Ustavno sodišče bi lahko …

Pred dnevi je ustavno sodišče zavrnilo predlog vrhovnega sodišča, da odloči o zakonu, ki ureja popravo krivic izbrisanim. Ne prvič. Zavrnilo je tudi pobudo za presojo ustavnosti nekaterih zakonov in občinskih odlokov enega izmed Romov, živečih v romskem naselju Loke, ki sta ga država in lokalna skupnost prepustili na (ne)milost lastniku zemljišča, na katerem stoji naselje. Tudi Romov z njihovimi težavami ustavni sodniki niso zavrnili prvič. Njihovo stališče, da se ne bodo izrekli o izenačevanju pravic istospolnih parov oziroma o ustavitvi tega procesa, je prav tako znano. In še bi lahko naštevali. Zakaj ustavno sodišče ne odloča o vprašanjih, o katerih bi moralo, o očitnih, dolgotrajnih, sistemskih kršitvah človekovih pravic?

Ustavni sodniki so pred leti s spremembo zakonodaje dobili možnost, da ne odločajo o vseh ustavnih pritožbah in predlogih za presojo ustavnosti zakonov. Državni zbor jim ni dal povsem prostih rok pri izbiri zadev, pač pa je omogočil sito, skozi katero naj bi presejali »manj pomembne« zadeve in bi na njem ostale le najbistvenejše, take, kjer so kršitve človekovih pravic najočitnejše, množične in sistemske, ali pa take, s katerimi se odpira pomembno pravno vprašanje. Razlog za de facto pravico do izbire zadev so dobili, ker so se utapljali v preobilici dela, ki je vse bolj onemogočala odločanje o pomembnih vprašanjih ter vplivala na kakovost in (ali) hitrost odločitev v teh primerih.

Ustavni sodniki so novo orodje s pridom uporabili, lahko bi rekli celo zlorabili. Da beseda zloraba tu ni prehuda, kaže že statistika. Velika večina dela ustavnih sodnikov so ustavne pritožbe. Torej zadeve, v katerih posameznik pred ustavnim sodiščem zatrjuje, da je njemu ali širši skupini ljudi, ki ji pripada, država kršila človekove pravice. Na ustavnem sodišču jih prejmejo okoli tisoč na leto, veliko večino jih zavrnejo brez vsebinske obravnave, ugodno za vlagatelja ustavne pritožbe pa jih rešijo manj kot tri odstotke. To je zgolj izjema, ki potrjuje pravilo, po katerem ljudem odgovorijo, da ali še niso izčrpali vseh rednih in izrednih pravnih sredstev ali da v njihovi zadevi na prvi pogled ni bilo očitne kršitve človekovih pravic ali se z njo ne odpira dovolj pomembno pravno vprašanje.

Uporabo besede »zloraba« pravice do izbire zadev, o katerih bodo ali ne bodo odločali, je mogoče utemeljiti tudi s tem, da časa in energije, ki ju ustavni sodniki z neobravnavanjem zadev pridobijo, ne izkoristijo za to, čemur naj bi bila namenjena – odločanju o pomembnih nerešenih vprašanjih v družbi. O težavah v družbi, ki jih politika ne zna ali noče rešiti in se vlečejo že desetletja. V enem primeru so z neodločanjem storili celo nasprotno, o pravicah, ki jih je politika neki ranljivi skupini ljudi podelila, so dovolili glasovanje na referendumu. In to kar dvakrat, ko je državni zbor v različnih zasedbah izglasoval izenačitev pravic istospolnih parov s pravicami heteroseksualnih parov, potem pa so ustavni sodniki z dovolitvijo referenduma večini vsakič omogočili, da je razveljavila pogumno in napredno odločitev politike.

