Boj se nadaljuje

Tiskovna agencija Associated Press je v ponedeljek nenadoma in povsem nepričakovano oznanila, da je Hillary zbrala zadostno število delegatov in superdelegatov (2383) ter osvojila predsedniško nominacijo demokratske stranke. Kar je bila popolna manipulacija: tisti dan namreč ni bilo volitev, da bi lahko Hillary sploh kaj »zbrala« ali »osvojila«. Volitve v odločilnih, finalnih šestih zveznih državah, Kaliforniji, Montani, New Jerseyju, Severni Dakoti, Južni Dakoti in Novi Mehiki, so bile šele naslednji dan, v torek. Takoj se je sprožil medijski plaz: Hillary je že zmagala! Sporočilo je bilo jasno: Volivci Bernieja Sandersa, nikar se ne mučite – ne hodite na volitve! Vse je že odločeno! Vaš glas ne šteje več! Sanders je že izgubil!

In res, Sandersovi volivci so ostali doma, ne vsi, saj je Sanders zmagal v Montani in Severni Dakoti (mali Bush pred leti sploh ni vedel, da obstajata dve Dakoti), toda doma jih je ostalo ravno dovolj, da je izgubil v Kaliforniji, Južni Dakoti in Novi Mehiki. Zakaj bi hodili na volitve, če je že vse odločeno? Pa vendar: vnaprej je bilo jasno le to, da bo izgubil v New Jerseyju, medtem ko so se sondaže v ostalih petih državah vse bolj gibale na njegovo stran. Vse bolj in bolj. Iz dneva v dan. Sanders je rasel. In rasel. In rasel. Dva dni pred volitvami sta bila v Kaliforniji že povsem izenačena. Hej, celo Hillaryjina prednost pri nebelskih volivcih je začela kopneti. Toda Hillary je potem v Kaliforniji zmagala za 13 %, tako da si lahko sami izračunate, koliko Sandersovih volivcev je ostalo doma, misleč, da njihov glas ne šteje več.

Sandersovo rast – njegov momentum – je bilo treba naglo in za vsako ceno ustaviti. Če bi na koncu primarnih volitev zmagal v petih državah, s Kalifornijo vred, bi na filadelfijsko predvolilno konvencijo demokratske stranke prišel s strašnim političnim in psihološkim kapitalom. Superdelegati bi si lahko premislili in glasovali zanj. Od tod Associated Press. Od tod manipulacija. Od tod orkestrirano ustoličenje Hillary.

Pogine naj, pes!

Komično in že kar groteskno je, kako so vsi, od Hillary do demokratske stranke in korporativnih medijev in komentatorjev, Sandersa že prej nenehno pozivali k odstopu, češ da naj ustavi svojo kampanjo in umakne kandidaturo. Hej, kaj se pa gre! Kaj mu je! Dovolj je! Pa saj matematično nima nobenih možnosti! Ne more zmagati! To, kar počne, je otročje! Hillary je že zbrala dovolj delegatov in zmagala! Volitev predsedniškega kandidata demokratske stranke je konec! Jebeni demagog! Uboga Hillary, zdaj se mora ukvarjati s Sandersom, patetičnim turistom, ki ji hoče ukrasti predsedniško nominacijo in Belo hišo, namesto da bi se ukvarjala s pomembnejšimi rečmi, kot je recimo Donald Trump!

A ne pozabite: to so vpili, ko je Sanders zmagal že v dvajsetih zveznih državah. Zakaj bi kandidat, ki je zmagal v dvajsetih državah, odnehal in se umaknil? Če bi Hillary res že zbrala dovolj delegatov in zmagala, bi se verjetno že umaknil, toda problem je v tem, da Hillary ni zbrala dovolj delegatov in da še ni zmagala. Še huje, ko so bile pred odločilnimi bitkami objavljene sondaže in napovedi, je bilo povsem jasno, da tudi po torkovih bitkah v Kaliforniji, Montani, New Jerseyju, Severni Dakoti, Južni Dakoti in Novi Mehiki ne bo zbrala zadostnega in zmagovitega števila delegatov. Kar pomeni, da bo na predvolilni konvenciji demokratske stranke potrebovala glasove superdelegatov, ki ji bodo prinesli predsedniško nominacijo.

