Miha Butara

»Nekateri so bili resnično preveč agresivni«

Pogovor z Miho Butaro, poveljnikom, ki je med vojno zavrnil ukaz za napad na ljubljanske vojašnice in bil zato odstavljen.

Kakšna je bila v času osamosvajanja vaša vojaška funkcija?

Leta 1990 sem po razorožitvi Teritorialne obrambe (TO) deloval v sestavu Manevrske strukture narodne zaščite v nastajanju, kasneje sem postal njen načelnik za Ljubljano in namestnik načelnika republiškega štaba manevrske strukture Antona Krkoviča. Po prenosu manevrske strukture v sestavo teritorialne obrambe sem postal eden izmed sedmih poveljnikov pokrajinskih štabov (PŠ). Pristojen sem bil za TO ljubljanske pokrajine oziroma 5. PŠTO v Ljubljani. To nalogo sem opravljal od 7. oktobra 1990 do tistega dne, ko so me zamenjali ter premestili, bilo je to sredi vojne, 30. junija 1991. Umaknili so me, sicer protizakonito, potem ko sem zavrnil ukaz za napad na vse vojašnice v celotni ljubljanski pokrajini, predvsem v mestu samem. Nikoli nisem dobil nikakršne odločbe o svoji zamenjavi. Tu je bila najbolj nevralgična točka vsega vojnega dogajanja, predvsem zaradi odziva pripadnikov JLA in njihovih groženj, da bodo razrušili mesto. To bi zagotovo naredili, če bi izpolnil ukaz, o tem ni nobenega dvoma.

Kdo vam je dal ta ukaz?

V trenutku splošnega pritiska na pripadnike teritorialne obrambe na nižjih poveljstvih po vsej Sloveniji je sredi noči, natančno ob 3.40, prišla zahteva, naj v mestu napadamo vojašnice. Ta ukaz je bil sinhroniziran, želeli so izvesti napade po vsej Sloveniji, tako so trdili. 28. junija me je poklical v. d. načelnika republiškega štaba Janez Slapar in na nenavaden, nevojaški način dejal, naj napademo vojašnice. Razlog je bil, »da se v Ljubljani ne strelja in ne poka«, kot je zahteval v ukazu. Ni mu bilo dovolj, da smo imeli prav vse vojašnice blokirane in pod svojim nadzorom. Da smo uspešno opravili še druge bojne naloge.

Se je Slapar za to odločil sam?

Obstaja možnost, da je to ukazalo predsedstvo, čeprav dvomim o tem, morebiti vodja republiške koordinacijske skupine Igor Bavčar, a globoko sem prepričan, da je to od Slaparja neposredno zahteval Janez Janša, on je bil operativni vodja glede dogajanj v Teritorialni obrambi. Po vojni sem raziskoval te zadeve, takratni predsednik Milan Kučan in prav vsi člani predsedstva, z vsemi sem govoril, so zatrdili, da oni niso dali tega ukaza in da hkrati tudi niso nikoli razpravljali o moji zamenjavi. Povedali so mi, da so bili ves čas izpostavljeni nepopolnim informacijam o dogodkih ter velikim pritiskom vodstva republiške koordinacijske skupine.

To je po svoje logično, predsedstvo ni imelo operativne vojaške vloge. Zakaj se za napad niste odločili?

Ne povsem, predsedstvo je le bilo vrhovni poveljnik. Vsak poveljnik mora, ko dobi ukaz, presoditi, zakaj ga je dobil, kako naj ga izvrši, pod kakšnimi pogoji. Vsak poveljnik je osebno odgovoren za svojo dejanja, ne more se zgolj sklicevati na linijo poveljevanja, to so določili že v Nürnbergu. Na območju mesta Ljubljane je takrat živelo nekaj več kot 300.000 ljudi, civilistov, ki so bili nezaščiteni. Hkrati smo poznali informacijo, da je podpolkovnik Tomislav Šipčić, ki je poveljeval najmočnejši ljubljanski vojašnici Šentvid, kjer je bilo veliko topniškega orožja, zagrozil, da bo v primeru napada s topovi tolkel po ključnih vitalnih objektih v mestu in okolici. Po predsedstvu, pošti, televiziji, Telekomu, razrušiti je hotel obrate kemične industrije, tovarno kleja, Teol, kemično tovarno v Mostah, grozil je z napadom na Belinko, Jub v Dolu, Color Medvode, na plinarno in na elektro-vodni center Kleče. Njegov napad bi povzročil strahotno razdejanje in veliko civilnih žrtev.

