Smrt romantične ljubezni

Še vedno se zelo živo spomnim, kako je Irena Štaudohar v Sobotni prilogi Dela o nadaljevanki Punce Lene Dunham pisala z določeno rezerviranostjo. Ne, da fenomenu ni priznavala vrednosti ali teže, le nekaj v njej se je odločno uprlo načinu, na katerega so Punce prikazovale spolnost. Tisto vsakdanjo, h kateri so pripuščeni tudi ljudje z ne ravno idealnimi telesi, brez negližejev, v ne ravno zadostno pospravljenih stanovanjih. Saj je vse v redu, si je verjetno mislila, ampak koliko razočaranosti sveta človek še lahko prenese, ne da bi ob tem izgubil pamet ali vsaj možnost za srečo?

Zelo živo se spomnim tudi tega, kako nerazumevajoča sem bila takrat do njenih pomislekov: v tem verizmu je bila namreč zakodirana vsa lepota Punc. Lena Dunham nas je z njimi ravno prek teh postopkov naučila, da imajo stvari vrednost in težo, pa tudi lepoto, tudi kadar jih obdržimo v njihovem vsakdanjem habitatu in jih za ceno umetniškega učinka ne poskušamo premeščati nekam, kjer so vsi lepši, premožnejši in bolj omikani od nas samih in sveta, ki nam je dejansko na voljo.

Z vsem, kar sem mislila takrat, se danes še vedno strinjam. Sem se pa med tem srečala s serijo, ki sliši na dokaj komično ime – Love ali, kot bi rekli pri nas, Ljubezen – in tokrat se je nekaj uprlo v meni. Serijo so za Netflix pripravili »štiridesetletni devičnik« Judd Apatow, sicer producent Punc, njegova soproga Lesley Arfin in Paul Rust, ki je na koncu v njej dobil glavno moško vlogo, njegovo (bodoče? bivše? potencialno?) dekle pa je odigrala Gillian Jacobs, znanka iz nadaljevank Punce in Community.

Tudi Love je tiste vrste serija, ki bi se rada šla verizem, a ne na ravni videnega, ne na ravni detajla, temveč na ravni ideje. Rada bi nam povedala, kako profan posel je v resnici parčkanje. In zgodba? Mickey in Gus sta punca in fant, ki nimata prevelike sreče v ljubezni. Ona je sicer spolno privlačna in razmeroma uspešna mlada ženska s solidno službo, lepo urejenim stanovanjem in simpatičnim oranžnim mačkom, a mora gojiti v sebi izdatno količino negotovosti, če ne kar praznine, saj je odvisna od praktično vsega, od cigaret, alkohola in tablet do odnosov. Kot bi se ji zdelo, da ne bo nikdar cela, če bo sama, se zateče v vsako možnost za seks in vsako možnost za razmerje. Ko jo spoznamo, se ravno razhaja z eno izmed svojih številnih slabih izbir, moškim, ki ne samo da je telesno odbijajoč, je tudi odrasel narkoman, ki živi pri mami in radostno dovoli, da mu slednja kupuje hlače.

Ne, Mickey in Gus nista za skupaj. Pa vendar se serija odloči, da bo svojo pozornost usmerila na vprašanje, ali bosta na koncu vendarle pristala v neki različici pojma, ki mu radi rečemo ljubezen. Pohvalno. Na svetu je zelo zelo veliko parov, ki za sabo nimajo lepe, očarljive ali zanimive ljubezenske zgodbe. In tudi oni si zaslužijo, da bi bila njihova zgodba pripovedovana.

Pa Gus? Gus je, hja, slovenščina žal ne pozna ustreznice, ampak Gus je »geek«. In to ne na način »kljub svojemu fahidiotstvu in nedoraslosti sem zelo očarljiv, simpatičen in zanimanja vreden«, kot je bil John Cusac v Zvestobi do groba. Na standarden osnovnošolski način: pobešena ramena, nesmiselne modne izbire, potlačen občutek upravičenosti, ki se v svet vrača kot pasivna agresija: kot prijaznost, ki bi samo sebe ukinila v trenutku, ko bi resničnost njenemu nosilcu dala pripoznanje, za katero verjame, da mu pripada. Mickey ga na neki točki opiše kot dvanajstletnega štiridesetletnika. Ko ga spoznamo, se ravno razhaja z dekletom, ki se je v njegovi pasivno-agresivni prijaznosti počutila tako utesnjeno, da se je morala zlagati, da ga je prevarala, zato da sta se vsaj razšla lahko normalno.

