Urad za potrjevanje političnih odločitev

Ustavno sodišče se ni moglo izogniti vsebinskemu odločanju o noveli zakona o obrambi, s katero je politika vojski podelila policijska pooblastila za potrebe varovanja meja pred prebežniki, begunci, migranti, saj je pobudo za oceno ustavnosti vložila varuhinja človekovih pravic. A to sodnikov ni ustavilo, da ne bi tudi tokrat našli pravnega pokritja za vladne odločitve, ki (na račun človekovih pravic) krepijo varnost, zagotavljajo vzdržnost javnofinančnega sistema ali kako drugo z Evropo in mednarodnim kapitalom usklajeno »rešitev« za težave današnjega časa.

Predlagatelji ustavne presoje so zatrjevali, da je zakonska ureditev policijskih pooblastil za vojsko v zakonu premalo jasno določena in nedorečena ter posledično, ker gre za represivna pooblastila, protiustavna. Ustavni sodniki so s šestimi glasovi proti dvema odločili, da je zakon ustaven, saj je mogoče »z jezikovno in namensko razlago« ugotoviti, kakšen je bil namen zakonodajalca. Podali so tudi lastno interpretacijo teh določb, da bi odpravili vse dvome. S tem so pravzaprav posredno priznali, da zakon dejansko ni dovolj jasen in določen, kar je bil glavni argument pobudnikov presoje ustavnosti.

Ustavno sodišče je sicer v preteklosti že kdaj (izjemoma, a vendarle) ohranilo v veljavi določen pravni akt, ki bi ga zaradi prevelike odprtosti za različne razlage pravzaprav moralo razveljaviti. To so storili s t. i. interpretativno odločbo, s katero so razložili, kako je treba razumeti dvoumne določbe, da so te skladne z ustavo. Pred leti so na primer tako ravnali v primeru sporazuma med Svetim sedežem in državo Slovenijo in takšna se zdi tudi aktualna odločitev ustavnih sodnikov. A tudi za interpretativne odločbe bi morale biti postavljene meje. Zdijo se neuporabne, kadar gre za najtežje posege v človekove pravice, kar podelitev policijskih pooblastil vojski gotovo je. Tu prostora za dileme in dvome ne bi smelo biti. Zakonodaja, ki ureja represijo, ne sme biti taka, da jo mora ustavno sodišče dodatno razlagati, da bi lahko ostala v veljavi. Lahko je le nedvoumno ustavna ali pa razveljavljena (in znova sprejeta z vsemi potrebnimi varovalkami).

Da je tako, priča odklonilno ločeno mnenje dr. Jadranke Sovdat; pridružila se mu je tudi dr. Dunja Jadek Pensa, ki je prav tako glasovala proti. Po mnenju Sovdatove zakon ne izpolnjuje pogoja jasnosti in določnosti pri ureditvi pooblastil, ki jih lahko vojska uporabi proti civilnim osebam, zaradi česar je v neskladju z 2. členom ustave. Glede odločbe ustavnih sodnikov pa je zapisala: »Namesto da bi odločba prikazane dvome odpravila, jih v najpomembnejših točkah te odločitve poglobi. Zato zanjo nisem mogla glasovati.«

Zdi se, kot da dr. Sovdatova izhaja iz neke (romantične) predstave o ustavnem sodišču kot organu, ki bo obvaroval ljudi pred politiko oziroma državo, kadar si bo vzela prevelike pristojnosti in preveč posegla v njihove (ustavne) pravice. Kot da se ne bi hotela sprijazniti, da nemalokrat stori ravno nasprotno – poišče argumente za domnevno ustavnost (državnih) ukrepov, ki gredo na račun ljudi. Celo v primeru, ko gre za povečevanje represije, nad katero ima država tako ali tako monopol.