Samo Šalamon, kitarist in skladatelj

Kot vodja zasedb je marca objavil že dvajseti album, Winds. Posnel ga je s priznanim italijanskim jazzovskim in klasičnim pianistom Stefanom Battaglio. Ja, Samo Šalamon je nedvomno en naših najdejavnejših glasbenikov. Hkrati pa mu (predvsem tuji) poznavalci pripisujejo pomembno vlogo v polju sodobnega jazza. Njegov avtorski prvenec Ornethology (2003) so pri britanskem referenčniku Penguine Jazz Guide, ki najbolj celovito dokumentira ameriško in evropsko jazzovsko glasbo, uvrstili celo med tisoč najboljših albumov. Posnel ga je pri petindvajsetih.

Ker se izogiba klišejem – je tehnično izmojstren in išče nove pristope, predvsem s pisanjem glasbe za netipične sestave –, ga imajo za enega najbolj inovativnih kitaristov/skladateljev njegove generacije. Svoje plošče je v različnih zasedbah posnel z več kot tridesetimi tujimi glasbeniki, med njimi z mojstri, kot so pihalec Paul McCandless, bobnar John Hollenbeck, saksofonist Tim Berne in tubist Michel Godard. S slednjim je v petih letih v različnih zasedbah posnel štiri albume, kar si šteje v veliko čast, ne nazadnje, kot mimogrede pripomni, je Godard za jazzovsko tubo to, kar je Bono za pop glasbo. Pri čemer seveda cilja na njuno prepoznavnost, manj pa na njun pristop, saj Godard velja za enega najbolj radovednih jazzovskih glasbenikov. In Šalamon najraje sodeluje prav z glasbeniki, ki so skupaj z njim pripravljeni izstopiti iz predvidljivih, preizkušenih obrazcev.

Na prvi pogled se zdi presenetljivo, da jazza ni študiral. »Jazz ne sodi na akademijo,« je prepričan. »Zdaj je vse skupaj postalo preveč industrijsko, nekakšno proizvajanje glasbenikov, ki so vsi slišati enako. Če imaš voljo in se znaš organizirati, da vsak dan vadiš in delaš pet, šest ur, ne potrebuješ fakultete,« pove in doda, da je prednost akademije bolj kot ne le v tem, da se lažje vpneš v sceno in hitreje najdeš sošpilavce. No, njemu je to uspelo z lastno angažiranostjo, pa tudi na račun laskavih recenzij njegovih albumov. Osnov (klasične) kitare in teorije se je naučil v nižji in dveh letnikih srednje glasbene šole, potem pa mu je vse skupaj na glavo postavil Pat Metheny, kitarist in skladatelj, najbolj znan po tem, da je zapolnil vrzel med rockovsko in jazzovsko glasbo. Zase pravi, da je kitarist tiste šole, ki si v predvajalnik vstavi zgoščenko in z nje pobere vse solaže. In teh zgoščenk se je v njegovem predvajalniku zvrstilo ogromno. Od jazzovskih standardov, bebopa, modalnega in free jazza, do fusiona ter rockovske glasbe zasedb The Beatles, Dire Straits, Metallica. Med najljubšimi sta mu še vedno skupini Alice In Chains in Soundgarden. Pravi, da jazza v primerjavi z drugimi žanri posluša razmeroma malo. Prav ta odprtost je gotovo botrovala temu, da je razvil svoj prepoznavni kitarski slog oz. jezik.

Ker ga je vedno zanimalo širjenje kitarskega besednjaka, je pomemben navdih vendarle našel pri jazzovskih kitaristih, med njimi pri dveh, ki sta močno zaznamovala (ob)jazzovsko glasbo zadnjih 40 let. Eden od njiju je Bill Frisell, pri katerem ceni to, da zna svoj ego postaviti ob stran. Še pomembnejši pa je John Scofield, ki je postal njegov prvi kitarski mentor. Spoznal ga je, ko je postavil sploh prvo Scofieldovo fenovsko spletno stran, ta pa ga je potem leta 2000 za dober mesec in pol povabil k sebi v New York. »Izkušnja s Scofieldom je bila res pomembna. Ne le zato, ker sva vsak dan skupaj kakšno uro improvizirala, pač pa, ker sem se z njim družil na njegovih koncertih, skupaj sva preposlušala veliko glasbe ... to je bila velika motivacija.« Že takrat je navezal stike z glasbeniki z newyorške scene, te pa je poglobil štiri leta pozneje ob izidu plošče Ornethology in na krilih njene odmevnosti oddelal prvo ameriško turnejo. Danes največ koncertira v Nemčiji, Švici, Avstriji in Italiji, manj priložnosti za to pa dobiva v Sloveniji, kjer tovrstni jazz pretežno sloni na entuziazmu posameznikov.

Vendar rad sodeluje tudi s slovenskimi glasbeniki. Med ključnimi je tolkalec Zlatko Kaučič, ki ga je pri sedemnajstih spoznal na eni od njegovih delavnic. Pozneje je z njim sodeloval v zasedbi Kombo, ga povabil k snemanju svojih prvih dveh albumov in od njega očitno podedoval slo po snovanju glasbe z neobičajnimi zasedbami. Ker je na filozofski fakulteti doktoriral iz ameriške poezije in je poročen s pesnico Kristino Kočan, bi se zdelo skoraj samoumevno, da bi tudi tu sledil Kaučiču in njegovemu križanju poezije in glasbe. Toda Šalamon preprosto ne vidi smisla v tem, da bi ponavljal stvari, ki so jih pred njim že počeli drugi. Raje se osredotoča na nove izzive. Pravkar je z novo enajstčlansko zasedbo Freeqestra, sestavljeno iz domačih (ob)jazzovskih glasbenikov mlajše generacije, posnel ploščo, ki bo verjetno objavljena še letos. Že prihodnji teden pa ga z različnimi zasedbami lahko najprej slišite na mariborskem Lentu in potem še na Jazz festivalu v Ljubljani.