Pravica do jezika

Ta tekst sta popravljali dve lektorici. Prva, še preden sem zapis sploh poslala uredništvu. Z njo razpravljam glede vsake besede, besednega reda, vejice. Prepričana sem, da ima jezik svoj zven. Da besede, stavki in ločila ustvarjajo melodijo. Da ima vsak zapis svoj ritem. Svoj način, kako zveni v naših glavah, ko ga beremo. Da za vsako misel obstaja način, kako jo podati. Nikoli pisec/piska ne napiše vsega, misel vedno dokonča tisti, ki bere. Dobri teksti so tisti, ki pravilno usmerijo bralca, da ima svoje asociacije, medtem ko bere. Da se spusti v dialog s tekstom. Ga celo spodbudijo, da ugovarja. Jezik je sredstvo komunikacije, in medtem ko jaz to pišem in vi to berete, smo si, čeprav se ne poznamo in smo gotovo različni, v resnici blizu. Če zapis spodbudi še čustveno reakcijo, smo si zelo blizu. Ampak slovenščina ni moj materni jezik. Nenehno delam iste napake. Dvojina sploh ni največji problem, lahko se je naučiš, ker je tako drugačna in posebna. Ampak zanikani rodilnik in vrstni red besed v stavku, to pa je nekaj drugega. Vse, kar je skorajda enako, samo malo drugače, to je pravi izziv. In kje je, zaboga, v slovenščini druga palatalizacija? Urednik mi je že ponujal, naj pišem v srbščini in da najamemo prevajalca. Ampak vse, o čemer pišem, se mi je zgodilo v Sloveniji in v slovenskem jeziku in ima opraviti z mojim življenjem v tej državi. Mislim, da bi, če bi hotela nekatere stvari napisati v srbščini, skoraj morala uporabiti google translate, da ugotovim, kako se reče zemljiška knjiga ali spremenljiva obrestna mera ali motnje pozornosti. Ko tekst enkrat oddam, druga lektorica poenoti zapis v skladu z jezikom v časopisu. In v skladu s splošnim prepričanjem, da mediji branijo in ohranjajo slovenski jezik, mi vztrajno sloveni vse tujke. Čeprav se mi včasih zdi, da imam pravico do kakšne tujke tu pa tam, ker so moji teksti pisani v prvi osebi in pogosto govorijo o migrantih, priseljencih, deprivilegiranih in naši prejšnji državi. In jaz sem tujec/tujka. Vsaj bila sem, na začetku. Zdaj sem bolj oseba s tranzicijsko zgodovino. To je nekaj takšnega kot gledališki lik. In moj lik ima pravico do svojega načina podajanja misli, tudi če jih govori v slovenščini. Moja druga lektorica v resnici skrbi za to, da se ne osmešim pred slovenskimi bralci. Pisanje mi gre težko. Počasi. Pišem po koščkih. Obračam besede. Si berem na glas in berem in berem, da vidim, ali teče. In nenehno reduciram zapis. Mi, ki izhajamo iz gledališča, poznamo razliko med zapisano in izgovorjeno besedo. Sama beseda je v gledališču del tega, kako ti nekdo na odru poda misel, ker ima na voljo še barvo glasu, podtekst, mimiko, gesto, gib, sogovornika, atmosfero, situacijo, kontekst. Gledalec v gledališču to napisano besedo razume skupaj z vsemi temi drugimi informacijami. Če hočeš na odru povedati stavek, moraš vedeti vse o tistem, ki ta stavek govori. Tako je v gledališču. Veliko se ukvarjamo z besedami in njihovim pomenom. S časom, ki je potreben, da se nekaj pove. Z lektorji se nenehno pogovarjamo o jezikovnih ravneh, o tem, kdo na kakšen način govori. Kakšna je razlika, če je kaj povedano v knjižnem, visoko pogovornem ali nizko pogovornem jeziku, slengu ali dialektu. Kako se kaj naglašuje. Kje so logični poudarki v stavku, da ta postane misel. Kakšen ritem ima vsako posamezno govorjenje. Moje življenje je polno besed, besed slovenskega jezika v vseh verzijah. In polno lektorjev.

Po vseh teh letih sem v medijih občasno še zmeraj označena kot srbska režiserka ali – po mojih resnih protestih – srbska režiserka, ki deluje v Sloveniji. Še zmeraj me skrajno nedolžno pošiljajo nazaj.