Mogoče je še nekako razumljivo oziroma človeško, da se ustavni sodniki ne želijo ukvarjati s posameznikom, ki ima samo svojo specifično težavo, težko pa je razumeti, da ne želijo odločati v primerih znanih, dolgotrajnih kršitev človekovih pravic – oziroma sumov, da te kršitve obstajajo –, ki se poleg tega tičejo večje skupine ljudi. Recimo v primeru izbrisanih, ki na popravo krivic čakajo že več kot 25 let. In v primeru romske skupnosti, kjer država s svojo nedejavnostjo ohranja človeka nevredno stanje še dlje. Tudi istospolno usmerjene gre prišteti sem in še koga. Ustavno sodišče bi z vsebinsko odločitvijo ali dvema v posameznem primeru za več let, če ne celo za več desetletij skrajšalo kršenje človekovih pravic celotnim skupinam ljudi. Ker je to vloga ustavnega sodišča v razmerah, ko v državi (še) ni razvit sistem, ki bi že sam po sebi prečistil večino kršitev ustave in človekovih pravic in bi ustavno sodišče o tem res lahko odločalo samo izjemoma.

Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodnik, zdaj pravni zastopnik prosilcev za azil in izbrisanih, meni, da naloga ustavnih sodnikov ni vsebinsko odločati zgolj v primerih znanih in dolgotrajnih kršitev človekovih pravic, pač pa »vedno, kadar gre za že nastale ali pričakovane množične kršitve. Brž ko prvi tak primer pride na sodišče in tudi tam kršitev ni odpravljena, bi ustavno sodišče moralo sprejeti ustavno pritožbo še pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev.« Pri tem je, dodaja Krivic, nepomembno, ali redno sodišče neustavnosti ni odpravilo zaradi napačne interpretacije zakona ali zato, ker tako določa zakon, za katerega stranka trdi, da je protiustaven, sodišče pa se s tem ne strinja ali se do tega vprašanja noče ali ne zna opredeliti. Kadar v taki zadevi vprašanje neustavnosti zakona še pred izčrpanjem rednih pravnih sredstev pred ustavnim sodiščem sproži t. i. upravičeni predlagatelj (varuhinja človekovih pravic, reprezentativni sindikat itd.), pa bi ustavno sodišče po njegovem moralo izkoristiti vse možnosti, da o taki zadevi odloči čim prej, »s tem namreč ne bo le preprečilo nepotrebnega množičnega kršenja človekovih pravic, ampak bo preprečilo tudi nepotrebno zasutje že tako preobremenjenih sodišč s takimi zadevami«.

Nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič pa poudarja, da pritožniki in pobudniki pred ustavnim sodiščem najtežje sprejmejo »neobrazložena zavrženja in nesprejeme v obravnavo. Ni težko ugotoviti, kako se počuti nekdo, ki je prepričan, da je doživel krivico, in je vložil veliko truda in upanja v pritožbo oziroma pobudo, potem pa mu ustavni sodniki odgovorijo, da se z njegovim primerom ne nameravajo ukvarjati, ker so se pač tako odločili in jim zakon, katerega skladnost z ustavo lahko presojajo le sami, to dovoljuje.« S tega vidika je po njegovem manj sporno, ko ustavno sodišče ne zavrže, temveč samo odloži vsebinsko obravnavo neke zadeve, dokler ne bodo izkoriščena vsa pravna sredstva. V načelu je takšna odločitev utemeljena, saj je ustavno sodišče »tisto poslednje zatočišče v državi, ki ima zadnjo besedo pri razlagi ustave in varstvu pravic. Preden to besedo izreče, želi imeti v spisu odločitve in utemeljitve rednih sodišč in jasno izkazano, da vprašanja drugim ni uspelo rešiti. Prezgodnja intervenca ustavnega sodišča lahko zamegli in oslabi odgovornost vseh drugih, da poskusijo rešiti spor ob upoštevanju ustavne ureditve.«

V Sloveniji (še) ni razvit sistem, ki bi že sam po sebi prečistil večino kršitev ustave in človekovih pravic in bi ustavno sodišče res lahko o teh vprašanjih odločalo samo izjemoma. 

