Avanturizem par excellence

»Mi smo Smeti,« je Dave Konopka, član newyorške trojice Battles, z dvoumnim nagovorom pozdravil solidno polno veliko dvorano Kina Šiška v Ljubljani. Ja, s kolegom Ianom Williamsom, iz zasedbe, ki že štirinajst let piše novo rockovsko poglavje, sta nekaj dni pred koncertom preživela v Ljubljani in se očitno seznanila s tukajšnjimi navadami obiskovanja koncertov. Le dva dni prej je namreč zasedba Garbage isto dvorano zlahka razprodala, oba koncerta pa sta bila vrhunca »Šiškinega supertedna«, v katerem smo v živo lahko slišali še škotske himnične rockerje Biffy Clyro in skandinavske sintpop/rock posebneže Liima. No, kljub »polnim trebuhom kranjskih klobas« je bil Battles tudi tokrat daleč stran od kakšnega rockovskega smetja, nagovor, ob katerem se je zakrohotala vsa dvorana, pa je bil znak, da smo vsi na isti valovni dolžini.

Ker gre za zasedbo, ki s svojim specifičnim izrazom nagovarja največje glasbene entuziaste, je pravzaprav presenetljivo, da ji v Ljubljani, kjer nastope sorodnih mojstrov po navadi spremljamo na precej manjših prizoriščih, uspe privabiti tolikšno občinstvo. Soliden obisk verjetno lahko pripišemo več dejavnikom. Deloma hvalospevom poznavalcev in izvrstnemu vtisu, ki so ga naredili ob prvem nastopu v Kinu Šiška pred petimi leti. Dobršen del pa preprosto njihovi glasbi, v kateri se pojavljajo elementi progresivnega, matematičnega, indie in post rocka, a jo je kljub temu težko umestiti v kakršenkoli predalček. S svojo pop senzibilnostjo, kljub zahtevnosti, ji namreč uspe nagovoriti tudi širše občinstvo, kar ne nazadnje potrjujejo nastopi te zasedbe na najpopularnejših svetovnih festivalih. Battles je bend, ki bi ga vsak pravi glasbeni navdušenec moral v živo slišati vsaj enkrat. Potem bo tako ali tako zelo verjetno naredil vse, da ga bo slišal še drugič, tretjič ...

Prav koncerti so namreč tisti del ustvarjanja, ki v najlepši podobi prikaže čarobnost in žanrsko neulovljivost te vedno raziskujoče, avanturistične zasedbe. S sproti in vnaprej posnetimi zvočnimi zankami in njihovo sprotno manipulacijo si odpre širok manevrski prostor, v katerem se izmika standardnim rockovskim obrazcem, tehnikam in metodam. Na videz povsem lahkotno sestavljanje, razstavljanje in drugačenje raznoterih ritmov, tempov, taktovskih načinov, z neustavljivo repeticijo, sestavlja dih jemajoče skladbe za razgibavanje udov in možganov. Inovativni pristop trojice se morda v najlepši luči pokaže ob njeni edini zares »hitovski« skladbi Atlas. Čeprav skladba šteje že deset let, se ob njeni epski izvedbi še vedno pojavi vtis, da pravzaprav poslušamo napoved novih rockovskih smernic. Odgovor na to, zakaj se te še vedno niso prijele, pa vsakič zlahka najdemo ob pogledu na oder; glasbenikov, ki bi znali uporabiti toliko tehnologije in bi bili ob tem sposobni ustvarjati še izvrstno glasbo, ni veliko. V bendovskem kontekstu to, kot kaže za zdaj, znajo osmisliti le Battles.