Mrtva književnost

Škuc je ena od najpomembnejših organizacij neprofitnega kulturnega ustvarjanja v Sloveniji. Med dejavnostmi, ki jih izvaja, sta tudi delovanje galerije in literarne založbe.

Prav slednja pa se je znašla v primežu Javne agencije za knjigo (JAK). Ta je na predlog strokovne komisije sicer podprla festival Živa književnost, ne pa tudi sklopa, v katerem bi prebirali literaturo z LGBT-vsebino.

Škuc, s prvopodpisanim pisateljem Branetom Mozetičem, je zato Javni agenciji za knjigo RS poslal odziv na odločbo o sofinanciranju. Med drugim so podpisniki zapisali, da se na odločitev ne bodo pritožili, ker bi to zavleklo postopek in ogrozilo izvedbo celotne Žive književnosti. Prav tako se ne želijo spuščati v pravilnost odločit-

ve, so pa poudarili nenavadne trditve, ki jih v obrazložitvi navaja strokovna komisija. Za te pri Škucu niso prepričani, ali so zgolj nerodno formulirane, toda take, kot so, bi morale biti deležne posebne pozornosti, saj po Mozetičevem mnenju ne izražajo samo homofobije, temveč celo diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti. Glede na to, da na JAK že leta prijavljajo tudi druge LGBT-projekte, upajo, da se tako razmišljanje ne bo razširilo še drugam.

Kaj jih je pravzaprav zmotilo? JAK je v obrazložitvi med drugim zapisal, da so LGBT-branja vse preveč ekskluzivno zaprta v lasten krog LGBT-populacije. Pri Škucu odgovarjajo, da branja potekajo na javnih prostorih in so javno promovirana, torej dostopna celotni populaciji. Hkrati se sprašujejo, ali nimajo pravice do javnih sredstev, tudi če bi bila resnično zaprta »v lasten krog LGBT-populacije«.

Da JAK ni povsem jasna vloga specializirane literature, priča tale navedek: »Na branjih nastopajo vidna imena domače in tuje LGBT-literature, ni pa dialoga z drugače usmerjenimi ustvarjalci.« Pri Škucu zato sprašujejo, ali JAK pri ocenjevanju drugih projektov prav tako presoja, ali so v dialogu z ustvarjalci drugačnega spola, rase, nacionalnosti, spolne usmerjenosti ali kakršnekoli druge osebne okoliščine. »Slovenska zakonodaja je glede diskriminacije zelo jasna in navedena dikcija odraža diskriminacijo.« Tu ne gre le za droben projekt, ki ni bil uvrščen v sofinanciranje, pač pa za temeljna vprašanja odnosa JAK do LGBT-knjig, avtorjev, literature, prireditev.

Mozetič in drugi podpisniki in podpisnice LGBT-knjižne produkcije (Alenka Spacal, Gašper Malej, Jedrt Lapuh Maležič, Kristina Hočevar, Milan Šelj, Nataša Sukič, Nataša Velikonja, Roman Kuhar, Suzana Tratnik, Tatjana Greif, Uroš Prah, Vesna Lemaić) menijo, da je za manjšine ključno, da imajo možnost identifikacije z lastno kulturo in umetnostjo.

Ali bodo za odziv na sporno odločitev našli sogovornika tudi zunaj »zaprtega kroga« Javne agencije za knjigo, bomo videli, do takrat pa za JAK LGBT-literatura sodi k »mrtvi« in ne k »živi« književnosti.