Trik je bil v tem: če bi Sanders v finišu te predvolilne dirke slučajno serijsko zmagoval, bi se lahko zgodilo, da bi šli za njim tudi superdelegati, ki jih je 712, pa čeravno bi Hillary na predvolilno konvencijo prišla z več delegati kot Sanders, še toliko bolj, če bi superdelegati pogledali sondaže, ki druga za drugo – Quinnipiac, NBC News/Wall Street Journal, CBS News/New York Times, FoxNews – kažejo, da bi imel Sanders jeseni, na novembrskih volitvah, proti Trumpu več možnosti kot Hillary. Vse to kakopak velja pod pogojem, da do konvencije nobeden – niti Sanders niti Hillary – ne bi zbral zmagovitega števila delegatov (2383). In zgodilo se je natanko to. Hillary je zbrala 2184 delegatov, Sanders pa 1804.

Kar pomeni, da bodo odločali superdelegati. Da bodo torej superdelegati – korifeje demokratske stranke (senatorji, kongresniki, guvernerji, zaslužni funkcionarji, partijski aparatčiki ipd.) – na konvenciji izvolili predsedniškega kandidata oz. kandidatko demokratske stranke. Tega se je Hillary bala, kajti potrebovala bo prav superdelegate. Kaj, če si superdelegati v zadnjem trenutku premislijo? Ali bolje rečeno: kaj, če začnejo superdelegati končno misliti in razmišljati? Specifično: kaj, če začnejo razmišljati o prihodnosti demokratske stranke? Kaj, če se vprašajo: je Hillary res prihodnost demokratske stranke?

Ne, Hillary, ki je zmagala na volitvah v vseh zveznih državah, v katerih so lahko volili le registrirani volivci demokratske stranke, ne pa tudi neodvisni, je preteklost demokratske stranke. Pa ne zato, ker je praktično že pri sedemdesetih, temveč zato, ker sondaže – pa tudi analize dosedanjih strankarskih volitev – kažejo, da so mladi volivci, nove generacije (18–29 let), večinsko na Sandersovi strani. Ne brez razloga. Sanders, ki mu je pred tem zadnjim »supertorkom« glasove obljubljalo le 42 superdelegatov, je resda starejši od Hillary, toda topike gibanja Zavzemimo – novih generacij – je spremenil v politično platformo. Vzel jih je resno. Drugače kot Hillary, ki ne razume, zakaj se zdijo Sandersu in mladim generacijam Wall Street, ekonomska neenakost in visokošolske šolnine tak problem.

Ko se Hillary zaljubi

A po drugi strani – le kako bi to lahko razumela? Prav demokratska stranka, ki svojo prihod-

nost vidi v Hillary, je s podpiranjem neoliberalnih politik, od privatizacije in deregulacije finančnih trgov do razdavčenja bogatih in demontaže sistema socialne zaščite, pokazala popolno apatijo do nižjih razredov in dosegla, da se mlade generacije – kolateralna škoda velike dirke navzdol in logike zmagovalec-dobi-vse – zdaj otepajo z vrtoglavo ekonomsko neenakostjo, morilskimi šolninami, zadolženostjo, brezposelnostjo, revno zaposlenostjo, prekarnejšo in fleksibilnejšo kot kadarkoli, ter orgijo finančnih elit, ki korumpirajo tako volilni proces kot demokracijo in politiko.

Nič, demokrati so le tulili v isti rog kot republikanci, ki zdaj z odprtimi usti – neverjetno! kako je to mogoče! – gledajo šokantni vzpon Donalda Trumpa, novega ljubljenca razlaščene, ogrožene, fobične, ogorčene »tihe belske večine«, enako alergične na globalizacijo in prostotrgovinske sporazume kot na priseljence, geje in politično korektnost ter enako dovzetne za teorije zarote kot Trump, ki še ni srečal teorije zarote, v katero se ne bi zaljubil na prvi pogled. Oboji, demokrati in republikanci, so pač bogastvo plenilsko – da ne rečem konkvistadorsko – speljali navzgor, k elitam, svojim donatorjem in sponzorjem. Razlika je bila le v tem, da so bili eni za splav, drugi pa proti splavu.

