PJ Harvey

Bo po kritiki politik Velike Britanije in ZDA napočil čas za to, da se loti še Evrope in njenega odnosa do aktualne migrantske problematike? Glede na njena zadnja dva albuma, Let England Shake (2011), s katerim se je kritično ozrla v imperialistično zgodovino svoje domovine, in letošnjega The Hope Six Demolition Project, ki dreza v protislovja ameriškega sistema, se zdi odgovor samoumeven. PJ Harvey, ena najbolj cenjenih glasbenic zadnjega četrt stoletja, je v fazi ustvarjanja političnih, protestnih albumov. »Verjetno sem se naposled zadosti izpopolnila v pisanju pesmi in rabi besed za to, da se zdaj počutim dovolj suvereno za tovrstno komentiranje,« je dejala ob izidu prejšnjega albuma. Ni ji težko pritrditi. Za ploščo Let England Shake je kot prva glasbenica v zgodovini drugič prejela Mercuryjevo nagrado, ki jo vsako leto podelijo najboljšemu britanskemu/irskemu albumu. Manj hvalospevov je bil sicer deležen novi album, kar pa ne pomeni, da je bilo njegovo sporočilo prezrto.

Celo nasprotno, kontroverznosti je botroval še pred izidom, potem ko je bil marca objavljen drugi singel z albuma. Skladbo The Community of Hope je namreč neposredno navdihnil Harveyjin obisk manj bleščečega predela ameriške prestolnice, ki ponudi popoln kontrast podobe Washingtona s turističnih razglednic. Blišč Bele hiše in spomenikov se »južno od reke Potomac« spremeni v naselja deprivilegiranih, na rob potisnjenih prebivalcev, ki jih urbani prostorski načrti, kot je Hope VI, na katerega se Harvey nasloni že v naslovu albuma, preganjajo z njihovih domov. »Kot umetnica si nisem več mogla zatiskati oči pred krivicami, ki se dogajajo ljudem,« pojasni vzgibe za politično angažiranost, s težkimi razmerami pa se je spoznala iz prve roke. Na terenu, med na pol podrtimi javnimi šolami, na ulicah, ki jih obvladuje kriminal, in na lokacijah, kjer bivališča socialno ogroženih skupin (projects) izpodrinjajo Walmarti. Za vodnika sta Harvey in fotograf Seamus Murphy angažirala Paula Schwartzmana, novinarja Washington Posta, fotografije in poezijo konec lanskega leta objavila v skupni knjigi The Hollow of the Hand, motivi s tamkajšnjih ulic pa so zdaj oživeli še na albumu. Ni presenetljivo, da so se na Harveyjin »portret« mesta ostro odzvali v pisarni bivšega tamkajšnjega župana in glasbenico označili za ekvivalent Piersa Morgana. Presenetljivejši je bil negativni odziv upodobljenih D.C.-čanov, ki so očitno prezrli pravi motiv glasbenice.

No, zmernejši je bil lokalni pastor in politik Grant Thompson, ki je dejal, da bi Harvey morala videti več mesta. Ja, njeno nekajurno opazovanje ulic Washingtona je na prvi pogled resda videti precej površno, je pa ob tem treba vedeti, da za projektom stoji precej širša, konceptualna zasnova, ki sta jo Harvey in Murphy oblikovala pet let. Po lanski knjigi bo kmalu objavljen še filmski dokumentarec, zato je album pravzaprav le del tega večmedijskega projekta, za katerega bi pavšalno lahko trdili, da sloni na logiki reportaže ali fotožurnalizma. Harvey se z njim ne postavi v vlogo (politične) analitičarke, pač pa v vlogo opazovalke, najsi bo razmer v Washingtonu ali pa v begunskih centrih v Afganistanu in na Kosovu. Če hočete v tem videti klasično zapuščino protestniške pesmi, jo boste nedvomno videli. Še več, z albumom Harvey tudi sebe postavi v vlogo opazovanke. Skladbe zanj so namreč nastajale pred očmi občinstva na za javnost odprtih studijskih seansah v londonskem Somerset Housu, kar zdaj ponudi zelo dobro zaokroženo in premišljeno celostno podobo, kakršnih smo bili od Harveyjeve vajeni že v preteklosti. Potem ko je album Let England Shake pred petimi leti postal eden od najbolj opevanih albumov, ki je glasbenici, vsaj doma v Angliji, utrdil status umetnice, skorajda primerljiv s tistim Davida Bowieja, ni bilo presenečenje, da je The Hope Six Demolition Project postal sploh njen prvi album, ki se je takoj ob izidu povzpel povsem na vrh britanske lestvice. O tem, zakaj je že teden pozneje zabeležil rekorden padec, lahko le špekuliramo, skoraj zagotovo pa je bil eden od razlogov njegov razmeroma konvencionalni (folk)rockovski izraz. Ta je sicer lepo dopolnil oziroma nadgradil njegovo protestniško sporočilo, je pa hkrati res, da sta bila zvočna radovednost in drznost v preteklosti med njenimi močnejšimi aduti.

Težko bi ji sicer pripisali glasbeno kameleonstvo, saj se je vedno gibala v okviru rockovskih muzik, se je pa rada spogledovala z njihovimi različnimi izpeljankami. Leta 1988, pri devetnajstih letih, se je kot pevka, kitaristka in saksofonistka, pridružila bristolski zasedbi Automatic Dlamini, ki se je s svojo glasbo znašla nekje v presečišču post punka ter alternativnega in indie rocka.

