10. 6. 2016 | Mladina 23 | Kultura
Pravica do jezika
Jezik je v resnici teritorij. Pravica do jezika je pravica do življenja v neki družbi. Do »našega« načina življenja.
Ta tekst sta popravljali dve lektorici. Prva, še preden sem zapis sploh poslala uredništvu. Z njo razpravljam glede vsake besede, besednega reda, vejice. Prepričana sem, da ima jezik svoj zven. Da besede, stavki in ločila ustvarjajo melodijo. Da ima vsak zapis svoj ritem. Svoj način, kako zveni v naših glavah, ko ga beremo. Da za vsako misel obstaja način, kako jo podati. Nikoli pisec/piska ne napiše vsega, misel vedno dokonča tisti, ki bere. Dobri teksti so tisti, ki pravilno usmerijo bralca, da ima svoje asociacije, medtem ko bere. Da se spusti v dialog s tekstom. Ga celo spodbudijo, da ugovarja. Jezik je sredstvo komunikacije, in medtem ko jaz to pišem in vi to berete, smo si, čeprav se ne poznamo in smo gotovo različni, v resnici blizu. Če zapis spodbudi še čustveno reakcijo, smo si zelo blizu. Ampak slovenščina ni moj materni jezik. Nenehno delam iste napake. Dvojina sploh ni največji problem, lahko se je naučiš, ker je tako drugačna in posebna. Ampak zanikani rodilnik in vrstni red besed v stavku, to pa je nekaj drugega. Vse, kar je skorajda enako, samo malo drugače, to je pravi izziv. In kje je, zaboga, v slovenščini druga palatalizacija? Urednik mi je že ponujal, naj pišem v srbščini in da najamemo prevajalca. Ampak vse, o čemer pišem, se mi je zgodilo v Sloveniji in v slovenskem jeziku in ima opraviti z mojim življenjem v tej državi. Mislim, da bi, če bi hotela nekatere stvari napisati v srbščini, skoraj morala uporabiti google translate, da ugotovim, kako se reče zemljiška knjiga ali spremenljiva obrestna mera ali motnje pozornosti. Ko tekst enkrat oddam, druga lektorica poenoti zapis v skladu z jezikom v časopisu. In v skladu s splošnim prepričanjem, da mediji branijo in ohranjajo slovenski jezik, mi vztrajno sloveni vse tujke. Čeprav se mi včasih zdi, da imam pravico do kakšne tujke tu pa tam, ker so moji teksti pisani v prvi osebi in pogosto govorijo o migrantih, priseljencih, deprivilegiranih in naši prejšnji državi. In jaz sem tujec/tujka. Vsaj bila sem, na začetku. Zdaj sem bolj oseba s tranzicijsko zgodovino. To je nekaj takšnega kot gledališki lik. In moj lik ima pravico do svojega načina podajanja misli, tudi če jih govori v slovenščini. Moja druga lektorica v resnici skrbi za to, da se ne osmešim pred slovenskimi bralci. Pisanje mi gre težko. Počasi. Pišem po koščkih. Obračam besede. Si berem na glas in berem in berem, da vidim, ali teče. In nenehno reduciram zapis. Mi, ki izhajamo iz gledališča, poznamo razliko med zapisano in izgovorjeno besedo. Sama beseda je v gledališču del tega, kako ti nekdo na odru poda misel, ker ima na voljo še barvo glasu, podtekst, mimiko, gesto, gib, sogovornika, atmosfero, situacijo, kontekst. Gledalec v gledališču to napisano besedo razume skupaj z vsemi temi drugimi informacijami. Če hočeš na odru povedati stavek, moraš vedeti vse o tistem, ki ta stavek govori. Tako je v gledališču. Veliko se ukvarjamo z besedami in njihovim pomenom. S časom, ki je potreben, da se nekaj pove. Z lektorji se nenehno pogovarjamo o jezikovnih ravneh, o tem, kdo na kakšen način govori. Kakšna je razlika, če je kaj povedano v knjižnem, visoko pogovornem ali nizko pogovornem jeziku, slengu ali dialektu. Kako se kaj naglašuje. Kje so logični poudarki v stavku, da ta postane misel. Kakšen ritem ima vsako posamezno govorjenje. Moje življenje je polno besed, besed slovenskega jezika v vseh verzijah. In polno lektorjev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
