Interdisciplinarni projekt Mete Grgurevič in Urše Vidic

Lutkovno gledališče Ljubljana bo sezono sklenilo 23. junija s premiero večmedijskega projekta V zavetrju časa, ki je nastal v okviru projekta BiTeater. Prostorska postavitev gibljivih podob, objektov, glasbe, svetlobe in performansa avtoric Mete Grgurevič in Urše Vidic je nastala po motivih knjige K svetilniku, ene najpomembnejših predstavnic evropskega modernizma in feminističnega pisanja Virginie Woolf. V zgodbi, ki jo nekateri razumejo kot obrat od tradicionalnih literarnih žanrov, se pojavljajo tri (med seboj prepletajoče se) teme, ki jih avtorici vključita v svoj projekt: intima in družinske vezi, pomen umetniškega ustvarjanja, minljivost in cikličnost časa.

Predstava se bo namesto v gledališki dvorani, odvijala v tunelu Lutkovnega gledališča -"site specific" prostoru, v katerem se združujeta performativnost in vizualnost. Skozi prostorsko postavitev in performans gledalca vodijo glasba, besede in zvoki; ti sledijo vzdušju zgodbe, ki pripoveduje o ustvarjalnem procesu umetniškega dela, intimnosti znotraj družine in razsežnosti časa. Sledimo glasu, šepetu muze – ki nas vabi, da se prepustimo obarvanim sanjam in si skozi impresije vizualnih in čutnih podob ustvarimo svojo interpretacijo vsebine. Avtorici pokažeta, da ustvarjalni tokovi krožijo in se prelamljajo zgolj v zavetrju časa, kjer je svet v nenehnem nastajanju in minljivost drobnih, vsakdanjih intimnih izkušenj ustvarja prostor kolektivnega spomina.

Virginia Woolf je bila kritična do tradicionalnega literarnega ustvarjanja, predvsem do tistih, ki so glasove ženskih likov odrinili na obrobje. Znano je, da ni bila naklonjena pisatelju Jamesu Joyceu, ki je s svojim Uliksesom ustvaril novodobno Odisejo, v ospredje pa postavil "blodečega junaka." Tudi Woolfova se naslanja na ep o Odiseji, a na mesto moškega junaka postavi ženski lik, gospo Ramsay. Tako kot je Odisej potreboval deset let, da se je (po vojni v Troji) vrnil k ženi Penelopi, je tudi družina Ramsay potrebovala prav toliko let, da je ponovno obiskala družinsko hišo ob morju. Začetek pripovedi je vezan na osrednji dogodek romana, ko sin James izrazi željo, da bi odšel na izlet k svetilniku. Ob družini, ki je takrat še celovita (kasneje, v drugem delu romana, gospa Ramsay in dva njena otroka umrejo), pisateljica uporabi lik slikarke Lily, umetnice, ki se upira tradicionalnim zahtevam družbe.V zadnjem delu romana slikarka Lily končuje svojo sliko, medtem ko gospod Ramsay s svojimi (že odraslimi) otroki vesla proti svetilniku – metafora za potovanje v obljubljeno deželo.

Projekt vizualnih umetnic Mete Grgurevič in Urše Vidic ponuja številne možne interpretacije – med drugim tudi zato, ker ne sledita zgodbi po poglavjih, temveč poustvarita atmosfero posameznih, iz celote iztrganih prizorov. Prizorišče dogajanja je postavljeno pod zemljo, gledalec/gledalka potuje skozi tunel, tako kot potuje bralec/bralka skozi intimno atmosfero osebnih zgodb. Motiv svetilnika upodobita v obliki žarnic, ki nihajo nad vodo. Zanimiva je tudi vpeljava "akta tkanja," pri čemer se naslanjata tako na prizore iz romana (gospa Ramsay se namreč večkrat pojavlja s pletilkami v rokah) kot tudi na ep o Odiseji, natančneje na lik Penelope.V njuni postavitvi tako "akt tkanja" ne simbolizira več dejanja "zveste ženske," "dobre žene" Penelope, ki čaka na Odiseja, da se vrne iz Troje, temveč govori o različnih vlogah "sodobne ženske" (mati, umetnica, ljubimka, karieristka...).

Znotraj postavitve se pojavljajo elementi, kot so voda, zrak, ogenj, zemlja. V videoinstalaciji smo priča drevesu, ki raste ženski iz roke. Prek vzdušja, ki ga avtorici ustvarita, omogočita gledalcem vpogled v še eno razsežnost bivanja – v prostor, ki se skriva v vsakdanjih, na videz drobnih rečeh. Skozi spretno tkanjepodob in vzdušja vsaka stvar pade na svoje mesto in ustvarja prostor za različne odmeve ter možne interpretacije.

Avtorica in izvajalka performansa: Nataša Živković, avtor glasbe: Bowrain, oblikovalec svetlobe: Jaka Šimenc, vokal: Nataša Živković, instrumentalna zasedba: Eduardo Raon (harfa), Vita Kobal (violina), Ema Kobal (violončelo), prostorsko oblikovanje zvoka: Mario Babojelić & Bowrain, snemanje in montaža videa: Maša Nonković