Swans: The Glowing Man

+ + + +

Kot je že po prejšnjem albumu To Be Kind (2014) napovedal Michael Gira, gonilna sila legendarne newyorške zasedbe Swans – ta se je po dolgih letih hibernacije vrnila v nekoliko prenovljeni zasedbi in po pričakovanjih izdala tri odlične plošče, s katerimi je znova obudila svojo glasbeno ustvarjalnost in dokazala, da je v današnjih časih mogoče ustvarjati brez pretiranega oziranja nazaj –, je prišel čas, da se konča šestletna glasbena epopeja enega od vplivnejših »robnih« bendov današnjega časa.

The Glowing Man je četrti in finalni album trenutne inkarnacije skupine, ki je z nenavadnim, raziskovalnim glasbenim izrazom skupaj z drugimi soborci z newyorške no wave scene ponudila odgovor na prevladujoče punkovske in postpunkovske obrazce v glasbi tedanjega časa.

Skupina je vedno podirala žanrske meje, zato si je tudi prislužila različne žanrske oznake – no wave, art rock, alter rock, folk, v bistvu pa je šlo za neomejeno raziskovanje zvoka in preseganje ustvarjalnih omejitev, ki jih je Giri z drugimi člani benda uspelo ohraniti do današnjih časov.

Tokrat se znova oglašajo z epohalnim, dveurnim albumom, na katerem poslušalce presenetijo z osmimi, večinoma daljšimi, dobro strukturiranimi skladbami, ki se nekoliko umaknejo od glasnejših, orkestralnih rockovskih poskusov, značilnih za plošči The Seer (2012) in To Be Kind (2014).

Zdi se, da so rdeča nit albuma The Glowing Man počasne ambientalne in eksperimentalne prvine, ki se postopoma, zlasti to postane jasno po večkratnem poslušanju, razvijejo v dobro strukturirane hipnotične skladbe. Takšne, ki jih bendu uspe izrazito dobro predstaviti poslušalcu na interpretativni, pa tudi na čustveni ravni.

Na prejšnjih dveh albumih je bilo več udarnih elementov, The Glowing Man pa je veliko bolj umirjen, čeprav to ne pomeni, da gre za lahko poslušljivo ploščo – daleč od tega. Tako kot na vseh albumih se Gira z druščino na sublimni ravni poglablja v negativna, pa tudi pozitivna človeška čustva, izražena v eksperimentalnih zvočnih raziskovanjih.

To velja tudi za besedilno raven, denimo v skladbi When Will I Return?, ki se dotika vprašanja medčloveških odnosov, odpoje pa jo Girova žena Jennifer, pa tudi v dvajsetminutni Frankie M, zvočnem, noisovsko konstruiranem izražanju mnenja o vprašanju trdih drog.

The Glowing Man je nastajal med dolgimi turnejami skupine in je precej umirjen album, vendar dokazuje, da ima Michael Gira v rokavu še veliko ustvarjalnih adutov in glasbenih presenečenj, ki jih bo zagotovo razkril s katero izmed prihodnjih inkarnacij legendarne skupine. Dober zaključek še enega ustvarjalnega obdobja Swansov.