Z vodjo zasedbe Johnom Parishem, ki ga je večkrat imenovala za svojo »sorodno glasbeno dušo«, sta v naslednjih desetletjih posnela dva albuma. Punkovska surovost in pisanje skladb, ki gredo hitro v uho, sta zaznamovala tudi njen albumski prvenec Dry (1992). Tega je sicer posnela s svojim tedanjim triom, toda da se ima namen uveljaviti kot solistična kantavtorica, je dala vedeti že s tem, da je bend poimenovala po sebi. Glasbeni poznavalci, med njimi pokojni John Peel, so album kovali v nebo, njegov veliki fen je bil tudi Kurt Cobain. Menda je imel njeno glasbo tako rad, da je bila Harvey ob poznejšem Nirvaninem imenovanju v Rock and Roll Hall of Fame prva na seznamu želja za to, da bi odpela eno od njihovih skladb. Z naslednjim projektom, še bolj surovo rockovsko ploščo Rid of Me (1993), s katerim se je lotila kompleksnejšega pisanja pesmi, so se ji vrata na široko odprla tudi na ameriško glasbeno prizorišče. Že takrat so jo začeli vabiti na največje svetovne festivale, producenta plošče Steva Albinija je za svoj album In Utero angažirala Nirvana, Harvey pa je s svojo zasedbo kot predskupina nastopala tudi na takrat odmevni turneji Zooropa skupine U2.

Za tiste, ki smo se za glasbo bolj resno začeli zanimati v prvi polovici devetdesetih, je bila PJ Harvey pravzaprav že od svojega prvega dne velika zvezdnica. Pa ne v smislu zvezdniških, ekscentričnih kapric, ki jih ji sicer nikoli ni manjkalo, pač pa v smislu glasbenice z največjih odrov, ki za nameček pri svojem ustvarjanju ne sklepa nobenih kompromisov. Lahko bi si izbrala lažjo, za kariero bolj ziheraško pot, sploh po svetovnem uspehu skladbe Henry Lee, ki jo je leta 1996 odpela z Nickom Cavom, toda njena agenda in vizija sta jo vodili na bolj samosvoj in pogosto nepredvidljiv glasbeni teren. S ploščo To Bring You My Love (1995) je sicer ostala v podobnih blues-rockovskih smernicah, večji preobrat pa je z bolj elektronsko podobo prinesla plošča Is This Desire (1998). Čeprav so albumu napovedovali, da bo v naslednjih desetih letih postal klasika, je bilo nad stilsko preobrazbo razočaranih mnogo fenov, pa tudi glasbenih kritikov. Je pa stvari na svoje prepoznavne, alterrockovske temelje spet postavila s ploščo Stories from the City, Stories from the Sea (2000), ki je postal eden izmed najbolj priljubljenih albumov njenih privržencev, končal na lestvicah najboljših albumov 20. stoletja in ji prinesel prvo Mercuryjevo nagrado.

Da se je izpopolnila tudi kot izvrstna inštrumentalistka, je potrdila s ploščo Uh Huh Her (2004), za katero je, z izjemo končnih različic bobnov, vse inštrumente odigrala sama. Kot vsi njeni prejšnji albumi je bil tudi ta deležen samih pohval in nominacij za najprestižnejše nagrade. Nov velik preobrat je prinesel album White Chalk (2007), na kateri se je predstavila še kot izvrstna pianistka. Ne kot klasična virtuozinja, ne nazadnje se je igranja na klavir priučila brez predhodne podlage, toda eterične, subtilne melodije so njen novi, britansko folkovski in komorni izraz ovile v neponovljivo gotsko mističnost. Za to, da se prepričate, da se je stvari lotila na pravem koncu, je dovolj, da si ogledate posnetek njenega gostovanja pri Joolsu Hollandu, sicer tudi odličnem pianistu, ki mu je v popolni očaranosti praktično zmanjkalo besed.

Eden od predstavnikov založbe Virgin EMI je nekoč dejal, da je PJ Harvey ena tistih redkih glasbenic, ki so umetnice v popolnem pomenu. Ki zjutraj vstanejo z željo po tem, da bodo tisti dan naredile nekaj novega, prelomnega. Njen prvi medij ostaja glasba, izvrstno se znajde kot kiparka, preizkusila se je v vlogi igralke, posebno mesto v njenem življenju pa ima predvsem poezija. Čeprav ne skriva, da so jo starši že v otroštvu navdušili za glasbo bluesovskih velikanov, kot sta bila Howlin Wolf in Robert Johnson, pa posebnežev tipa Captain Beefheart in Jimi Hendrix, med svoje najpomembnejše vplive šteje poezijo in prozo avtorjev, kot so T. S. Eliot, Brecht, Yeats in Joyce. Zaradi izjemne priljubljenosti se na prvi pogled zdi nenavadno, da podrobnosti svojega zasebnega življenja, sploh v zadnjem desetletju, uspešno skriva pred radovednostjo (rumenih) medijev. Toda če ne drugače, ti na svoj račun pridejo ob njenih stilskih preobrazbah (od grunge upornice do viktorijanske pesnice), s katerimi pogosto, tako rekoč konceptualno, nadgradi svoje albume. Ja, svoje poslanstvo od prve do zadnje črke udejanja z umetnostjo, zato ni naključje, da s svojim zgledom že dvajset let navdihuje številne mlajše glasbene somišljenice. Najsi bo s spreobračanjem stereotipov o ženskih glasbenicah v šovinistični glasbeni industriji. Ali pa še raje preprosto z glasbo, ki se sliši inovativno in drzno tudi takrat, ko se je tako kot pri novem albumu The Hope Six Demolition Project loti na povsem tradicionalnih temeljih.

Koncert:
PJ Harvey
(V sklopu festivala INmusic, kjer bodo nastopili še Florence + The Machine, Skunk Anansie, Django Django, Henry Rollins in mnogi drugi)
Kje: Jarun, Zagreb
Kdaj: med 20. in 22. junijem 2016