Trump v Orlandu

Donald Trump je nedavno odpustil nacionalnega direktorja svoje predvolilne kampanje. Ni ga odpustil osebno. Niti po telefonu. Niti po mejlu. Trump itak nima mejla. Ima pa telefon, toda z nacionalnim direktorjem svoje predvolilne kampanje ni nikoli govoril po telefonu. Niti se ni z njim nikoli osebno srečal. Niti enkrat. In naj ponovim: tip je bil nacionalni direktor njegove predvolilne kampanje.

Tako si Trump predstavlja vladanje – kot tiranijo. Nikogar ne potrebuje. Nihče drug ničesar ne ve. Vsi okrog njega so nepomembni in pogrešljivi. Sam lahko opravi vse. Sam se spozna na vse. Svoje kritike razglaša za pokvarjence. Všeč mu je, kako s kritiki obračunajo na Kitajskem ali pa v Rusiji in Severni Koreji. Kult osebnosti je njegov app. Vsi ostali, z demokracijo in pravno državo vred, le ovirajo njegov odnos z ljudstvom. In ja, tudi teleprompterja ne uporablja, da bi bil lahko z ljudstvom v pristnem in neposrednem dušnem stiku, no, tvitu. »Dal vam bom vse,« je rekel nedavno. »Dal vam bom to, kar hočete že 50 let. Jaz sem edini.« Če ne bo izvoljen v Ameriki, lahko kandidira v Turkmenistanu. Ali pa Tadžikistanu. Weimarsko Nemčijo je zamudil.

To, kar se je v soboto ponoči zgodilo v Orlandu, kjer je ameriški psycho – musliman, menda fen Islamske države – v gejevskem klubu Pulse hladnokrvno, z vojaško puško in pištolo, pobil 49 oseb, je vedno voda na mlin takim, kot je Trump, ki je »tihi večini« – svojim glasnim, histeričnim, nativističnim fenom – takoj tvitnil: »Hvala za čestitke, ker imam prav glede radikalnega islamskega teroririzma.« Reči je hotel: Vidite, da res potrebujemo trdo, odločno, politično nekorektno roko, ki bo naredila red! Mar nisem rekel, da bi bilo treba muslimanom prepovedati vstop v Ameriko in pobiti vse družinske člane islamističnih teroristov! Morilec – Omar Mateen – je bil resda musliman (afganistanskega rodu), a obenem je bil tudi kar dobro amerikaniziran: tih, sfantaziran in mentalno nestabilen, živel je v floridskem mestecu Fort Pierce, v katerem tretjina ljudi živi pod pragom revščine, imel je dostop do vojaškega tipa orožja, delal je za podizvajalca ministrstva za domovinsko varnost, hotel je zrušiti morilski rekord in postati slaven. Tako kot mladenič, ki je v Newtownu pobil 28 ljudi – ali pa mladenič, ki je v Aurori pobil 12 ljudi. Med pokolom je povsem skulirano poklical policijo. Slišal je glasove, ki so mu včasih šepetali: Pretepi ženo! Včasih: Maščuj se! Včasih: Geji so zlo! Včasih: Vse pobij!

Barack Obama je takoj stopil pred kamere in rekel, da je šlo za »sovražno in teroristično dejanje«. Vsekakor, toda ironija je v tem, da je bil morilec, ki je šokiral Ameriko, produkt natanko takšne politike sovraštva, kakršno zganja in podžiga tudi Trump. Ja, rekel je, da bi bilo treba muslimanom prepovedati vstop v Ameriko in pobiti vse družinske člane islamističnih teroristov. Rekel pa je tudi, da so Mehičani kriminalci, morilci in posiljevalci, da bo na ameriško-mehiški meji zgradil orjaški zid, da bi bilo treba ženske, ki splavijo, kaznovati. Z eno besedo: Trump je tovarna sovraštva. Sovražno dejanje. Act of hate. Trump je stvarnik politike sovraštva, ki poziva k akciji, bodisi diskriminaciji ali ubijanju. V svojem podžiganju in stopnjevanju sovraštva je šel tako daleč, da izgleda kot ameriška verzija Islamske države.