Ko sem prišla v Slovenijo, sem prav kmalu ugotovila, da so tukaj vsi zelo občutljivi za jezik. Takoj ko spregovoriš prvi stavek v trgovini in se zahvališ v slovenščini, te zelo prijazno pohvalijo: »Kako lepo ste se naučili. Koliko časa ste že tukaj? Veste, eni tukaj živijo že 30 let, pa ne znajo slovensko.« Ni treba ravno biti genij, da razumeš, da sta jugoslovanska preteklost in uradni srbohrvaški jezik pustila posledice. In da ni isto, če si tujec z Balkana ali tujec iz Amerike ali Nemčije. In da je jezik ključ, ki odpira mnoga vrata. Če hočeš nehati biti turist, se moraš naučiti jezika. Pa saj s tem ni nič narobe. »Tudi v Nemčiji se vsi naučijo nemško, če hočejo delati,« je druga taka velika ponavljajoča se resnica, ki jo sveži priseljenec pogosto sliši. Ker se seveda strinjam s to veliko resnico, sem se nemudoma vpisala na tečaj na eno od znanih ljubljanskih šol za učenje jezikov. Leta 1999 sta obstajala dva tečaja za učenje slovenščine kot tujega jezika: eden za prave in eden za balkanske tujce. Moj tečaj za neprave tujce je trajal en semester, potekal je dvakrat na teden in je stal 81 tisoč tolarjev. Skoraj vsi sošolci na tečaju so bili prosilci za slovensko državljanstvo, večina jih je bila iz Bosne. In brez višje izobrazbe in resnih sredstev za preživljanje. Po tedaj čisto novi zakonodaji so morali, da bi dobili državljanstvo, opraviti izpit iz znanja slovenskega jezika na prvi stopnji. Učili smo se iz knjige, ki jo je pripravila naša učiteljica in je bila polna zelo pomembnih znanj o panjskih končnicah, kranjskih klobasah, ajdovih žgancih, človeških ribicah in drugih zelo pomembnih rečeh za vsakdanje življenje in integracijo v družbo. Ko smo predelali knjigo, smo se seznanili s potekom izpita, učiteljica pa nam je ponudila, da se lahko še bolje pripravimo na dodatnih urah, pri njej doma, kjer bomo predelovali točno take teste, kot jih bo treba rešiti na izpitu, za še dodatnih 30 tisoč tolarjev. To je, morate priznati, zelo razumna naložba glede na to, da je bila tudi članica komisije na izpitu, ki je stal še 14 tisoč tolarjev. Vse to ti je bilo dostopno, če si bil toliko privilegiran, da si lahko tečaj, teste in izpit sploh plačal. Če si delal na kakem gradbišču, med »svojimi«, si mogoče zamudil kak vlak za državljanstvo. Na srečo takrat nisem imela pravice niti do D od državljanstva in mi izpita ni bilo treba opravljati. Polna znanja o čebelnjakih sem odkorakala na svoje prvo delo na Pop TV. Odločena, da bom zdaj govorila samo slovensko, ker je to edini način, da se jezika naučim. Na prvem snemanju je kamerman že vpil name: »Povej že enkrat po hrvaško, saj te vsi razumemo, nimam celega dneva, da te čakam.« Pri drugem projektu je bilo še slabše. Delala sem kot pedagoginja igre v zasebni šoli, učenci so bili otroci, starejši od 11 let; to je že bila generacija po Jugoslaviji in očitno niso preživeli dovolj časa na hrvaškem morju, ker se nismo najbolje razumeli. Kako stvar sem jim morala prevajati v angleščino. Vrhunec je bil, ko sem prišla na sestanek za delo pedagoginje gledališke skupine v Mestnem društvu gluhih Ljubljana in se tolmač za znakovni jezik ni pojavil. Nekaj časa smo se gledali v tišini. In čakali. Pa si nekaj besed napisali. In se spet malo gledali. Jasno mi je bilo, da srbščine že ne bodo prebrali z ustnic, in sem se končno opogumila, »govorila bom slovensko, saj me itak ne slišijo, kako slabo govorim«, sem si mislila. Tako sem končno začela uporabljati slovenski jezik pri svojem delu. Lahko rečem, da so me moji gluhi naučili slovenščine. Čudno je, kako sam sebi v drugem jeziku zveniš, kot da bi bil neki drug karakter. Nekatere razlage za to so precej enostavne, recimo: v srbskem jeziku naglas skoraj nikoli ni na zadnjih dveh zlogih. V slovenščini je ravno nasprotno. Posledica tega je bila, da sem sama sebi v slovenščini zvenela, kot da prijazno pojem. Pa še polglasniki. Nobene trdote, nobene ostrine in zaključka misli nisem mogla izpeljati v piko, vse se je končevalo s klicajem. Kar pevušila sem po ves dan. Celo glas se mi je spremenil, nekam na visoko je šel. Vse dokler se nekega dne nisem odločila, da je treba nekaj asimilacije žrtvovati za to, da bom lahko obdržala svoj karakter. Saj ne bom igralka. Klinc gleda u-je in o-je, vsaj malo sebe moram zaščititi. Pa še kako kletvico si dovolim: ni dostojno za odraslega človeka, da na vrhuncu jeze omenja kosmate medvede, klince in pisma. Lahko sem ponosna in polnopravna slovenska državljanka, tudi če ne najdem prave alternative za kletvice. Sedemnajst let pozneje še zmerom z nasmehom sprejemam komplimente, kako lepo in hitro sem se naučila slovensko. Kar niti ni tako hudo, glede na to, da moja koreografinja Maša Kagao Knez, ki se je rodila v Sloveniji in je samo malo etnično premešana, na vprašanje »Kje si se naučila slovensko?« odgovarja že vse življenje. In ne mine niti mesec, da me ne bi kdo skrajno dobronamerno popravil, če se slučajno odločim, da ne bom uporabila dvojine: »To je dvojina, veš.« Kar spomnite me, kako naj se drugače česa naučim?

