Osmi trienale sodobne umetnosti U3 prestopa nacionalni okvir

V Moderni galeriji v Ljubljani je do 18. septembra na ogled 8. trienale sodobne umetnosti U3 z naslovom Onkraj naše oble. Kustos letošnjega trienala je Boris Groys, filozof in ena najbolj uglednih osebnosti s področja umetnostne kritike in teorije medijev. Glavna tema trienala je kozmos, ki v naši kulturni imaginaciji deluje kot beseda za nevarnost končnega izumrtja vsega življenja na Zemlji, obenem pa tudi za najskrajnejše utopične težnje k vsesplošni harmoniji.

Najpomembnejša razstava sodobne likovne umetnosti pri nas, prvič organizirana leta 1994, se po zadnji izdaji, ki je bila v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi, vrača v Moderno galerijo. Osmi trienale U3 prinaša tudi pomembno novost - z njim razstava prestopa nacionalni okvir in združuje tako slovenske kot tuje umetnike. Novi koncept trienala se osredotoča na dialog med slovenskim prostorom in drugimi konteksti, ki so zanj relevantni. S tem sledi dobri praksi nekaterih uveljavljenih "perifernih" bienalov, ki se posvečajo svojemu specifičnemu času in prostoru ter delujejo kot platforma za ustvarjene pomene in vsebine, ki dolgoročno vplivajo na njihov prostor.

Na trienalu se predstavlja 29 umetnikov in umetniških kolektivov. Poleg razstave v Moderni galeriji bodo nekatera dela na ogled tudi v MSUM Metelkova in Reaktorskem centru v Podgorici. Da so za kustosa povabili Groysa, so se odločili predvsem zato, ker so s teoretikom, profesorjem, velikim poznavalcem ruske avantgarde in sodobne umetnosti nasploh že večkrat sodelovali in mu slovenska umetnost ni tuja. Groys je dela za trienale deloma izbral prek razpisa, na katerega je prispelo 126 prijav, deloma pa z lastnim povabilom umetnikov, katerih dela so se ujemala z njegovim tematskim konceptom.

Po Groysovih besedah se prostor vesolja predstavlja kot poslednja meja, kot poslednja možnost človekovih resničnih podvigov. Raziskovanje vesolja nima nobene neposredno uporabne funkcije in je v tem pogledu podobno romantičnemu idealu umetnosti in poezije. Pred in med rusko revolucijo so ruski avantgardni umetniki videli kozmos kot pravo mesto za komunistično družbo – onkraj vse meja, ki ločujejo ljudi na zemlji. Tudi v mnogih ZF romanih in filmih lahko zasledimo to upanje, da bodo po stiku s kozmičnim prostorom postala kulturna in etnična ločevanja brezpredmetna. V našem času politike identitete deluje kozmos kot še poslednje obzorje univerzalizma – ne verskega ali ideološkega, temveč materialističnega univerzalizma. Kozmos ne združuje naših duš, ampak naša telesa, s tem ko jih vključuje v univerzalne materialne procese. A obenem doživljamo vesoljsko tehnologijo kot orodje nadzora in na koncu bližajoče se jedrske vojne. Kot tema za razstavo kozmos tako ponuja veliko možnosti za umetniško raziskovanje. Najočitnejša je povezava med umetniško in znanstveno domišljijo in zmožnostjo predstavljanja. Potem so tu še analiza ZF kulture, perspektive telesne nesmrtnosti, kritika sodobne tehnologije itn.

Boris Groys trenutno deluje kot profesor ruščine in slovanskih študijev v programu Global Distinguished Professors na Univerzi v New Yorku in kot višji znanstveni sodelavec na Univerzi za umetnost in oblikovanje v Karlsruheju v Nemčiji. Od leta 2013 je tudi profesor na Evropski univerzi za interdisciplinarne študije v Švici. Njegovo delo je bilo najprej usmerjeno na ruske avantgardne umetnike ter na različna sledeča umetniška gibanja dvajsetega stoletja. Ob tem, ko je analiziral legitimnost del na javnih prostorih, je sčasoma razširil svoj razmislek na sodobno umetnost in analizo novih medijev. Njegova nedavna kuratorska projekta sta ruski paviljon na beneškem bienalu (2011) in sokuratorstvo na bienalu v Šanghaju (2012). Med njegovimi zadnjimi knjigami so: History Becomes Form: Moscow Conceptualism (2010), An Introduction to Antiphilosophy (2012), Under Suspicion. A Phenomenology of Media (2012) in On the New (2014).

Seznam del si lahko ogledate na tej povezavi