisma uničili, le Joyce Maynard, s katero je imel na začetku sedemdesetih let krajšo romanco, je dala njegova pisma leta 1999 na dražbo, toda kupil jih je magnat Peter Norton, ki jih potem ni objavil, temveč jih je uničil, da bi zaščitil Salingerjevo anonimnost. Ha.

Banksymus Maximus

Banksy rad poudari, da ga anonimnost ščiti pred oblastmi, sodišči, policijo in drugimi organi pregona, ki grafitarje že od nekdaj strogo kaznujejo, tako finančno kot zaporno. Grafiti so “zločini brez žrtev,” pravi Banksy, kar pa ni odrešilo grafitarja Toxa, ki so ga pred nekaj leti zaprli za dve leti in pol. Obenem pa mu anonimnost omogoča, da ima popolno kontrolo nad svojim delom, da potemtakem nadzoruje naracijo o sebi, kar je počel tudi Salinger, ki je odločal o tem, kako bo izgledala njegova knjiga, kakšne barve bo, kakšna bo naslovnica, kdaj bo izšla, kakšna bo gramatura papirja, kakšna bo vezava in kako jo bodo oglaševali. Če je dovolil ponatis kakega svojega dela, piše Joanna Rakoff, avtorica knjige My Salinger Year, je zahteval, da ostanejo tudi vse tiskarske ali lektorske napake, ki so bile v originalu.

Salinger, literarni svetnik, ki je hotel umreti naravne smrti, ni hotel, da ponatiskujejo njegova zgodnja dela – hotel je, da “umrejo naravne smrti”. Tudi Banksyjevih zgodnjih del ni mogoče razstavljati, ker so jih že davno prepleskali ali demolirali – ja, umrla so naravne smrti. In ko so pred leti sklenili, da bodo neki londonski pub, ki ga je krasila tudi Banksyjeva umetnina, porušili, je polemiko o tem, ali naj Banksyevo kreacijo ohranijo ali ne, presekal kar sam Banksy, rekoč, da je treba uničiti tudi njegovo umetnino.

Salinger je leta 1974 sicer prekinil molk, toda le zato, da je poklical New York Times in zašpecal neko “fantomsko” založbo, ki je izdala piratsko zbirko njegovih zgodnjih novel (nekega tipa iz Coventryja, ki je ponaredke Banksyjevih del prodajal kot certificirane originale, so zaprli, če smo že ravno pri tem), leta 2009 pa je tožil nekega Šveda, ki je najavil izid nadaljevanja Lovca v rži. Ni trpel ljudi, ki so hoteli služiti na njegov račun. Kot Banksy, ki najema trume piarovcev, agentov in odvetnikov, da ga varujejo pred publiciteto, in ki je ustanovil Pest Control, posebno ekspertno enoto, ki – po zgledu Warholovega Authentication Boarda – verificira Banksyjevo umetnost, ki torej Banksyjeve originale (ne le ulične umetnine, grafite, temveč tudi njegova platna) ločuje od ponaredkov, s katerimi špekulanti, trgovci in zbiralci nategujejo naivce. Včasih Banksyjeve umetnine ne verificirajo, pa četudi je Banksyjeva. Iz dveh razlogov, pravi Will Ellsworth-Jones, avtor knjige Banksy – The Man Behind the Wall (2012). Prvič, ker bi z verifikacijo kakega Banksyjevega uličnega grafita podpisali priznanje in obsodbo – policija bi lahko namreč potem Banksyja, ki itak pravi, da načrtovanja njegovih grafitiranj izgledajo kot načrtovanja bančnih ropov, mirno prijela. In drugič, ker ulične umetnosti ne ustvarja zato, da bi jo prodajali in trpali v galerije ali zasebne zbirke, temveč zato, da jo lahko ljudje gledajo na ulicah, in to brezplačno. Ulična umetnost se je rodila na ulici in tam naj tudi umre, pravi Banksy. Ulična umetnost sodi na ulice, ne pa v galerije – na ulice, ne pa na trg.

Je pa res, da cena nepremičninam, ki jih poslika Banksy, zraste. Banksyja vedno vračunajo v ceno. Njegovi grafiti so turistična atrakcija, dodana vrednost, zato jih številne občinske uprave ne odstranjujejo več, temveč jih celo dodatno zaščitijo, običajno s posebnimi zaščitnimi spreji. Za Banksyja “ničelna toleranca do grafitiranja” ne velja.