Jezik je v resnici teritorij. Pravica do jezika je pravica do življenja v neki družbi. Do »našega« načina življenja. »Če hočeš živeti tukaj, se nauči jezika,« se glasi sporočilo. Ampak po drugi strani nenehno dobivaš sporočilo, da nikoli ne boš zadosti dober, ker se vedno »sliši«, da nisi od tukaj. Ne moreš se skriti. Ne moreš se asimilirati do konca. Jezik je viden, tako kot barva kože ali način oblačenja. Celo religijo je včasih lažje skriti, ni ti treba pri vsaki blagajni razložiti: »Budistka sem, veste.« Jezik je dokaz drugačnosti. In lahko postane ultimativni dokaz nepripadanja, razlikovanja, dokaz, da nekdo ima pravico do prostora ali je nima. Če jezik vzamemo za merilo, potem, kot pravi moja prijateljica Jovana Mihajlović Trbovc, priseljenka in avtorica najboljšega evropskega doktorata na svojem področju, »je vsak petletnik na otroškem igrišču vreden več od mene, ker bolje razporeja naglase«. Ampak ali si v resnici želimo, da bi se ljudje, ki pridejo v Slovenijo, asimilirali ali integrirali? Je ta zgodba o učenju jezika samo neka nerešljiva naloga, zato da nagrada nikoli ne pride? Način, kako v šolah učimo jezika priseljenske otroke, kaže na resnost naše namere, da izpeljemo njihovo vključevanje v družbo. Se vam zdi, da je dodatna ura slovenskega jezika enkrat na teden dovolj za albanskega devetletnika, da se vključi v šolski sistem? Kaj pa za kitajskega? In kako mislite, da se počuti ta otrok, ko pride brez plavalne opreme v šolo, ker ni razumel, kaj je prejšnji dan pisalo na tabli? Ali ko pade letnik, kar je recimo v albanski družbi velika sramota, ker ni mogel slediti pouku? Kaj pa odrasli? Ali se nam zdi, da če ne obvladajo ustrezno jezika, niso dovolj sposobni na svojem področju, da so manj inteligentni? Odnos do jezika kaže resnično pripravljenost, da sprejmemo tujce v Slovenijo. Čeprav v Sloveniji formalno nisem bila več tujka in sem bila že več let lastnica slovenskega državljanstva, sem morala pri prijavi za službo v gledališču diplomi priložiti še deset let staro potrdilo o znanju slovenskega jezika za tujce na najvišji stopnji. Po drugi strani pa, kaj o meni pove to, da s svojima otrokoma govorim slovensko? Kako prepoznaš, koliko si kot tujec v neki državi zaželen? Malenkosti, ki se ponavljajo, štejejo. Po vseh teh letih sem v medijih občasno še zmeraj označena kot srbska režiserka ali – po mojih resnih protestih – srbska režiserka, ki deluje v Sloveniji. Še zmeraj me skrajno nedolžno pošiljajo nazaj. Sčasoma sem se naučila, da na vprašanje: »Ali greš pogosto domov?« odgovarjam: »Vsak večer, razen, če delam zunaj Ljubljane.« Da na vprašanje: »Kako je pa kaj pri vas v Beogradu?« lahko odgovorim samo: »Zakaj tega ne vprašate koga, ki živi v Beogradu?« Enkrat sem celo prejela klic iz Cankarjevega doma, klicala me je večkratna sodelavka, da me vpraša, ali je res, da se vračam v Beograd, da so me predlagali za neko delo, pa je nekdo rekel, da sem šla »domov«. Po 17 letih, 8 mesecih in 22 dneh življenja v Sloveniji, kar je samo 23 odstotkov manj, kot sem ga preživela v Srbiji in je v resnici moje celotno odraslo življenje, po približno 55 urah narejenega gledališkega programa in nekaj sto napisanih in objavljenih straneh teksta v slovenskem jeziku se mi zdi, da počasi pa že imam pravico biti domačinka. Pravico, da v slovenščini ustvarjam in izražam misli. Misli so moje. Za vejice in besedni red v stavku pa na mojo srečo obstajajo lektorji.