V prid malemu človeku in ne kapitalu

Konec prejšnjega tedna so se Benetke bleščale v ostrem poznopomladanskem soncu in ječale pod množico obiskovalcev. Poleg turistov so mesto »napadli« še arhitekti, kritiki in novinarji z vsega sveta. Letošnji bienale je vsekakor vreden ogleda, saj izziva svetovni red. Čilski arhitekt Alejandro Aravena mu je dal skoraj revolucionarni naboj. Koncept je gradil na kritični zavesti o alternativnih razvojnih možnostih in na vitalni arhitekturi kot delu družbenih procesov. Na bienale, ki ga je naslovil Poročilo s fronte, je uvrstil »poročila« tistih, ki so temeljito pregledali posamezna globalna družbena obzorja in poiskali nove možnosti za akcijo in za spoprijemanje z vprašanji, kot so segregacija, neenakopravnost, migracije, usoda obrobnih območij, omogočanje revnemu prebivalstvu človeka vredno življenje, odpravljanje posledic naravnih katastrof, kopičenje in recikliranje odpadkov, iskanje novih materialov in uporaba tradicionalne gradnje ..., pa tudi za dejavno sodelovanje različnih skupnosti, predvsem oblasti s prebivalstvom, in z razstavo Čas-prostor-obstoj celo za projekcijo prihodnosti megapolisov.

Kolege arhitekte je poleg tega pozval, naj ponovno premislijo temelje svojega poklica. Zdi se, kakor da jim želi položiti v dlani podobno prisego, kot je Hipokratova, ki zavezuje zdravnike, da branijo vse etične standarde svojega poklica. Je torej temeljno poslanstvo arhitekta gradnja funkcionalnih in udobnih bivališč, ne da bi pri tem nekateri kovali velike dobičke? Aravena je spisal »manifest«, saj je s tem, ko je opisal težave in navedel okoliščine, ki jim botrujejo, med vrstice skril poziv – naj bo arhitektura v prid malemu človeku in ne velikemu kapitalu. V njegovih idejah, željah in zahtevah prepoznamo dobre socialistične družbene prakse, pa tudi kanček utopičnega socializma.

Njegovo usmeritev najbolje ponazarja osrednja razstava Poročilo s fronte v glavnem paviljonu v Giardinih. Med povabljenimi arhitekti, arhitekturnimi studii in delovnimi skupinami je zanimiv španski projekt spreminjanja smetišča v urejeno krajino. V dolini Vall d’en Joan (blizu Barcelone) so arhitekti iz biroja Batlle i Roig dokazali, da je lahko krajinska arhitektura veliko več kot le »dekoracija«, saj so z visoko tehnologijo ustvarili urejeno krajino – zdaj del naravnega parka Garraf. Poročilo iz Južne Afrike prikazuje preobrazbo enega najnevarnejših mestnih predelov Durbana v urejen in živahen življenjski prostor. Družbeno zaznamovan projekt iz Šrilanke, ki ga je vodil arhitekt Milinda Pathiraja, predstavlja demilitarizacijo območja, kjer so ljudje namesto orožja prijeli v roke orodje, kjer so vojaki v vojaškem oporišču zgradili knjižnico, namenjeno tudi civilni javnosti. Posebno sobo je dobila t. i. forenzična arhitektura, ki na podlagi analiz arhitekture, uničene v vojaških spopadih, skuša najti dokaze o vojaških dejanjih proti človečnosti. Analiza ruševin je dokazala napade dronov ameriške vojske v Afganistanu, pa tudi podobne napade izraelske vojske v Gazi. Ukvarjanje z arhitekturo, primerno vremenskim razmeram v Peruju, prikazuje kolos TEC Univerze v Limi, ki med mogočnimi stenami univerze skriva tudi odziv na valove migracij med revnim in bogatim delom sveta.

Razstava iz Giardinov se nadaljuje v Arsenalu, kjer najdemo poudarke na tradicionalni gradnji iz materialov, ki so v rabi že stoletja, kot so zemlja, bambus, les, kamen ... Hkrati kažejo različne vedute mest, od indijske ali kitajske prenaseljenosti do pogleda na mongolsko naselje z jurtami iz klobučevine ... Sporočilo razstave poudarja nujnost trajnostnega in vzdržnega razvoja sodobne civilizacije. Predstavljeni so primeri dobre prakse, kjer je bila ustvarjalnost v službi drznosti (tudi tveganja) in je hkrati imela dobre učinke pri premagovanju birokratskih ovir ter političnih, kapitalskih in lobističnih interesov v arhitekturi, gradbeništvu, urbanizmu in sploh v urejanju skupnih komunalnih stvari. Kot pravi Aravena: »Če je problem velik, je vsak milimeter izboljšave pomemben. Moramo si prizadevati za to, da se naše pojmovanje, kaj je resnični uspeh, spremeni. Saj so dosežki na takšnih frontah relativni, niso absolutni. Vsaka še tako drobna zmaga na tej poti za skupno dobro je pomembna.« Poskušal se je izogniti temu, da bi bienale preplavila »poročila« o pasivnih žrtvah sistema in požrešnosti kapitala. Želel je, da se pokažejo drobni uspehi in se ljudem zbudi upanje, da so spremembe mogoče.