S tem ko bi razrušil vodno zajetje Kleče in elektro center Kleče, bi ohromil življenje v Ljubljani, naredil bi to, kar smo naredili mi njim, tudi mi smo vojašnicam odvzeli vodo in elektriko, samo čakal je, da bi nam lahko vrnil. Šipčić je bil zelo ekstremen častnik, ukaze je izpolnjeval brez premisleka. Zato je bilo treba njegove grožnje jemati zelo resno.

Vsi se borijo, samo Ljubljana ne, vsepovsod poka, samo Ljubljana se ne bori; ko je ukaz nekajkrat ponovil, sem mu rekel, načelnik, dovolj te imam, nehaj se igrati vojno.

Pa bi bil takšen vsesplošni napad na vojašnice smiseln? Je bila TO sposobna zavzeti ljubljanske vojašnice?

Morda bi nam uspelo, kot poveljnik sem bil o tem prepričan, gotovo pa v svojo škodo. Znano vojaško pravilo namreč govori o tem, da mora biti razmerje med napadalci in drugo stranjo tri proti ena. V tistem trenutku pa smo imeli premalo ljudi, hkrati pa za napad nismo imeli dovolj orožja. V akciji smo bili brez premora že nekaj dni, fantje so bili utrujeni, obenem pa so bile vojašnice ustrezno blokirane. Napad na vojašnice bi bil nevaren, moje podrejene enote pa so imele stalni ukaz, da naj na kakršenkoli napad JLA odgovorijo odločno, vendar ne smejo sprožiti prvega strela. Naj se vrnem k ukazu: ko sem ga dobil, sem načelniku Slaparju odgovoril, da pač ni res, da v Ljubljani ne poka. Nasprotno, mimo je bila bitka v Trzinu, kjer je žal padel naš vojak Edvard Peperko. A Slapar mi je dejal, da se hvalim in da so vse to naredili Beznikovi policisti. Seveda tudi oni, sodelovali smo v tej bojni akciji, sem mu odgovoril. Slapar ni odnehal, razgovor je bil resnično nor, vztrajal je, češ, vsi se borijo, samo Ljubljana ne, vsepovsod poka, samo Ljubljana se ne bori, in ko je ukaz nekajkrat ponovil, sem mu rekel, načelnik, dovolj te imam, Janez, brez pisnega ukaza ne naredim nič, goni se u kurac in se nehaj igrati vojno. Nisem ga mogel ustaviti. Med najinim prepirom sem imel v mislih Ljubljano, mesto, otroke, ženske, vse skupaj je bilo noro. Vsi moji člani štaba so bili šokirani, bledi, pretreseni.

Preprosto niso mogli verjeti, da smo dobili takšen ukaz na tako nevojaški način. Slapar nam ni želel priznati bojnega uspeha v Trzinu, zavzetja Centra za elektronska dejstva na Rožniku, zajetja dela logistike JLA na ljubljanski obvoznici, naših prizadevanj za operativno zaščito skladišča v Borovnici in organizacijo prevoza oborožitve in streliva iz skladišča do naših enot po Sloveniji, niti tega, da smo do konca varovali 510. učni center na Igu.

Kdo ve, morda pa JLA tega ne bi naredila, morda bi se vdali?

