Privilegij bogatih

Zveza aktivov svetov staršev v zadnjih tednih pogosto opozarja, da je Slovenija peta v Evropski uniji po deležu denarja, ki za osnovno šolo prihaja iz žepov staršev. Leta 2011 je bil po navedbah Eurostata ta odstotek v Sloveniji 8,1, kar je za dve odstotni točki več od povprečja EU. Višji kot v Sloveniji je delež le na Malti, Slovaškem, v Španiji in Veliki Britaniji. To je marsikoga presenetilo in preproste razlage ni ponudil še nihče. Na ministrstvu za izobraževanje trdijo, da jim podatek ni znan, čeprav naj bi jih Zveza o tem obvestila že leta 2014.

Osnovna šola je brezplačna samo uradno, v resnici pa morajo starši sami plačati za prehrano, delovne zvezke, šolo v naravi, športne in naravoslovne dneve … S številnimi izdatki so starši obremenjeni progresivno – bogatejši torej plačajo več, revnejši manj. Vendar predsednik Zveze dr. Anton Meden poudarja, da so med šolami velike razlike. »Želeli bi si dobiti ustrezen in strokovno utemeljen odgovor na vprašanje, zakaj na neki šoli za izvedbo učnega programa po istem učnem načrtu potrebujejo nekajkrat več delovnih zvezkov kot na drugi šoli.« Televizija Slovenija je poročala, da na eni od šol potreben komplet delovnih zvezkov stane štirideset evrov, na neki drugi pa za isti razred štirikrat več.

Na to, katere delovne zvezke bodo imeli učenci, lahko starši vplivajo prek svojih predstavnikov v organih upravljanja šole. Ko gre za nadstandardni program šol, pa se vsak starš sam odloči, ali ga bo plačeval. Kaj bo šola nudila otrokom, je torej nujno povezano s finančno sposobnostjo staršev. Šola zagotovo ne bo organizirala dragih potovanj za otroke, če ve, da bodo imeli starši težave s plačilom. Od finančnega položaja večine staršev je torej odvisno, kakšen program bo otrokom sploh na voljo. »V ljubljanskih šolah ne vedo več, kam peljati otroke za kulturni dan v devetem razredu, saj že do takrat obiščejo vse kulturne institucije,« ponazarja raziskovalka na Pedagoškem inštitutu Marjeta Dupona. »Taka izkustva naredijo veliko razliko.«

Ob tem poudarja, da je neenakost v slovenskem šolstvu še globlja. Javna sredstva za šole ne prihajajo iz državnega proračuna, ampak iz občinskih. »Najbolje opremljene so šole v občinah z najvišjim dohodkom na prebivalca. Na drugi strani imajo ponekod računalnike iz leta 1999 in zanje nihče ne skrbi, saj nimajo zaposlenega računalničarja,« pravi Marjeta Dupona. Meni, da je v tem pojasnilo za velike razlike v znanju otrok iz različnih regij. »Tisto, kar znajo v Prekmurju dvanajstletniki, znajo v Ljubljani že desetletniki.«

Ko je bila leta 2014 objavljena lestvica šol glede na uspeh, ki ga dosegajo učenci na nacionalnih preverjanjih znanja, je Marjeta Dupona opozorila, da so med prvimi stotimi le po ena šola s Koroške, iz Prekmurja in Bele Krajine, med prvimi desetimi pa jih je bilo šest iz Ljubljane. »Bi lahko rekli, da so otroci v Ljubljani pač pametnejši od otrok v Prekmurju in na Koroškem? Upam, da ni nikogar v Sloveniji, ki bi temu nesmislu verjel.«