Ne, Mickey in Gus nista za skupaj. Pa vendar se serija odloči, da bo svojo pozornost usmerila na vprašanje, ali bosta na koncu vendarle pristala v neki različici pojma, ki mu radi rečemo ljubezen. Pohvalno. Na svetu je zelo zelo veliko parov, ki za sabo nimajo lepe, očarljive ali zanimive ljubezenske zgodbe. Na svetu je tudi zelo zelo veliko parov, ki med sabo nimajo lepe, opogumljajoče ali osrečujoče ljubezni. In tudi oni si zaslužijo, da bi bila njihova zgodba pripovedovana. Ne tisti pari, ki živijo v primežu družinskega nasilja, matere, ki z dojenčki v rokah bežijo iz gorečih hiš, ki so jih v napadu besa zažgali njihovi možje pijanci. Tisti pari, ki svojega obstoja ne dolgujejo ničemur drugemu kot strahu, da bi ostali sami. Ki jih ne veže nič drugega od strahu pred samoto, pozabo in smrtjo. Ki so drug z drugim zmerno prijazni, razen kadar ne zberejo dovolj moči, da bi si še lagali, da so si resnično všeč. Bi pa kljub vsemu odločno nasprotovala ideji, da je na tem karkoli lepega ali da bi se tovrstno človeško vedenje propagiralo kot pravilno.

Po koncu prve sezone serije Love še ne vemo, kakšna je morala te zgodbe. Ne vemo, ali so hoteli biti njeni ustvarjalci deskriptivni ali normativni. Ne vemo niti tega, kakšna bo usoda naše ljubezenske zgodbe. Ian Crouch je za New Yorker zapisal, da močno upa, da bosta Mickey in Gus sposobna narediti tisto, kar bi bilo v dani situaciji pogumno: da se ne bosta zaljubila. Moram reči, da se strinjam z njim.

Po koncu prve sezone serije Love še ne vemo, kakšna je morala te zgodbe. Ne vemo niti tega, kakšna bo usoda naše ljubezenske zgodbe.

Moja težava z Love je v tem, da ne znam oceniti, ali je do tega, o čemer pripoveduje, in tega, kar prikazuje, kritična ali ne. Ali premore distanco do ljubezenske zgodbe, ki je njen predmet, ali se ji to, kar počne, zdi pravzaprav romantično? Ali, recimo, razume, kako v njej funkcionirajo spolne vloge? Da moškega, kot je Gus, ženska, kot je Mickey, ne bi nikdar zanimala, če ne bi bila tako očitno lepša od njega, da bi jo hotel uporabiti kot modni dodatek, ki bo morda prek osmoze oplemenitil še njega samega? In ali razume, da mora ženska, kot je Mickey, če noče pristati v razmerju s kakšnim starodobnim kurbirjem, ki bo sicer vse opravil sam, a za zelo visoko ceno, za zvezo vse postoriti sama, se sama stoodstotno angažirati, na koncu pa je za svojo pretirano investicijo še kaznovana?

In ker tega ne vem, ne morem reči, ali si mislim o njenih ustvarjalcih vse najslabše ali vse najboljše. Vem le to, da se, tako kot se Irena Štaudohar nekoč pred mano ni bila pripravljena odreči fantaziji o skrbno koreografirani spolnosti v lepi svetlobi in sanitarno neoporečnem prostoru, nisem pripravljena odreči iluziji romantičnega zapeljevanja. Vsako razmerje je delo in vsako delo je napor. Ni pa nobene potrebe, da bi bila vsaka pot v zvezo tako previsna in težko prehodna. Ali celo: če je pot v zvezo tako previsna in težko prehodna, kot je ta, po kateri hodita Mickey in Gus, potem morda obstaja utemeljen dvom o tem, ali jo je sploh smiselno prehoditi.