17. 6. 2016 | Mladina 24 | Kultura | Portret
Rajko Bizjak, fotograf
... ki že četrt stoletja poveličuje žensko mednožje
Je fotografski portretist ženskega mednožja in temu se posveča od rosnih, srednješolskih let. Ko je odraščal v Vrtojbi, na rodovitni goriški ravnini zahodnega roba Slovenije, ni sicer prav nič, razen morda tega, da je na pobudo staršev obiskoval glasbeno šolo, kazalo, da bo postal umetnik. Potem pa sta v svetu umetnosti pristala kar dva družinska člana, poleg njega tudi njegova polsestra Pavla, ki danes vodi Kulturni dom v Novi Gorici.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
17. 6. 2016 | Mladina 24 | Kultura | Portret
Je fotografski portretist ženskega mednožja in temu se posveča od rosnih, srednješolskih let. Ko je odraščal v Vrtojbi, na rodovitni goriški ravnini zahodnega roba Slovenije, ni sicer prav nič, razen morda tega, da je na pobudo staršev obiskoval glasbeno šolo, kazalo, da bo postal umetnik. Potem pa sta v svetu umetnosti pristala kar dva družinska člana, poleg njega tudi njegova polsestra Pavla, ki danes vodi Kulturni dom v Novi Gorici.
Doma so si želeli vojaka, a imel je dioptrijo, in tako je v srednješolski uk odšel na gimnazijo. V osnovni šoli se je pri tehničnem pouku prvič srečal s fotografijo. Fotografski aparat in improvizirana šolska temnica sta ga nemudoma očarala. Tudi v gimnaziji so imeli razumevanje za njegovo navdušenje, tako je interesne dejavnosti lahko opravljal kot član novogoriškega fotografskega kluba.
Zanimanje za akt je prišlo spontano, deloma zato, ker so se v fotokrožku urili v upodabljanju velikih tem, krajine, tihožitja ... in tudi golih teles, delno pa kot posledica tega, da je takrat tudi sam odkrival dekleta. Pa še to je bilo, pravi, »da je golo žensko telo na fotografiji pogledal vsakdo, krajine pa ne«. Kmalu je ugotovil, da ga fotografski tradicionalizem lokalne fotografske scene ne zanima več, da ga je prerasel, in da si želi eksperimentiranja.
Leta 1983 je končal gimnazijo, in ker v Jugoslaviji ni bilo možnosti za študij fotografije, se je odpravil v Zagreb ter se na tamkajšnji Akademiji dramskih umetnosti izšolal za filmskega in televizijskega snemalca. Življenje v velikem mestu je bilo z nekaj nenadejane dediščine lagodno, študij prijeten in vzdušje odlično. Z vsem srcem se je predal študentskemu življenju in fotografiji. V času moralizma, ki danes preveva Slovenijo, si je kar težko predstavljati, da so se mu ženske, kot se spominja, kar same ponujale za gole modele.
»Fotografija,« pravi, »je vedno igra moči. A kar počnem, delam z namenom častiti, ne pa nadvladovati žensko telo.« Prepričljiv je, ko trdi, »da se v intimnem odnosu med fotografom in upodobljenko razkrije tudi želja slednje, da bi se skrito razkrilo in bilo občudovano, največkrat ne da bi občudovalci vedeli, kdo je tisti, ki se je razkril«. Na njegovih fotografijah – na primer v ciklu Hommage a Eikoh Hosoe iz leta 1991 – ni obrazov. Pred gledalcem je serija šestih ženskih torzov, odrezanih pri kolenih in nad pasom, fokus fotografije pa je na skoraj marmornih, dlak očiščenih spolnih organih. Serijo, ki jo je ponovil leta 2013, zaključuje fotografov doprsni goli portret, kljub vsemu portret tistega, ki gleda.
Z naslednjo fotografsko serijo Kanaan je oko fotoaparata mikroskopsko natančno usmeril v vagino ter jo kazal kot vlažno in mokro svetopisemsko krajino. Leta 2002 je vulve spreminjal v barvne Cvetove. Podobe tulipanov, magnolij in gerber so požele nemalo medijskega zanimanja. Pet let kasneje je pokazal Zvezdni prah, ki mu sam še ni našel primerljive različice v svetovni fotografiji. Popolnoma se je približal telesu, njegovi zunanjščini in notranjščini. Nastala je fotografska serija, za katero se zdi (in sam nas k temu želi tudi napeljati), da prikazuje vesolje. Kot da pripoveduje, kako je vse, od vesolja do črevesne stene, stkano iz iste snovi.
V celjski galeriji sodobne umetnosti so nedavno pripravili razstavo ob 25-letnici njegove ustvarjalne poti. Ta danes ni povezana samo s fotografijo, saj se preživlja kot samostojni filmski snemalec ter predavatelj fotografije in videa na več višjih in visokih šolah. S takšnim načinom življenja ohranja vsaj delno osebno svobodo, v katero je pred leti vnesel tudi začimbo družinske odgovornosti. Je pa ne glede na to, kot ga je označila kustosinja celjske razstave Irena Čerčnik, eden ključnih predstavnikov srednje generacije domačih fotografov. Tiste, ki slovi po konceptualno natančno premišljenih okvirih svojih tudi več let nastajajočih serij fotografij. Trenutno so njegova dela na ogled v galeriji Vezenina v Kočevju, od julija do septembra pa bodo nekatera od njih na razstavi Slovenska fotografija 1990–2015, ki jo v Mestni galeriji Ljubljana pripravlja Brane Kovič.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.