A zoper takšno prakso so po njegovem v posebnih primerih pomisleki upravičeni. Na primer takrat, ko je premalo časa, da bi čakali na odločitev rednih sodišč. Ali takrat, ko gre za očitno kršitev ustave, ki je ni mogoče dopuščati niti začasno. Pa tudi takrat, »ko gre za množične kršitve, ki lahko zaradi pasivnosti ustavnih sodnikov povzročajo veliko sporov in po nepotrebnem obremenjujejo redna sodišča. Ta primer je še posebej nesprejemljiv, če gre za množične kršitve pravic ranljivih manjšinskih skupnosti. In končno takrat, ko gre za ponavljajoče se primere, pri katerih so dejansko stanje in pravna vprašanja že večkrat razčiščena in je o njih ustavno sodišče že odločalo.« Kot primer Ribičič navaja izbrisane, kjer so kumulativno v igri kar vsi našteti primeri, saj se poprava krivic vleče iz prejšnjega tisočletja in se zato ne bi smela podaljševati, nanaša se na številne posameznike in družine, »redno sodstvo pa že dolgo dokazuje, da ne zna učinkovito reševati njihovih sporov, ustavno sodišče je vsestransko seznanjeno z njihovim položajem, da o ranljivosti prizadetih ne izgubljam besed«. V takšnih vsestransko izjemnih primerih bi po Ribičičevem mnenju ustavni sodniki morali »ravnati drugače, kot ravnajo, na primer tako, kot so ravnali leta 1995, ko so se začeli zbirati podpisi za odvzem državljanstev, pridobljenih ob osamosvojitvi, čeprav za to niso imeli izrecne zakonske podlage«.

Ustavni pravnik dr. Andraž Teršek pa opozarja, da je že deset let, odkar je javno predlagal, naj ustavno sodišče prevzame pristojnost »dosojanja pravičnega zadoščenja po zgledu evropskega sodišča za človekove pravice. Ta korak bi ustavno sodišče uporabilo v določenih in stvarno posebej utemeljenih primerih.« Takšni so predvsem primeri, ko se »enake ali zelo podobne kršitve istih ali zelo podobnih pravic ali svoboščin ponavljajo. Tudi v primerih, ko so kršitve posebej hude in povzročijo posebno škodo.«

Dejstvo je, dodaja Teršek, da slovenska redna sodišča s časom nič manj ne kršijo ustavnih pravic in svoboščin in da te kršitve niso nič manj hude: »Tistim, ki se s to tematiko ukvarjamo, je znano, da tudi vrhovno sodišče stalno, očitno in grobo krši ustavne in konvencijske pravice ali svoboščine. In da to počne tudi na zelo absurden način. Na primer tako, da ignorira odločitve ustavnega sodišča. Ali tako, da nenadoma odloči povsem drugače, kot je o podobnih zadevah odločalo do tedaj, pa tega sploh ne utemelji. Ali tako, da v nekem časovnem obdobju o istovrstnih vprašanjih odloči popolnoma drugače …«

Dodaten razlog za vsebinsko odločanje ustavnega sodišča v nekaterih primerih je po Terškovem mnenju tudi dejstvo, da je praksa pokazala, da vračanje zadev v ponovno obravnavo rednemu sodstvu ni učinkovita ustavnosodna politika za zagotavljanje ustavnosti sodne prakse. Tudi pedagoško nagovarjanje rednega sodstva, za katero se včasih odloči ustavno sodišče, se po njegovem ni izkazalo za učinkovito strategijo. Zato predlaga »radikalni poseg v proces razpadanja in razkrajanja ustavnosti v pravnih praksah. Druge učinkovite alternative, kot je ustavnosodno določanje pravičnih zadoščenj, ne vidim. Pri tem pa opozarjam, da si je ustavno sodišče te vrste pristojnost že vzelo: samo se je odločilo denarno kaznovati tiste, ki nanj naslavljajo žaljivo ali očitno deplasirano pisanje.«

Dvoma torej ni. Ustavno sodišče bi lahko odločilno vplivalo vsaj na odpravljanje kršenja človekovih pravic, kadar se to dogaja dlje in v večjem obsegu. Še več, ni dvoma, da bi to moralo storiti, početi. Ker je to naloga in pravica ustavnega sodišča. In ker nihče drug tega ne zmore oziroma ne more storiti namesto njega.

Ustavni sodniki časa, ki ga pridobijo z neobravnavo »manj pomembnih« zadev, ne porabijo za obravnavo pomembnejših, čeprav je to še danes njihov glavni razlog za omejevanje dostopa do ustavnega sodišča.