Leta 2003, ko še ni bil niti približno tako zelo slaven kot danes, je v Tate Britain skrivaj obesil svojo umetnino, potem pa medijem sporočil: “Ljudje pogosto sprašujejo, ali so grafiti umetnost. Že morajo biti, če pa visijo v jebenem Tatu!”

Naj mesto kleči pred vami!

Holden Caulfield ni zaupal odraslim – establišmentu, institucijam, politiki, elitam, konformizmu, kompromisom, potrošništvu. Banksy je njegova reinkarnacija. Ulico je spremenil v umetnost. In umetnost v ulico. Ulico – grafite, grafitarje – je organiziral. Po salingerjevsko je ustvaril novo publiko, ki v galerije in muzeje ni hodila, in ji omogočil, da je umetnost uživala onstran galerij in muzejev, onstran institucij – na ulicah, stenah in zidovih. Hej, če hočete videti umetnost, vam ni treba več v galerije in muzeje! In tej publiki je po salingerjevsko tudi pokazal, da je umetnost nekaj vsakdanjega, da torej grafiti ne potrebujejo niti uvodov niti spremnih besed.

Novim, mladim generacijam, ki sredi urbane depresije, odtujenosti in otopelosti iščejo svojo identiteto, pa je pokazal, da v njih tli Holden Caulfield, da lahko potemtakem svoje uporništvo, svoj protest, svoj hormonski trušč, svoj generacijski srd, svoje outsiderstvo, svojo neprilagodljivost, svoj eksperimentalni entuziazem, svoje kreativne ideje, svoje frustracije, svoj nervozni adrenalin in svojo nerazumljenost stisnejo v grafite, “aerosolske umetnine”, magari ilegalno, v vročici noči, ko je adrenalin res pravi, ko vse postane fizično in nevarno, ko se morajo izmakniti vsem sistemom kontrole in nadzorovanja, ko tvegajo aretacijo in ko katarzični ego trip postane umetnost. Ulico – katerokoli ulico, katerokoli steno, katerikoli zid – lahko spremenite v galerijo! Mesto lahko bombardirate, predelate in prenovite z grafiti! Naj mesto kleči pred vami in kriči vaše ime!

Ulične umetnosti pa ni prelevil le v ultimativno obliko ljudske, demokratične umetnosti, temveč jo je tudi odpeljal tja, kjer še ni bila – v galerije in muzeje. Toda po svoje. In pod svojimi pogoji. Leta 2003, ko še ni bil niti približno tako zelo slaven kot danes (šele leta 2001 je imel prvo razstavo v Londonu, okej, izdelal je ovitek za Blurov album Think Tank, toda knjigi, ki ju je izdal v samozaložbi, so opazili le insajderji), je v Tate Britain, britansko narodno galerijo, skrivaj obesil svojo umetnino, sicer grafitno predelavo nekega idiličnega olja, ki ga je kupil na ulični tržnici, potem pa medijem sporočil: “Ljudje pogosto sprašujejo, ali so grafiti umetnost. Že morajo biti, če pa visijo v jebenem Tatu!”

Svojo punkersko infiltracijsko akcijo je kakopak tudi posnel in objavil. Takoj zatem je to ponovil še v sedmih prestižnih galerijah in muzejih v Londonu, Parizu in New Yorku (Louvre, Musem of Modern Art ipd.). V londonski Galeriji 49 je pustil skalo s sliko pračloveka, ki rine nakupovalni voziček (tistemu, ki bo prvi odkril “pračlovekovo umetnost”, je obljubil nagrado), v Muzeju naravne zgodovine pa je pustil nagačeno podgano s sprejem in drugimi grafitarskimi pritiklinami ter napisom: “Naš čas prihaja!”

