Red Hot Chili Peppers: The Getaway

Pred dobrim mesecem je Flea spet precej razburil glasbeno javnost, tokrat s sklepom, da je »rock v mnogih pogledih mrtva forma«. Na prvi pogled bi se, vsaj kar zadeva mainstream rock, z njim lahko celo strinjali, sploh če potegnemo vzporednice z začetkom devetdesetih, ko so Red Hot Chili Peppers objavili prelomni album Blood Sugar Sex Magik. Je pa po drugi strani seveda jasno, da rockovski podmladek tudi danes počne zelo zanimive stvari, le da pač ni več tako zelo v ospredju. In kako kalifornijski veterani rockovsko čast rešujejo na svojem enajstem albumu? Tako, da k sodelovanju povabijo Eltona Johna? Ja, v zrelih letih definicije očitno postanejo precej relativna stvar ...

Za zasedbo, ki je letos vstopila v triintrideseto leto delovanja, sta se od prejšnjega albuma pred petimi leti zgodila dva pomembna trenutka. Leta 2012 je bila sprejeta v Rock and Roll Hall of Fame, na novem albumu pa je prvič po petindvajsetih letih zamenjala še producenta. Namesto Ricka Rubina, ki jim je pomagal ustvariti tisti njihov najbolj prepoznaven izraz, so tokrat namreč angažirali Danger Mousa. O tem, kaj je botrovalo tej odločitvi, lahko le ugibamo. Morda je bil razlog precej medel kritiški odziv na prejšnji album. Morda kritike na račun njihove (predvsem koncertne) okleščene zvočne podobe. Ali pa preprosto beg pred rutino. Kakorkoli že, sodelovanje z novim producentom nedvomno prinaša spremembo.

Zdi se, da je to, ali gre za spremembo na boljše oziroma slabše, predvsem stvar okusa. Pa je res? Zaščitni producentski znak Danger Mousa je nedvomno njegov subtilni občutek za prečenje različnih žanrov in z njim tesno povezana polnejša zvočna podoba. V primeru RHCP to na prvi pogled pomeni manj manevrskega prostora za individualne vložke trojice izvrstnih inštrumentalistov, kar je slaba novica za privržence njihovega »klasičnega« zvoka. Ja, zvočna podoba novega albuma je aranžmajsko bogatejša, zrelejša, beatlesovska, o tem ni dvoma. Toda hkrati njeno jedro še vedno ostaja Fleajeva in Smithova ritmična dinamika. Pa kitarska melodika, ob kateri postane jasno, da je Klinghoffer suverena zamenjava za sicer nenadomestljivega Fruscianteja. Ter seveda Kiedisov vokal in tokrat zelo intimna besedila, ki jim je v precejšnji meri botroval nedavni razpad njegovega romantičnega razmerja.

Izraza RHCP ne morete spregledati niti takrat, ko se spoji z godalnimi aranžmaji, ko se spogleduje z diskoidnostjo, ali pa ne nazadnje, ko Fleo na klavirju zamenja Elton John. Ne, The Getaway rocka ne bo rešil, vsaj ne na način, kot si to morda predstavlja Flea. Če bi to pričakovali od glasbenikov v zrelih petdesetih, bi bilo z rockom tako ali tako res nekaj hudo narobe. Je pa po medlem predhodniku gotovo album, ki potrdi, da je četverec spet v solidni, celo dobri formi.