Gotovo ne, takrat situacija še ni bila takšna, nekateri so komaj čakali, da streljajo po mestu. Potem bi gotovo sledil še letalsko-bombniški napad. Ukaz za napad na vojašnice v Ljubljani so enote sicer dobile še enkrat, 2. julija, izdal ga je na zahtevo Janeza Janše moj naslednik Janez Lesjak, a sta ga poveljnika Borak in Cvetežar znova zavrnila. V tistem času je bilo sicer razmeroma veliko nenavadnih ukazov, kar je sicer razumljivo, vojna se je začela, nanjo pa nismo bili povsem pripravljeni na vseh ravneh, veliko je bilo improvizacije. Takšne situacije v praksi še nismo imeli. Tako je bilo glede napada na letala, klicali so me, recimo, naj zrušim mige, ki pa jih sploh ni bilo v zraku. Tone Krkovič je od mene zahteval rakete, da bodo on in njegovi sestrelili kakšen avion, pa mu jih nisem dal. Moji protiletalci so bili odlično izurjeni in usposobljeni, držali pa so se mojega ukaza, da se na helikopterje in letala, ki niso na bojnih nalogah, ne strelja, saj bi lahko s svojih položajev ogrožali prebivalce Ljubljane. Posebna prepoved je bila streljati na helikopterje z oznako Rdečega križa …

Krkovičeva enota je potem nad Ljubljano zrušila helikopter, ki ga je pilotiral Toni Mrlak.

Tonija Mrlaka sem spoznal pred vojno, govorila sva na Rakitni med neko vojaško vajo naše 1. brigade TO in mi je jasno namignil, da je Slovenec, da ve, kjer je njegovo mesto, da na njega lahko računamo. Komunikacijo z njim je potem prevzel Jelko Kacin. Tako, kot sem povedal, sem sicer svojim enotam ukazal, da ne smejo streljati na plovila, če ta niso v bojni akciji, ker nismo imeli dovolj bojnih sredstev, niti topov, streliva niti raket. Sestrelitev Mrlakove gazele je šla mimo mojega poveljstva, Krkovič je na mojem območju odgovornosti na lastno roko poveljeval svojim. Pravzaprav je bil podrejen Janezu Slaparju. Takrat sem se spraševal, kaj se je zgodilo s helikopterjem, zakaj je padel, kaj smo s tem dosegli, kdo je kriv.

Vrniva se k prvemu ukazu za napad na vojašnice, Slapar ni odnehal.

Res je, tisto noč, zgodaj zjutraj, me je poklical še Neven Borak, takrat poveljnik enote, ki je blokirala vojašnico Bratstva in enotnosti v Mostah, veljal je za izrazito profesionalnega, prefinjenega častnika. Dejal mi je, poveljnik, tvojega ukaza ne bom izvršil. Nisem ga razumel, kakšnega ukaza neki, on pa je govoril o tem, da nima dovolj posadk na kolektivnih orožjih, netrzajnih topovih, da ima trenutno slabo mobilizacijo, in to okoli 46- do 48-odstotno udeležbo. Vse enote so bile v fazi mobilizacije. Čakaj, sem mu rekel, kaj govoriš, kdo ti je dal takšen ukaz. Nato sva vendarle ugotovila, da je dobil šifriran ukaz z mojim kodnim podpisom, da naj z vsemi razpoložljivimi silami napade vojašnico. Povedal sem mu, da ukaz ni moj, da ga ne sme izvesti, naj mi ga pošlje. Ko mi ga je preposlal, sem res videl, da je bil ukaz podpisan z mojim tajnim imenom Sonce. Podoben ukaz so sicer dobile tudi druge enote, ki so blokirale ljubljanske vojašnice.

Kdo je želel obiti linijo poveljevanja?

Šifriran ukaz je bil lahko poslan samo iz republiškega štaba teritorialne obrambe ali iz republiške koordinacijske skupine. Takoj po vojni se o tem ukazu in mojem preklicanem napadu na vojašnice ni smelo govoriti, ozek krog ljudi, ki je odločal o vsebini osamosvajanja, je zaprl ljubljanski primer v Pandorino skrinjico, hkrati pa so slabšalno govorili o delovanju teritorialne obrambe v Ljubljani. Malo po vojni se je recimo razširilo, da so me zamenjali, ker nisem uničil tankov na Toškem čelu.

Gre za tanke, ki so se na poti med Vrhniko in Brnikom pokvarili?