In kar je povsem noro: republikanska stranka ga kljub temu sprejema in ustoličuje kot svojega predsedniškega kandidata! Republikanci slišijo in vedo, kaj govori, a ga kljub temu čisto resno vidijo kot predsednika, kot prvega človeka Amerike. S tem kakopak samo politiko sovraštva legitimirajo. Ali natančneje: s tem legitimirajo ksenofobijo, rasizem, islamofobijo, šovinizem, antidemokracijo. Hej, nič ni narobe, če ste rasistični, ksenofobični, islamofobični, šovinistični, antidemokratični, transfobični! Zato ne preseneča, da ga po novem podpirajo celo tisti republikanci, ki so še malo prej vreščali, da je »norec, ki ga je treba ustaviti«.

A po drugi strani: Trump je le resničnostni, groteskni, tabloidni produkt republikanske stranke – njenega stalnega mežikanja in priklanjanja ekstremni politični divjini, belskim nacionalistom, rasistom in neonacistom, ki sovražijo tako priseljence kot geje. Ni homofoba ali islamofoba, ki ga republikanska stranka ne bi ljubila – vsaj platonsko. Vprašanje, kdo je leta 1973 zažgal UpStairs Lounge, gejevski klub v New Orleansu, v katerem je umrlo 32 oseb, je zato le retorično. Omar Mateen se homofobije ni nalezel v Islamski državi. Nalezel se je je v krščanski državi – Ameriki.

In ultimativna ironija: med mrtvimi v gejevskem klubu Pulse najdete predvsem »Mehičane«, Američane latinskoameriškega rodu (Edward Sotomayor Jr., Stanley Almodovar III., Luis Omar Ocasio-Capo, Juan Ramon Guerrero, Eric Ivan Ortiz-Rivera, Peter O. Gonzalez-Cruz, Luis S. Vielma, Alejandro Barrios Martinez, Anthony Luis Laureanodisla, Jean Carlos Mendez Perez, Franky Jimmy Dejesus Velazquez, Amanda Alvear, Martin Benitez Torres, Luis Daniel Wilson-Leon, Mercedez Marisol Flores, Xavier Emmanuel Serrano Rosado, Gilberto Ramon Silva Menendez itd.), kot da morilec ne bi slišal le tega, kar govori Islamska država, temveč tudi to, kar govori Trump.

Omar Mateen se homofobije ni nalezel v Islamski državi. Nalezel se je je v krščanski državi – Ameriki.

Če nekdo Mehičane razglaša za kriminalce, morilce in posiljevalce, nekdo drug pa jih potem kopico pobije, ne moreš reči, da med prvim in drugim ni nobene povezave. In če nekdo živi v Ameriki, pa stalno posluša homofobične izpade krščanske desnice, ne moreš reči, da so za pokol gejev, ki ga potem zagreši, krivi le homofobični izpadi Islamske države, ker v skrajni liniji med obema homofobijama, med islamistično in krščansko, ni nobene razlike. Omar Mateen, gej, ki se ni mogel sprijazniti s tem, da je gej, je slišal glas homofobije, v kateri je videl »rešitev« vseh problemov, tudi svojih.

Pozabite na Sandersa!

Še bebcu je jasno, da je treba Trumpa ustaviti. Toda demokrati so se tega projekta lotili zelo nerodno. Še malo, pa mu bodo salutirali – tako kot so 11. septembra 2001, po terorističnem napadu na Svetovni trgovinski center in Pentagon, salutirali malemu Bushu. Vodi nas, edini! Vodi nas, nezmotljivi!

Tudi pred osmimi leti je bilo sredi junija konec primarnih volitev demokratske stranke. In tudi tedaj ni uspelo nobenemu izmed glavnih kandidatov, niti Baracku Obami niti Hillary Clinton, zbrati zmagovitega števila delegatov. Razlika je le v tem, da je bilo leta 2008 »magično« število delegatov, potrebnih za predsedniško nominacijo, malce manjše: 2117. Obama jih je zbral 1828 (in še polovičko), Hillary pa dobrih 100 manj – 1726 (in še polovičko). Toda Obami je svoj glas obljubilo 478 superdelegatov (partijskih korifej, ki imajo pravico do glasovanja na predvolilni konvenciji), Hillary pa le 246, kar je pomenilo, da je prebil magični prag, zato je – tako kot zdaj Hillary – oznanil, da je osvojil predsedniško nominacijo. Mediji so mu prikimali. Veljaki demokratske stranke tudi. A po drugi strani – veljaki demokratske stranke so itak superdelegati.

Hillary je tistega junija pred osmimi leti najprej taktično čakala, javkala, da je osvojila več posamičnih volilnih glasov kot Obama, namigovala, da Obama brez njene volilne baze novembra – na generalnih predsedniških volitvah – nima nobenih možnosti, po nekaj dneh pa je vendarle priznala poraz, se v solzah umaknila in Obami odprla pot v Belo hišo.

