Paul Simon: Stranger to Stranger

V letu, ki je za marsikaterega ljubitelja popularne glasbe bolj tragično kakor veselo, predvsem zato, ker nas je že v prvi polovici zapustilo nekaj zares vplivnih, tako rekoč nesmrtnih glasbenih izvajalcev, je izdaja novega albuma Paula Simona, enega izmed najvplivnejših avtorjev popularne glasbe 20. stoletja, resnično osvežitev.

Da se malce spomnimo: Paul Simon je na glasbeni sceni že od petdesetih let prejšnjega stoletja, v tem času pa je deloval v znanem pop duetu z Artom Garfunklom (Simon & Garfunkel), pa tudi kot priznan solo izvajalec, ki je vse do devetdesetih let veljal za enega večjih akterjev popularne glasbe.

Če bi grobo ocenjevali njegovo dolgoletno kariero, bi jo lahko razčlenili na več pomembnih obdobij: izjemno plodno obdobje dueta Simon & Garfunkel, znano po brezčasnih hitih, kot so denimo Mrs. Robinson, The Sound of Silence in Bridge over Troubled Water, uspešno solo obdobje v sedemdesetih letih, ki mu je sledilo ne tako inventivno obdobje ob koncu sedemdesetih let in v prvi polovici osemdesetih (s kratko obuditvijo priljubljenega dueta), natanko pred tridesetimi leti pa je presenetil z mojstrovino Graceland, albumom, ki je svetovni javnosti predstavil mešanico sodobnega zahodnega popa in afriških ritmov.

Graceland, ki je bil posnet v Johannesburgu s sodelujočimi južnoafriškimi glasbeniki, je kmalu postal njegov komercialno najuspešnejši album, hkrati so ga kritizirali zaradi nespoštovanja kulturnega bojkota Južne Afrike in njene politike apartheida, nekateri kritiki pa so ga obsodili kot izkoriščevalskega do afriške kulture in tradicije.

Verjetno ni naključje, da je Simon izdal album Stranger to Stranger natanko trideset let po Gracelandu, saj gre za eno njegovih najboljših plošč od takrat, čeprav ne smemo pozabiti niti sodelovanja z Brianom Enom (Surprise, 2006) in vrnitve k tradicionalnemu kantavtorstvu na So Beautiful or So What (2011).

Stranger to Stranger je poln zanimivih ritmičnih momentov, Simonovih simbolistično kritičnih besedil, začinjenih z igrivimi besednimi igrami, eksperimentalnih zvočnih intervencij, ki izvirajo iz uporabe nenavadnih glasbil iz 19. stoletja, pa tudi elektronskih učinkov, ki jih je prispeval italijanski glasbenik Clap! Clap!.

Omenjene značilnosti predstavijo Simona kot enega izmed najbolj eklektičnih in radovednih starejših izvajalcev v popularni glasbi, ki na novem albumu mojstrsko združi afriško tradicijo, eksperimentalne zvoke, sodobni pop in seveda brezčasni folk, po katerem je zaslovel že na začetku kariere.

Graceland je bil v osemdesetih letih velik album, Stranger to Stranger pa je zakladnica bogatih glasbenih, besedilnih in življenjskih izkušenj skorajda 75-letnega, a še zmeraj svežega in mladostnega glasbenega veterana.

Mp-blnuI3WM