Superga

»Saj še nisem moški,« se brani 12-letni deček Hamid, ko ga jutro po brutalnem talibanskem napadu na moške v njegovi vasi mati zbudi in mu preda znatno prevelike sandale pokojnega očeta ter ga v njih popolnoma samega pošlje na pot proti Zahodu. Če bi ostal, bi lahko naslednjič ubili njega, kot so preostale moške v vasi. Tako se na začetku stripa z naslovom Superga Hamid v očetovih sandalah odpravi na potovanje, ki bo trajalo tri leta in šest tisoč kilometrov.

Za popotnico ima prepričanje, da je na Zahodu raj, kjer ni vojne in kjer so vsi siti. Predvsem pa kraj, kjer ne pobijajo Hazarov. Hamid je namreč pripadnik preganjanega ljudstva Hazarov, etnične skupine, ki predstavlja manj kot deset odstotkov prebivalstva Afganistana in eno od glavnih tarč sovraštva talibanov.

»Risanje tega stripa je bilo na trenutke, kot bi režiral cel film,« pravi ilustrator Damijan Stepančič. Prepričljivo je moral upodobiti okolje in kolorit držav na poti od Afganistana do Slovenije, akcijo, ki jo prinašajo nepredvidljivo potovanje, menjavanje letnih časov, različna čustvena stanja in celo fizično odraščanje glavnega junaka, ki je na koncu knjige tri leta starejši.

Kljub temu da je strip namenjen tudi otrokom, Stepančič ni želel, da bi bil otročji. In v ničemer ni, čeprav v njem kot glavni junak nastopa mladoletnik. Na Zahodu mladostniki sicer radi posegajo po nasilnih in krvavih računalniških igrah, a prizori vojnih pobojev in trupla v lužah krvi v realnem svetu gotovo niso najprivlačnejša motivika, s katero lahko k branju, pa čeprav stripa, povabimo taisto mladež. Ta bo, nedvomno, šokirana. Ne le, da mati svojega mladoletnega sina, njihovega vrstnika, samega pošlje na pot v neznano, takoj na začetku knjige se znajdemo sredi grozljivega napada talibanov, ki udarijo z brzostrelkami in bajoneti, medtem ko Hamid z vrstniki igra nogomet. S tem realnim prikazom takoj postane jasno, kaj se dogaja v Afganistanu in zakaj je Hamid prisiljen v begunstvo. Poboj nedolžnih vaščanov kot snežna krogla sproži dogodke, ki sledijo.

Avtorja se težavne tematike otrokom ne trudita približati tako, da bi jo pootročila. Zgodba je kruta, ker je kruta resničnost. V resničnem življenju je Hamidu ime Vahid. Pisateljica Neli Filipić ga je leta 2008 srečala v ljubljanskem azilnem domu, kamor je – ker od pisanja ni mogla preživeti – prišla delat v okviru programa, ki ga je financirala Evropska unija. »Pazite, da se ne boste navezali na te ljudi, da vam ne bodo vstopili v srce,« je bila prva stvar, ki so jo njej in kolegom rekli odgovorni v azilnem domu. Sama tega ni zmogla, navezala se je na vse, vsi od prvega do zadnjega so ji prirasli k srcu. Še posebej seveda otroci.

Filipićeva je scenarij za strip Superga napisala na povabilo ilustratorja Damijana Stepančiča in založnika Primoža Mušiča iz Založbe Mladika. Imela je popolnoma proste roke in med razmišljanjem se ji je kot motiv ves čas pojavljala superga. Za to supergo je iskala pravo zgodbo, pravega junaka, kot nekakšno Pepelko, ki bi se ji obutev prilegala. »Kot ustvarjalec stvari izbereš intuitivno, šele kasneje se izkažejo za pravi izbor,« razlaga pisateljica. Po treh, štirih zavrženih osnutkih zgodb, ki se ji niso zdele dovolj iskrene, se je spomnila mladega Hazara iz azilnega doma. V trenutku je vedela, da je to to, da bo on glavni junak zgodbe, ki jo želi povedati.

Azilanta Vahida, ki je sedem let kasneje postal inspiracija za Hamidovo zgodbo, je spoznala, ko je bil star petnajst let, zaradi vsega, kar je doživel, pa je bil videti kot dvajsetletnik. Angleško je znal le za silo, vsak stavek je končal z »diz jir«, to leto, kar se ji je zdelo simpatično. Od njega je izvedela, da je Hazar iz Afganistana, pri čemer je Hazare sama poznala le iz knjige Milorada Pavića Hazarski besednjak, pa še za te je mislila, da so izmišljeni. Vahid je dejansko moral od doma pri dvanajstih, v Teheranu je nato delal na gradbišču in bil tako dober, da je pri trinajstih, štirinajstih postal celo vodja skupine delavcev. Sčasoma je zaslužil dovolj denarja za tihotapce, ki so ga prepeljali iz Turčije v Grčijo, se v Italijo pretihotapil pod tovornjakom in kasneje po nesreči prišel v Slovenijo, čeprav je bil namenjen v Švico. Vse ostalo je v stripu izmišljeno.

