Vedno angažirano in korak pred časom

Slovensko mladinsko gledališče ni »klasično« profesionalno nacionalno gledališče, čeprav zaposluje igralce že od šestdesetih let. K njegovi današnji podobi in ugledu, doma in na tujem, je prispeval cel niz dejavnikov in angažiranih ljudi. Da, sprva je bilo Mladinsko gledališče res namenjeno le mladini. Barbara Skubic v prispevku za zbornik Mladinsko, ki je izšel leta 2007, ob petdesetletnici gledališča, piše, da zametki ideje o ustanovitvi gledališča za mladino segajo že v trideseta leta prejšnjega stoletja. Ustanovitev takšnega mladinskega gledališča je nato prekinila vojna, da bi se v petdesetih letih pod okriljem Pionirske knjižnice in v okviru gledališke vzgoje otrok zamisel znova obudila. Nalogo za ustanovitev in zasnovo takšnega gledališča je prevzela režiserka in diplomirana novinarka Balbina Battelino Baranovič. Mlada in razgledana režiserka je leta 1955 zasnovala tudi Eksperimentalno gledališče, zato je bilo željo po eksperimentalnih gledaliških praksah čutiti tudi v zasnovi in v repertoarju Mladinskega gledališča. Tudi zato je Baranovičeva na gledališki repertoar uvrstila denimo Goethejevega Fausta in dramatizacijo Platona, ki je tedaj veljal za idejno spornega filozofa. Vseskozi je poudarjala, da dela profesionalno gledališče za mladino in ne le gledališče za otroke in da ga morajo ustvarjati profesionalci. Leta 1963 je Mladinsko gledališče, menda zaradi nestrinjanja s pripojitvijo k Pionirskemu domu, zapustila.

Mladinci za datum rojstva gledališča štejejo 25. 12. 1955, ko sta igralca Iva Zupančič in Mirko Zupančič v dvorani takratne Pionirske knjižnice otrokom pripovedovala češke pravljice. Sprva je imelo gledališče tudi pedagoško vlogo, saj so bili igralci v predstavah tudi otroci, pomagali pa so jim profesionalni igralci ljubljanske Drame in Mestnega gledališča ljubljanskega. Skubičeva piše, da so v šestdesetih in sedemdesetih letih mnogi imeli SMG za »otroško gledališče«, toda to ni bilo nikoli edino poslanstvo Mladinskega gledališča, saj si je že od začetka prizadevalo biti »gledališče, ki bi spodbujalo domačo mladinsko dramatiko, repertoarno zadovoljevalo ‘večnostne’ in aktualne potrebe mladega občinstva, izvedbeno na profesionalni ravni v smeri t. i. ‘totalnega’ gledališča različnih starostnim skupinam otrok in mladostnikov«, je kasneje zapisala Rapa Šuklje. V tem času so v gledališču uprizarjali dramske priredbe klasične mladinske literature, ki so jih ustvarjalci prirejali tako, da so mlade nagovarjali s tematizacijo sodobnih problemov. Mnogi slovenski dramatiki, ki sicer pišejo za odrasle, so tedaj pisali za Mladinsko, pri čemer so si snovalci predstav prizadevali, da bi gledališče ostajalo eksperimentalno in celostno, kar so upoštevali tudi Tone Pavček, Dušan Mlakar in Dominik Smole, nasledniki Baranovičeve po letu 1963.

Pod vodstvom Dominika Smoleta, ki je prevzel mesto umetniškega vodje gledališča leta 1972, se je Mladinsko začelo razvijati v izjemno propulzivno gledališče za mladino. Vpeljali so spremembe v politiki gledališča, saj so se odločili, da bodo abonmajski sistem nadomestili s sistemom, pri katerem so si predstavniki šol najprej ogledali predstave, da bi nato izbrali tiste, ki so primerne za njihove varovance. Nove smeri so se pokazale tudi v vsebinskem smislu, saj je Smole povabil k sodelovanju mlade in drzne režiserje. Prelomna za SMG je bila predstava Žrtve mode bum-bum Dušana Jovanovića v letu 1975. Smole je takrat naročil Jovanoviću besedilo za proslavo tridesetletnice osvoboditve. Ni pričakoval partizanskega mitinga. In ga tudi ni dobil. Dobil je predstavo, ki je bila v srčiki protivojna predstava, čeprav je bil nekje od zadaj narodnoosvobodilni boj, Jovanović pa jo je zasnoval kot revijo vojaške mode skozi stoletja, od srednjega veka do današnjih dni. »Žrtve so bile znanilke poetike, ki je v zavesti javnosti SMG utrdila kot eno najpomembnejših gledališč v Sloveniji in v Jugoslaviji,« piše Skubičeva.