Toda ko se je kje zgodil kak teroristični napad, magari daleč stran, bodisi na Bližnjem vzhodu ali v Evropi, so oboji hitro oznanili, da teroristi ogrožajo »ameriški način življenja«, pa čeprav je bilo tudi zadnjemu Marsovcu jasno, da »ameriški način življenja« – z ameriškim snom vred – najbolj ogrožajo prav neoliberalne politike, ki sta jih izmenično – kot idealni partnerki »velike koalicije« – uzakonjali demokratska in republikanska stranka. Še celo podnebne spremembe bolj ogrožajo »ameriški način življenja« kot teroristi, pravi Sanders.

Hillary bi lahko nastopala tudi kot predsedniška kandidatka republikanske stranke. In nasprotno: Trump bi lahko nastopal kot predsedniški kandidat demokratske stranke. Tako kot ni vojne, ki je Hillary ne bi ljubila, tudi ni neoliberalne dogme, ki je ne bi ljubila, njena vera v to, da je Amerika izjema, da je exceptional, nad drugimi in nad mednarodno pravno državo, pa je tako brezmejna, kot je brezmejna vera Trumpovih volivcev v njihovo rasno superiornost in predupravičenost.

Zadnji ples superdelegatov

Vse o absurdnosti velike dileme – Hillary ali Trump? – pa pove tole. Trump je imel pred leti univerzo, Trump University, ki je študentom obljubljala precej več, kot so dobili. In to, česar niso dobili, so drago plačali. Mnogi so se brutalno zadolžili. Ni čudno: Trumpova univerza je potencialne študente prepričevala, naj šolnino plačajo s kreditnimi karticami – na vsemogoče načine naj blefirajo, da dobro zaslužijo, tako da jim bodo banke povišale limit. »Ko vas bodo vprašali, kakšen je vaš prihodek, vzemite svoj tekoči prihodek in mu prištejte 75.000 dolarjev od svoje nepremičninske investicije,« so jih učili. To, česar nimate, prikažite kot kapital! Zdaj Trumpa množično tožijo.

Logično, tudi Hillary se je spravila nanj – in to na ves glas. In ko je ravno najbolj vreščala, se je izkazalo, da je njen mož, Bill Clinton, zadnjih pet let vedril kot »častni rektor« mednarodne univerze Laureate in s tem bajno zaslužil (16,5 milijona dolarjev), toda tudi ta »Clintonova« univerza je študentom obljubljala precej več, kot so potem dobili. In ja: to, česar niso dobili, so drago plačali. In se mastno zadolžili.

Ne bi pa presenetilo, če bi Trump in Clinton na vse očitke in obtožbe odgovorila v duhu neoliberalnega dictuma: kdor je zadolžen, je sam kriv! Saj veste, tako kot je ta, ki je reven ali brezposeln, sam kriv, da je reven ali brezposeln.

Hillary je oznanila, da bo v primeru izvolitve za »revitalizacijo ekonomije« zadolžila kar svojega moža, Billa, kar je noro, pravi Jim Hightower – prav Bill Clinton je politiko, s politekonomijo vred, predal Wall Streetu. Revni za preživetje niso več prodajali le svojega znoja, temveč tudi svojo kri. Ni donacije, ni plutokratske podkupnine, ki je zakonca Clinton ne bi ljubila.

Sandersu tega ne morete očitati. Pri njem tega ne najdete. Sanders ve, kje je problem. Kar vedo tudi nove generacije, ki prikimavajo Sandersu in njegovemu socializmu – in ki jih bodo demokrati izgubili, če ne bodo na konvenciji izvolili Sandersa.

Hillary sicer pravi, da je že zmagala in da ima dovolj delegatov, toda dovolj jih ima le skupaj s superdelegati, ki pa bodo svoje glasove oddali šele na konvenciji. Sandersu zaenkrat glasove obljublja 48 superdelegatov. In dokler svojih glasov ne oddajo vsi superdelegati, Hillary še ni zmagala.

Ni konec, dokler glasov ne oddajo superdelegati!

Superdelegati si pač lahko še vedno premislijo. Kot so si leta 2008. Pred začetkom predvolilne kampanje so sicer svoje glasove obljubljali Hillary, toda ko so gledali, kako serijsko zmaguje Barack Obama, in ko se jim je zazdelo, da Obama bolj spominja na prihodnost demokratske stranke kot Hillary, so si premislili. In besna Hillary, ki je leta 2008 ne bi rešili niti glasovi mrtvih, je superdelegatski sistem demokratske stranke ostro obsodila – kot manipulacijo.