Fantastični štirje

Ob 25-letnici slovenske države je TV Slovenija pripravila različne programske vsebine. A že v napovedniku smo lahko ugotovili, da bo izstopala predvsem ena, ki je nosila naslov Dosje: Latentna vojna avtorja Igorja Pirkoviča, ki se je podpisal tudi pod himno stranke SDS.

To bo še zanimivo, smo si rekli, čeprav smo najbrž približno že vedeli, kaj pričakovati. In tudi tokrat se nismo ušteli. Latentno vojno so napovedovali pompozno in dramatično: »Oktobra 1991 je Slovenijo zapustil zadnji jugoslovanski vojak. A priprave na zmago slovenske strani so se začele že veliko prej ... Predvsem navezava med Igorjem Bavčarjem, Janezom Janšo, Tonetom Krkovičem in Vinkom Beznikom je takrat delovala konspirativno, enotno in odločno. Medtem pa predsednik predsedstva Milan Kučan o tem niti ni bil obveščen. Šlo je za mesece, brez katerih osamosvojitvenega procesa ne bi bilo. To je bil čas latentne vojne.« Uau, zveni kot napovednik napetega hollywoodskega filma – če bi besedilo prebral znani globoki raskavi glas, pa v ozadju manjka zgolj še dramatična glasba.

In nič manj dramatičen ni bil pričujoči dokumentarec, ki odstira predvsem dogajanje leta 1990, torej (tik) pred oboroženim spopadom za Slovenijo. Latentna vojna praznuje obletnico manevrske strukture, ki je nastala kot odziv na pozive JLA, naj Teritorialna obramba preda orožje. Dokumentarec je bil kakopak predvajan ob ravno pravem času, saj ponovno utrjuje (rahlo) pred kratkim znova porušena lika in vlogi Janeza Janše in Toneta Krkoviča med osamosvojitveno vojno.

Osrednja zvezda filma je bil presenetljivo Krkovič in ne Janša. Prvi je na posnetkih sumljivo spominjal na predsednika republike Boruta Pahorja. Po hoji, po drži, po samozavesti, celo po plašču. Podobnost je bila na trenutke tako srhljiva, da smo kar preslišali besede, ki jih je govoril. Med drugim smo sicer ujeli, da je Krkoviča neki dogodek tako pretresel, da ni do konca pojedel jedi, ki jo je imel zelo rad. Kot je poudaril sam, ni pojedel niti pol krožnika. Nedvomno ključna informacija za dokumentarec tega kalibra.

Janša je igral pričakovano vlogo večnega kritika Milana Kučana, ki naj bi nekam pošiljal sporočila s šiframi JLA. A tudi Kučan je pri Pirkoviču dobil svojih pet minut. Ne vemo, ali jih je bilo sicer dejansko pet, saj je imel od vseh najmanjšo vlogo. V Hollywoodu bi temu rekli »cameo«.

Od Igorja Bavčarja nam je v spominu ostalo le to, da se je v kadrih bohotil z najnovejšim telefonom iPhone. Zvezdnik Krkovič pa je izjavil, da zdaj vidi, kako bi takrat ravnali z njim, če bi ga dobili, saj meni, da se mu danes sodi z jugoslovansko zakonodajo. Janša mu je kasneje pritrdil z izjavo, da je to »isto sodišče, ki je oprostilo vse agresorje«, to »isto sodišče pa zdaj na sodišče vabi Krkoviča«. Če to ni usklajenost ... avtorju dokumentarca so sogovorniki res olajšali delo.