In res, naglo se je prelevil v zvezdnika. Cene njegovih platen so dosegale orjaške cene (1,8 milijona dolarjev za Keep It Spotless, 636,500 funtov za Simple Intelligence Testing), galerije in zbiralci so se dobesedno tepli za njegove umetnine in celo printe njegovih umetnin (Kate Moss), razstave njegovih umetnin so postale spektakli, na katerih je med obiskovalce spuščal podgane, prašiče in slone (npr. Barely Legal leta 2006 v Los Angelesu, Banksy Does New York leta 2007 v New Yorku, Banksy versus Bristol Museum leta 2009 v Bristolu), njegova knjiga Wall and Piece (2007) je postala globalni bestseller, prodaja sten z njegovimi grafiti pa je – po zgledu prodaje kosov berlinskega zidu – postala industrija zase.

Nenadoma je bil povsod. Tudi v galerijah, teh “kabinetih trofej, namenjenih milijonarjem,” in domovih elit, zbiralcev vsega, kar je trendy, fancy & chic. Ustanavlja podjetja, a nima bančnega računa. “Všeč mi je, kako kapitalizem vedno najde prostor tudi za svoje sovražnike.” Salinger se je anonimiziral, da ga trg ne bi pokvaril. Banksy se je anonimiziral, da bi imel boljši pregled nad trgom, da bi ga torej lažje obvladoval.

Hardcore grafitarji, ki se z njim pogosto zapletajo v prave vojne (Robbo je leta 2009 v Londonu sistematično pregrafitiral in “blasfemično” skazil vse njegove “murale”, ki jih je našel, 10Foot jih premaže, če se le da, pred leti je skupina Splashers vneto brisala njegove ulične kreacije), pravijo, da je kapitalist, da je prodana duša, da je brez integritete in da sploh ni grafitar, ampak šabloner (češ da na “kraj zločina” pride s šablono, matrico, ki jo potem odtisne na steno), toda kot je sam rekel, se je šablon oprijel zato, da bi lahko hitreje delal in se izognil potencialni aretaciji, da bi torej lahko ostal enigma in človek sence, fantomski, nezgrabljiv, izmuzljiv in nepredvidljiv kot serijski morilec. Sam bi lahko rekel to, kar je v neki svoji noveli zapisal Salinger: “Pravi poet ne izbere materiala, s katerim dela, ampak material izbere njega.”

Ni skrivnost, da ima – tako kot nekoč renesančni umetniki in Andy Warhol ali danes Damien Hirst, Jeff Koons in Takashi Murakami – veliko asistentov, tako da nikoli ne veš: je to naredil Banksy ali njegov asistent?

Znan po tem, da je neznan

Banksy je paradoks: v dobi znanih po tem, da so znani, je znan po tem, da je anonimen. “Slaven, a neznan,” pravi Ellsworth-Jones. Ni skrivnost, da ima – tako kot nekoč renesančni umetniki in Andy Warhol ali danes Damien Hirst, Jeff Koons in Takashi Murakami – veliko asistentov, tako da nikoli ne veš: je to naredil Banksy ali njegov asistent? Intervjuje daje le telefonsko ali prek mejla, zato nikoli ne veš, če ti je dal intervju res Banksy. Tako kot je lahko na internetu na drugi strani pes, je tu lahko na drugi strani lažni Banksy. Vse to kakopak le še dodatno krepi mit o njegovi vsepovsodnosti, vsemogočnosti in nezgrabljivosti.

Ker je Banksy anonimen, lahko vsakdo postane Banksy. Vsakdo je lahko Banksy. Mnogi ga imitirajo, kopirajo, impersonirajo. Hej, če nihče ne ve, kdo je Banksy, potem sem lahko Banksy tudi jaz! Ne bo me tožil – na sodišče ga itak ne bo! Včasih je Banksyja težko ali že kar nemogoče ločiti od lažnega Banksyja. Rekli boste: anonimnost ima tudi slabe strani. Ne nujno: tudi sam Banksy se lahko pretvarja, da to ni on, pa četudi je, ali bolje rečeno – na steni lahko mirno pusti grafit, ki ga zapakira tako, da izgleda kot delo njegovega imitatorja. Če bi Banksyja prijela policija, bi vsi daleč naokrog – s policisti vred – drug za drugim vzklikali: “Jaz sem Banksy!”

Ko je J.D. Salinger leta 2010 umrl, so začeli ljudje, njegovi feni, na splet drug za drugim nalagati filmčke, v katerih so brali odlomke iz Lovca v rži. Zdelo se je, kot da drug za drugim vzklikajo: “Jaz sem Holden Caulfield!” To je bila spartakiada v dobi Banksya.