Superga v stripovsko zgodbo stopi na trinajsti strani. Ko se Hamid sam prebija čez afganistanske gore in je tik pred tem, da obupa, sredi ničesar najde supergo. Čeprav je ena sama in si z njo ne more dosti pomagati, verjame, da mu jo je poslal sam Zahod, da bi lažje potoval. Zaveže si jo okoli vratu kot svoj talisman. Upa, da bo nekoč našel njen par. Uporabi jo za skodelico, iz katere pije kozje mleko, za krožnik, iz katerega jé kruh, ko prispe v Iran. Kasneje v njej skriva denar, ki ga v Teheranu služi kot delavec na gradbišču. Denar pošilja materi in sestricam, ki so ostale v domači vasi, del ga prihrani za nadaljevanje poti na Zahod. Ta ga iz Irana vodi prek Turčije, Grčije in Italije.

V zgodbi superga seveda predstavlja simbol, metaforo. Uteleša hrepenenje po pravljičnem Zahodu. Hamid mora verjeti v to pravljico, le kako bi drugače pri svojih letih preživel dolgotrajno in neprijazno popotovanje, s katerim hkrati rešuje in ogroža svoje življenje? Ko se iz Irana na poltovornjaku z drugimi begunci odpravi na pot do Turčije, spozna vrstnika Alija, prav tako Afganistanca, spoprijateljita se in skupaj nadaljujeta odisejado.

Ves ta čas Hamid srečno supergo nosi zavezano okoli vratu. Ko jo pozabi v avtodomu turistov, ki ju z Alijem prepeljeta del poti po Turčiji, noče nadaljevati poti v Evropo, dokler je ne dobi nazaj. Dokončno jo izgubi v Egejskem morju, medtem ko rešuje življenje Aliju, ki ga val razburkanega morja odplavi z barke, a ne zna plavati in začne toniti. Beguncem se uspe rešiti, izkrcajo se med turiste na obali Grčije, v tako idealizirani Evropi.

Kljub temu da Hamid sebe in prijatelja prepričuje, da superge za srečo ne potrebuje več, ker sta že v Evropi, je morda prav izguba talismana kriva, da Hamid in Ali, ki se skrita v podvozju tovornjakov s trajektom pretihotapita v Italijo, prek Rima in Vidma na koncu pristaneta v napačni Švici. »Švica je kot Afganistan!« opazita, ko peš vstopita v Slovenijo, ki ju preslepi s svojo alpsko pokrajino. »Le da je vse zeleno.« Po vsej kalvariji ne zmoreta še ene poti čez hribe, zato skušata najti azil, kakor so jima svetovali sopotniki ob izkrcanju v Evropi. Na Tromostovju se predata policistu na konju in v azilnem domu končno izvesta, da sta v Sloveniji. Niti sanja se jima ne, kje je to. A par superg, v katere v azilnem domu obujejo Hamida, je zanj dovolj prepričljiv dokaz, da je na cilju. Po nekaj mesecih čakanja z Alijem dobita subsidiarno zaščito in dovoljenje za začasno bivanje do polnoletnosti. Stara sta petnajst let. Morda bosta kasneje, čez tri leta, nadaljevala pot v Švico.

Mediji vedno predstavijo izsek dogajanja, pisateljica pa je želela predstaviti, kako poteka življenje, kje in kako dejansko vodi pot beguncev. Zanimivo, da tudi njena slikanica Požar, ki je izšla nedavno, govori o skupnosti Gozdnikov, ki jim dom uniči požar in postanejo begunci, o iskanju novega doma in tem, kako jih nihče noče sprejeti. Napisana je bila leta pred Supergo, zaradi dolgotrajnega mletja založniških mlinov pa sta med bralce prišli skoraj sočasno.

Strip dveh avtorjev zahteva sodelovanje in poznavanje drugega, a Filipićeva in Stepančič imata pri stripu že dolgo skupno kilometrino, saj za revijo Moj planet soustvarjata strip Lojze in Peteršilj, naredila pa sta tudi slikanico Ali te lahko objamem močno?. Pol leta pred izidom sta Supergo predstavila na treh osnovnih in srednjih šolah v Nemčiji, kamor je Neli Filipić ena od ravnateljic povabila zavoljo njene večkrat nagrajene slikanice Punčka in velikan, ki jo je ilustriral Hrvat Tomislav Torjanac, govori pa o nasilju nad otroki, ki se prenaša iz roda v rod.

Nemški šolarji so po predstavitvi in pogovoru z avtorjema ves teden ustvarjali likovna in gledališka dela na temo izgube doma, beguncev, tujstva. Na eni od šol so za delavnice izbrali prav dijake, ki so imeli težave z nacionalizmom, zavračanjem in sovraštvom do beguncev. Neli Filipić je bila navdušena nad premiki v doživljanju in mišljenju učencev, ki jih je sprožil teden poglobljenega ukvarjanja s tematiko in so po njenem mogoči na šolah, ki jih vodijo ljudje z vizijo in energijo. Založnik stripa Superga Primož Mušič pa verjame, da bodo v novem šolskem letu tudi slovenske šole za učence rade pripravile predstavitev stripa in njegovih avtorjev.

Strip:
Superga
Besedilo: Neli K. Filipić
Ilustrator: Damijan Stepančič
Založba: Založba Mladika
Cena: 22,90 € (trda vezava, 71 strani)