Dva sta zgrmela s ceste, eden je ostal na njej. Ko sem poslal izvidnike, da ugotovijo, kaj se dogaja, so mi sporočili, da je okoli tankov in na njih kup otrok, domačinov, med njimi so bili pomešani vojaki JLA, v tankih naj bi imeli zajete tri civilne osebe, med njimi švedsko novinarko. Ko so mi to povedali, sem naročil, da morajo počakati, ter v dogovoru z vodstvom KS poskrbeti, da se umaknejo civilisti, v tem vmesnem času pa so po vojake prišli s kombijem, prišla je še enota slovenske policije, skupaj z našimi so prevzeli razstrelivo, oborožitev tanka. Poseg na koncu ni bil potreben.

Očitali so vam tudi skladišče orožja v Borovnici.

To je še ena krasna zgodba. Kaj se je zgodilo? Enota Roka Hrvatina, poveljnika izvidniškega voda, se je samostojno odločila za vpad v skladišče. Bili so uspešni, zajeli so vojake in poveljujočega. Ta je potem zbežal, streljali so za njim, ga ranili v zadnjico, potem se je vrnil in so ga oskrbeli. Na neki način je bila to fer situacija …

Prišli so fantje iz Krkovičeve skupine in začeli vlamljati, izginilo je veliko ostrostrelnih pušk, specialnih pušk, avtomatov, še najbolj »smešno« je, da so pobirali merilne naprave iz minometov, tako da so ti postali neuporabni.

… streljali so v hrbet.

Ja, to imate prav, a na srečo ni bil huje poškodovan. No, ko se je vse to dogajalo, o tem nismo v 5. PŠTO vedeli nič, poklicali pa so me kasneje in vprašali, zakaj imam v Borovnici kaos, da domačini in neki vojaki sami od sebe praznijo skladišče. Tja sem takoj poslal izvidniško skupino z načelnikom obveščevalne službe z nalogo, da preveri situacijo na območju vojaškega skladišča. Takoj za tem pa še borovniško četo z mojim operativcem Janezom Čerinom, ki je zavarovala skladišče in poskušala organizirati odvoz orožja. Med prvimi so v skladišče prišli moji zaledniki, Miran Barborič, Ivo Furlan in še nekateri. Z njimi pa tudi Ludvik Zvonar in Anton Vereš. Kaj vse se je tam dogajalo in kako smo stvari reševali, je dolga zgodba. Vse je bilo malce konfuzno, prišli so recimo fantje iz Krkovičeve skupine in začeli sami od sebe vlamljati v objekte, izginilo je veliko ostrostrelnih pušk, specialnih pušk, avtomatov, še najbolj »smešno« pa je, da so zaradi svojega neznanja pobirali tudi merilne naprave iz minometov, tako da so minometi postali neuporabni. Orožje smo potem poskusili transportirati enotam po Sloveniji. Koliko ga je izginilo, kam je odšlo, ne vem. Sam sem sicer zahteval popis vsega, kar je ostalo, in popis, kam gre to orožje. Vsi nad tem niso bili navdušeni.

Kako toliko let pozneje ocenjujete osamosvojitveno vojno?

Slovenija je imela srečo, ker smo imeli zelo modro politično vodstvo in hkrati dovolj pametno-agresivne pripadnike obrambno-varnostnih struktur. A nekateri so bili resnično preveč agresivni, na srečo ta agresija ni izbruhnila. V nasprotnem primeru bi bile posledice katastrofalne. Simbioza vseh teh dejavnikov je prinesla uspeh. Sam bi še enkrat zavrnil napad na vojašnice. Morda mi zdaj Janez Janša očita, da sem zato slab vojak, naj mi, vsi nismo nagnjeni k temu, da se hvalisamo naokoli. Tudi sam imam mnenje o njegovemu delu, a ga bom zadržal zase. Žal se v Slovenijo dogaja preoblikovanje zgodovine, za dnevnopolitične potrebe, vsiljuje se občutek, da obstajajo samo trije osamosvojitelji, Janša, Bavčar in Krkovič. To niti slučajno ni res. Slovenijo smo obranili prav vsi prebivalci države. In prispevek vsakega je vgrajen v to veliko zmago.