Kako naprej?

Mnoge predstave, ki so od tedaj do danes nastale v SMG-ju veljajo za referenčne uprizoritve dramskih del. V njem so pilili svojo gledališko obrt danes pomembni režiserji in igralci. Za mnoge mlade slovenske režiserje so bile predstave v SMG-ju odskočna deska za delo v drugih jugoslovanskih gledališčih. Po dramaturgu Tomažu Toporišiču v reviji Polet so osemdeseta leta SMG-ja zaznamovali projekti režiserja Ljubiše Ristića. Z njegovimi predstavami se je SMG profiliral kot središče političnega in eksperimentalnega gledališča. V tem času so v njem delali tudi mladi režiserji s poetikami, ki niso bile zavezane aktualni politični stvarnosti, čeprav so jo implicitno tematizirali. Toporišič omenja predstavi Vita Tauferja Razredni sovražnik in Jaz nisem jaz, predstave Janeza Pipana, Šeherezado v režiji Tomaža Pandurja, projekte Dragana Živadinova. Ta linija se je prek devetdesetih let, let raznolikosti in avtopoetik, razprostirala vse do danes s predstavami Eduarda Millerja, Matjaža Pograjca, Emila Hrvatina, Tomija Janežiča, Matjaža Bergerja, Jerneja Lorencija in mnogih drugih ustvarjalcev. Po mnenju dramaturga Toporišiča se je SMG zaradi specifične zasnove uveljavil v slovenskem gledališkem prostoru kot »laboratorij, ki preizkuša prototipe, te pa pozneje serijsko izdelujejo druga gledališča. Mladinsko mora biti prostor, v katerem se lahko dela tako rekoč karkoli, kar je v drugih institucijah teže.«

Iz že omenjenega zbornika Mladinsko, ki je dober prikaz, v sliki in besedi, živosti in duha gledališča v zadnjega pol stoletja, je vidno, da je SMG prehodil zelo zanimivo pot, pri čemer je vseskozi reflektiral duha časa in spremembe v estetiki in v najboljših predstavah na umetniški način celo napovedal družbene procese, denimo razpad Jugoslavije in spremembo sistema. Zato ni naključje, da je Mladinskemu ljubo samospraševanje »Ali je prihodnost že prišla?«, kot je Dušan Jovanović zapisal za Vipotnikov plakat ob gostovanju SMG-ja v francoskem Nancyju na festivalu Gledališče narodov leta 1983. Svojo moč za marsikatero subverzivno gledališko dejanje pa je Mladinsko črpalo, kot pravi Toporišič, iz svoje »obrobne socialne pozicije« v slovenskem teatru.

Slovensko mladinsko gledališče, »ki ni samo gledališče, ni samo mladinsko in je veliko več kot slovensko«, si je z novim vodstvom zastavilo cilj afirmacije gledališča v širši družbi, da bi s temami, ki jih odpira in skozi gledališko ustvarjalnost razčlenjuje, postalo enakovreden deležnik v javnosti in v njenih premislekih o družbi. To je nujna, a hkrati zahtevna naloga, saj slovenska družba – v primerjavi denimo s poljsko – gledališč v glavnem ne vidi (več) kot torišča premislekov o družbi. Da pa je to problem tudi samih gledališč, ki so se v devetdesetih umaknila iz družbenega polja v estetsko in poetsko samozadostnost, je razvidno iz razstave z naslovom Ali je prihodnost že prišla?, ki so je v SMG-ju pripravili ob šestdesetletnici gledališča.

Dušan Jovanović, ki je bil umetniški vodja SMG-ja med letoma 1978 in 1985, je v zborniku Mladinsko na vprašanje, kje vidi vzroke za tolikšno odmevnost fenomena SMG v osemdesetih letih, odgovoril: »Vsaka drugačnost vselej zbuja radovednost, občudovanje, zavist in odpor. Drugačnost je sama po sebi vznemirljiva in zato odmevna. Ni pa to preprosto – biti drugačen.«

Razstava:
Ali je prihodnost že prišla?
(Ob 60-letnici Slovenskega mladinskega gledališča)
Kje: Razstavni prostor Krakovski nasip, Ljubljana
Kdaj: od 17. junija do 18. julija 2016