Umaknila se je s stisnjenimi zobmi (hej, Belo hišo ji je speljal frkavec!), toda kaj drugega ji niti ni preostalo. Decembra leta 2007, tik pred začetkom primarnih volitev, ji je namreč svoj glas obljubljala večina superdelegatov, ki pa so si kasneje premislili, ko so videli, kako Obama zmaguje, kakšno gibanje je ustvaril, kakšen entuziazem je sprožil in koliko novih, mladih volivcev je naelektril. Ko je Hillary izgubila superdelegate, je bilo konec. In sredi junija je bilo tudi povsem jasno, da jih ne bo nazaj.

Zdaj, osem let kasneje, je drugače. Bernie Sanders – vermontski socialist, ki je ustvaril pravo gibanje, sprožil silovit entuziazem in naelektril na milijone novih, mladih volivcev – superdelegatov ni izgubil, ker jih sploh ni imel. Kar je čudno. Samo pomislite: ustvaril je pravo gibanje, sprožil silovit entuziazem in naelektril na milijone novih, mladih volivcev, toda vsi superdelegati – vodstvo demokratske stranke! – so svojo zvestobo in svoj glas še naprej mirno obljubljali Hillary. Niti trznili niso. Kot da se ni nič zgodilo. Sanders jih ni ganil. Še več: ganili jih niso niti vsi tisti milijoni, ki so ga volili. S tem so potrdili, da so volitve naštelane in da bi Sandersa na predvolilni konvenciji v Filadelfiji preglasovali, pa četudi bi Sanders osvojil več delegatov kot Hillary. In seveda: s tem so izkazali tudi nespoštovanje, če ne že kar prezir do Sandersovih volivcev.

Sanders je napovedal, da bo šel naprej, da bo šel torej do konca – najprej še na zadnje primarne volitve v Washington D.C. in potem na filadelfijsko predvolilno konvencijo, kjer naj bi se boril za vsakega delegata in superdelegata. Da pa si ne bi nabiral kakega presežnega politično-psihološkega kapitala, da volivci v njem ne bi videli preveč in da demokratom ne bi kvaril igre, je nenadno in sunkovito vskočil Obama in oznanil: »Sem na Hillaryjini strani. Kar gorim in komaj čakam, da se vključim v njeno kampanjo. Hillary Clinton čestitam za zgodovinsko dejanje. Ne vem, ali je bil kdaj kdo bolj kvalificiran za predsedniški položaj.« Reči je hotel: Pozabite na Sandersa! Ignorirajte ga! Tako kot so ga ignorirali superdelegati! Ni kaj, Hillary je formalno resda kvalificirana (bila je prva dama, bila je zunanja ministrica), toda meje njene politične imaginacije so meje tajkunskih glav, ki jo financirajo in sponzorirajo.

Obama je vskočil taktično. A ne le taktično: vskočil je prehitro. Forsirano. Pučistično. Ni počakal, da bi se demokracija – volilni proces – odvrtela do konca. Ni počakal, da bi delegati in superdelegati oddali svoje glasove. Ni počakal, da bi Sandersovi volivci – in teh je več kot 10 milijonov – zajeli sapo. Ampak je v podtonu rekel: Pozabite na Sandersa! Kar je bilo tako, kot da bi rekel: Pozabite na gibanje, ki ga je zanetil! Pozabite na nove, mlade volivce, ki jih je mobiliziral! Pozabite na entuziazem, ki ga je sprožil! Pozabite na to, kar predstavlja Sanders! Pozabite na to, za kar se zavzema Sanders! Zdaj se je treba fokusirati na Hillary! Na to, kar predstavlja Hillary!

Obama je posegel v imenu »poenotenja« demokratske stranke, kajti le »enotni« in »združeni« lahko porazijo Trumpa. Vsaj ideja je ta. A tu je problem: če hočeš »poenotiti« demokratsko stranko, da bi lažje in učinkoviteje porazil Trumpa, potem tega ne počneš tako, da Sandersove volivce, ki jih nujno potrebuješ, razglasiš za nepomembne, za drugorazredne državljane. Ste že pridni, da ste ga volili, a zdaj dajte mir! Itak ste se zmotili! Volili ste napačnega! Luzerji! In sami ste krivi, da ste luzerji: superdelegati so vam stalno kazali, koga preferiramo! Kdo pa mislite, da ste!? Spoštovati bi morali voljo superdelegatov! Volili bi Hillary, pa bi se zdajle počutili kot zmagovalci!