Nacionalni paviljoni

Ob ogledu nacionalnih paviljonov v Giardinih in Arsenalu se je izkazalo, da so nekateri nacionalni komisarji in kustosi bolje, drugi pa nekoliko slabše razumeli temeljno idejo. Kar nekaj jih je »poročanje« razumelo v duhu aktualnega preseljevanja narodov z vojnih območij Afganistana, Iraka, Sirije in Afrike. V nemškem paviljonu so pod naslovom »ustvarjanje domovine« predstavili prikaz, kaj naj bi ponudila mesta, v katera prihajajo begunci, da bi se ti laže integrirali. Podobno tudi Finska, Avstrija, Grčija, Nizozemska pa je svoj paviljon posvetila mirovnim vojaškim misijam ZN. Druge države so se po svoje lotile teme bivanja, torej ustreznega bivališča za vse, odvisno od kulture, običajev in navad ljudi. No, žirija bienala se je odločila, da zlatega leva za najboljšo nacionalno predstavitev podeli Španiji za ustvarjalnost, za novo arhitekturo, ki se je porodila po svetovni finančni krizi.

Eden izmed Aravenovih namenom je bil tudi, da se z izmenjavo zamisli in podatkov pridobijo ustrezna orodja in metode, kako vreči s tečajev dosedanji svet privilegiranih zasebnikov, ki vedno premagajo kolektivnega duha in skupni/javni interes 99 odstotkov prebivalstva pretopijo v zasebni interes enega odstotka. Torej, koliko je zares uspešnih projektov, ki so zmagali v boju proti krčenju javnih sredstev za skupno dobro? Koliko je takih, ki jim je med udejanjanjem uspelo preprečiti nižanje kakovosti gradnje in zamenjavo izbranih materialov s cenejšimi? Koliko projektov je dokazalo, da sta dobro oblikovanje in arhitektura obvezna dobrina za vsakogar in ne le »presežek« zgolj za premožne? Na bienalu so predstavili nekaj projektov, ki so presegli družbeni status quo, za več kot to pa je že potrebna uglašena globalna politična akcija.

Slovenski paviljon v Arsenalu

Kaj vse lahko definira dom? Odgovor slovenskega paviljona v Arsenalu je »knjižnica je moj dom«. Slovenski komisar Matevž Čelik, direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, je za kustosa imenoval Aljošo Deklevo in Tino Gregorič (Dekleva Gregorič arhitekti). Izbira se zdi smiselna, saj sta že v magistrskem delu raziskovala načelo sodelovanja (t. i. participatory design process), torej skupnega odločanja projektantov in uporabnikov o bivališču. Magistrsko nalogo Negotiate my Boundary na AA v Londonu sta leta 2002 izpeljala skupaj s študijskimi kolegi (Manuela Gatto, Robert Sedlak in Vasili Stroumpakos). Skratka, Dekleva Gregorič arhitekti so prava izbira, saj so že na začetku poklicne poti razumeli sodobne usmeritve pri gradnji bivališč.

V razstavni prostor sta kustosa postavila konstrukcijo knjižnice in vanjo razvrstila knjige, ki so jih prispevali pozvani arhitekti, oblikovalci, teoretiki, umetniki, kustosi, kritiki ... iz Anglije, Belgije, Čila, Nemčije, Italije, Francije, Španije, Norveške, Mehike, Japonske in Slovenije. Knjižnico lahko razumemo tudi kot družbenokritično držo, ki vidi bistvo neokapitalistične družbe v tem, da se je odpovedala znanju, da odklanja teorijo, ne zanimajo je kritične družbene analize in interpretacije in še najmanj si želi alternativnih družbenih rešitev. Ker sodobni svet deluje po načelih »tehnike gospostva«, ne potrebuje analitičnega uma in vednosti. V tem polju bi našli angažiranost slovenskega »poročila s fronte«.

Prispodoba o pomenu širšega pogleda na svet in s tem tudi na arhitekturo, ki jo upodablja izbrana naslovna fotografija bienala, je tista, ki bi jo sodelujoči arhitekti morali globoko premisliti. Aravena je za moto bienala izbral fotografijo, na kateri se nemška arheologinja Maria Reich sredi perujske puščave vzpenja na lestev, da bi videla, kaj v pesku orisujejo več tisoč let stare risbe naskanske kulture; torej v tla puščave zarisane podobe ptice, jaguarja, drevesa, rože ... In ne le s fotografijo iz perujske puščave, tudi na več drugih ravneh (predstavitve arhitekturnih praks iz Južne Amerike so v središču pozornosti in so zanimive) je Aravena uglasil letošnji bienale z latinskoameriškimi ritmi. Med drugim s tem, da je žiriji prišepnil ime letošnjega prejemnika zlatega leva za življenjsko delo – to je starosta brazilske arhitekture, 88-letni Paulo Mendes da Rocha.

Arhitekturna razstava:
15. mednarodni arhitekturni bienale
Poročilo s fronte, kustos Alejandro Aravena
Kje: Giardini, Arsenale in nekaj mestnih palač, Benetke, Italija
Kdaj: do 27. novembra 2016