Tak je bil podton Obamovega posega. In ni bil preslišan. Način, s katerim je demokratska stranka stisnila in marginalizirala Sandersa, same demokratske stranke in njene predsedniške kandidatke ne bo ravno prikupil Sandersovim volivcem. Ravno nasprotno: to jih bo odvrnilo. Še toliko bolj, ker so številni Sandersovi aficionadi že pred tem trdili, da bodo jeseni, na generalnih predsedniških volitvah, raje volili Trumpa kot Hillary, pa četudi so se med primarnimi volitvami udeleževali burnih protitrumpovskih protestnih shodov. Kar pove vse.

Prava konservativka

Česar ne pove to, pa pove to, da je zadnje dni veliko neokonservativcev – recimo James Kirchick, Robert Kagan, Max Boot, Bret Stephens itd. – oznanilo, da bodo raje volili Hillary kot Trumpa. Naj vas le spomnim: neo-

konservativci so fanatični patrioti in vojni hujskači, arhitekti napadov na Afganistan in Irak, ki verjamejo, da je Amerika nad zakonom in da je vsako stoletje ameriško. Trumpa imajo le za avtokrata, populista, šarlatana in etnonacionalista. Kaj pa Hillary? Prisluhnite Jamesu Kirchicku, sicer stebru neokonservativnega think tanka Foreign Policy Initiative: »Hillary je kandidatka statusa quo.« Še več: »Hillary je edina oseba, ki stoji med Ameriko in breznom.« O, še več: »Hillary Clinton je prava konservativka.«

In zdaj se vprašajte: kako naj Sandersovi volivci, ki so prepričani, da so del politične revolucije, volijo kandidatko statusa quo? Kako naj volivci, ki so volili Sandersa, volijo »pravo konservativko«? Kako naj volivci, ki so v zadnjem letu revitalizirali levico, volijo žensko, ki nasprotuje dvigu minimalne plače?

Res je, lahko bi pridobili njihove glasove, če bi jih prepričali, da je Hillary ta, ki stoji med Ameriko in breznom, toda tega ne bi smeli početi tako, da jih najprej dajo v nič (hej, saj lahko brez vas in Sandersa! vi ste le statistična motnja! nebodijihtreba!), potem pa jih kličejo na pomoč, češ, bodite naši taktični volivci. Problem je tudi v tem, da je mnogim izmed njih vseeno, kdo je zadnji, ki stoji med Ameriko in breznom, ker so pač prepričani, da je Amerika že v breznu in da status quo pomeni smrt politične imaginacije. Še toliko bolj, ker je Sanders naelektril predvsem volivce, ki so naveličani dvopartijskega sistema, saj prekleto dobro vedo, da je ta sistem le stroj za perpetuiranje elit, ekonomske neenakosti in statusa quo – če imaš tako rekoč uzakonjen dvopartijski sistem, pravi Richard Moser (befreedom.co), potem ogromno ljudi sploh ne voli, in to permanentno (v Ameriki 70–90 milijonov!), tako da se ti sploh ni treba ukvarjati z vprašanjem, kakšni so interesi večine. Večina tu ne obstaja. Lahko se posvečaš le še interesom manjšin – finančnih manjšin, plutokratskih elit, ki te pitajo, sponzorirajo in perpetuirajo. Zmaguješ, ne da bi predstavljal večino.

Še bebcu je jasno, da je treba Trumpa ustaviti. Toda demokrati so se tega projekta lotili zelo nerodno. Še malo, pa mu bodo salutirali.

Obama se je taktično prenaglil. To, da je tako netaktno in s takim žarom podprl Hillary, je presenetljivo (hej, tudi njegova soproga, Michelle Obama, bi bila dobra predsedniška kandidatka), pa ne le zato, ker se je je v vseh teh letih ogibal, kolikor se je le dalo (zakonca Clinton, za katera pravijo, da nimata stalnih prijateljev, temveč le stalne interese, menda nista nikoli jedla v Obamovi Beli hiši), ker so Hillaryjine ideje v Obamovi Beli hiši vedno veljale za »desničarske«, ker ga je Hillary vedno imela za nezrelega in otroč-

jega, le za pravljičarja, mesijanskega narcisa in učenca Puzovega Botra (v slogu: »prijatelje imej blizu, sovražnike še bližje«), ker je stalno dokazovala, da je profesionalka, on pa amater (»Obama ne zna biti predsednik«), ker naj bi mu pogosto v prsi rinila svoj kazalec, ker je imela njena vzvišenost vedno rasne implikacije, ker je menda njen mož, Bill Clinton, znan po svojih bon mots, zelo rad rekel, da bo »Obama izginil kot George W. Bush« (senatorju Edwardu Kennedyju je menda tudi dahnil, da bi jima »ta fant«, s čimer je mislil na Obamo, »še pred nekaj leti nosil kavo«), ker ni mogla pozabiti, da ji je leta 2008 speljal črnce, ki so jo imeli »tako radi«, ker si je želela, da Obama leta 2012 ne bi dobil drugega mandata (sama bi leta 2016 lažje kandidirala proti republikanskemu predsedniku, Bill pa bi ostal edini povojni demokratski predsednik, ki je bil izvoljen dvakrat), ker je sam menda izvirno sploh ni nameraval podpreti in ker 64 % volivcev meni, da ji ni mogoče zaupati in da ni poštena, temveč zato, ker je njegov moralni ekvivalent Bernie Sanders, ne pa Hillary, navsezadnje, to, kar je Sanders počel letos, je Obama počel leta 2008. Preskočil je vrsto ter pokvaril igro elitam in silam statusa quo. In natanko to je letos storil tudi Sanders. To, da ima Obama večjo afiniteto do Hillary kot do Sandersa in njegove politične revolucije, je čudno.

Hillary je po pokolu v Orlandu rekla, da »vojno orožje ne sodi na naše ulice« – na afganistanske in iraške ulice očitno sodi. Le kako ne bi, saj sta ga tja prinesli prav vojni, ki ju je Hillary entuziastično podprla, zdizajnirali pa neokonservativci, njeni feni. Z Islamsko državo je treba odločno obračunati, je rekla Hillary, toda Islamske države pred vojnami, ki jih je sama podprla, sploh ni bilo. In ja, rekla je tudi: »To je najsmrtonosnejše množično streljanje v zgodovini Amerike.« Če seveda odštejete vse pokole, ki jih je nad Indijanci zagrešila ameriška vojska – leta 1890 jih je v Južni Dakoti pobila 150. In tako dalje. Na take reči pozabijo le »pravi konservativci«.

Molitev za Obamovo smrt

Bi radi vedeli, kaj si o Obami mislijo »pravi konservativci«? Bi radi vedeli, kaj si o njem misli, recimo, republikanski senator Frank Perdue, »pravi konservativec«? Nedavno je rekel: »Mislim, da smo poklicani k molitvi za našo deželo, naše voditelje in celo Baracka Obamo.« In potem dodal: »Moliti bi morali, kot pravi Psalm 109 (108).« Čakajte, kaj že pravi ta psalm? Tole, če vprašate slovenski standardni prevod Svetega pisma:

»Njegovih dni naj bo malo,

njegovo službo naj prevzame kdo drug.

Njegovi otroci naj postanejo sirote,

njegova žena vdova.

Njegovi otroci naj popolnoma zaidejo, naj prosjačijo,

naj beračijo zunaj svojih ruševin.

Upnik naj zaseže vse, kar je njegovega,

tujci naj plenijo njegov dosežek.

Naj ne bo nikogar, ki bi mu izkazal dobroto,

naj ne bo nikogar, ki bi bil milostljiv do njegovih sirot.

Njegovo potomstvo naj bo namenjeno za iztrebljenje,

v naslednjem rodu naj bo njihovo ime izbrisano.«

Ergo: »pravi konservativci« molijo za Obamovo smrt. In za izbris njegovega potomstva. Kadar ne molijo za vojno. Iz takšnih zgodb so spletene politike sovraštva, iz katerih se potem na koncu vedno pocedi kri. Včasih kar bušne.

Ne dvomim, da tudi privrženci Islamske države – »pravi konservativci« – molijo za Obamovo smrt. In smrt njegove družine. Toda ko gledate, koga je v Orlandu pobil oni fen Islamske države, imate občutek, da je po malem izpolnil tudi fantazije ameriške politične divjine, ki se klanja Trumpu in v njem vidi svojega odrešitelja.

Trump je spal v Orlandu.

Treba ga je ustaviti.

Demokrati ga hočejo ustaviti.

Zato so se »poenotili«.

Zato so izbrali Hillary.

In zato so ustavili Sandersa.

Ultimativna ironija: sondaže kažejo, da bi Trumpa precej lažje porazil Sanders kot Hillary.