»S kupovanjem v akcijah smo praktično povsem razvrednotili hrano.«

Dr. Jože Podgoršek

varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano

Dr. Jože Podgoršek je dekan Visoke šole za upravljanje podeželja Grm iz Novega mesta, marca lani pa je po odločitvi vlade postal tudi prvi varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano. Prizadeval naj bi si za zgledno sodelovanje kmetov, zadrug, živilskopredelovalnih podjetij, trgovcev in kupcev ter izkoreninjenje izkoriščevalskega ravnanja največjih igralcev v prehranski verigi.

Preden je postal varuh, se je na domači kmetiji v Vodicah na Gorenjskem ukvarjal tudi s tržno pridelavo zelenjave, zato je marsikatero nepošteno prakso, proti kateri se poskuša boriti, izkusil tudi sam. A danes ugotavlja, da mu je bilo najhujše prizaneseno.

V kateri trgovini največ nakupujete?

Kot lastniku kmetije se mi zdi prav, da za zelenjavo poskrbimo sami. Imamo manjši samooskrbni rastlinjak, po zaslugi katerega celotno zimo jemo domačo solato in zelje, zdaj pa so že na vrsti tudi paradižniki, paprike, kumare ...

Seveda pa imamo radi tudi drugo hrano, ki je ne pridelujemo sami. Ker sem se praktično dvajset let ukvarjal s tržno pridelavo zelenjave in jo večinoma prodajal ekskluzivno Mercatorju, je ta naveza še vedno živa in mi je od vseh trgovskih verig Mercator najbližje. Zdi se mi pošteno, da kupujem pri njih, če so oni kupovali pri meni.

Odkar sem bil imenovan za varuha, pa grem pogosteje pogledati tudi v druge trgovske verige, da vidim, kaj se dogaja tam.

Na kaj ste pozorni, ko greste v trgovino?

Kot kupca me zanima predvsem izvor izdelkov. In kdaj sem precej slabe volje. Pod trgovskimi blagovnimi znamkami se danes skriva marsikaj. Ko sem lani šel v Mercator po čevapčiče v akciji, sem bil negativno presenečen, da pod blagovno znamko Mercator ni bilo več mogoče dobiti čevapčičev slovenskega izvora. Mercator sem vedno dojemal kot trgovca, ki je prodajal največ slovenskih izdelkov. Prav pri trgovskih generičnih blagovnih znamkah je najlaže zamenjati dobavitelja in izvor, pa potrošnik tega praktično sploh ne opazi, če ne prebere podrobno napisa na embalaži. Kot potrošnik sem postal zelo pozoren na izvor, ker močno zagovarjam kupovanje domačih izdelkov in je zato prav, da svoje besede tudi udejanjam v praksi. Zavedam se, da imamo v Sloveniji ljudi, ki so lahko pozorni na izvor, imamo pa veliko skupino ljudi, ki si tega preprosto ne morejo privoščiti.

Se vam zdi prav, da je meso živali, ki je bila vzrejena in zaklana v tujini, v Sloveniji pa je bilo zgolj razrezano in zapakirano, označeno kot slovenski izdelek? Znan je primer iz Lidla, kjer so kot slovenski izdelek prodajali avstrijsko meso, pakirano v Celjskih mesninah.

Ta primer rad uporabljam kot primer razlike med zakonitim in poštenim. Kot zdaj ugotavljamo, je zadeva povsem zakonita. Trdim pa, da ni poštena, ker taka označba pomeni zavajanje potrošnikov. Tako meso zagotovo ni slovensko. Niti slovenskega zraka ni vsebovalo, ker je bilo vakuumsko pakirano.

Če že imamo hrano od drugod, čemur se zaradi nizke stopnje samooskrbe tako ali tako ne moremo izogniti, bodimo pri njenem označevanju vsaj pošteni.

Pa lahko glede tega kaj ukrenete?

Kot varuh imam glede na svoje pristojnosti nekaj težav. Novinarji so, še preden sem bil sploh imenovan, pravilno ugotovili, da bom brezzobi tiger. Lahko rjovem, ugrizniti pa ne morem, ker za to nimam nikakršnih pristojnosti. Če sem sprva to dojemal kot slabost, pa se mi danes odsotnost možnosti kaznovanja niti ne zdi tako napačna. Čim bi lahko na primer izrekal kazni, bi za seboj potreboval pravno službo, izdajati bi moral odločbe, zadeva pa bi se močno zapletla. Poleg tega pa mi moje omejene pristojnosti omogočajo drugačen način pogovora z izvajalci nepoštenih praks, ki se ne dogajajo izključno pri trgovcih, temveč po celotni prehranski verigi. Če namreč kot varuh potrkam na vrata izvajalca nepoštenih praks, se namreč ni treba pogovarjati o tem, ali to dejansko počne, ker ne pomenim nikakršne uradne grožnje. Tako se je mogoče na mnogo bolj gentlemanski način pogovoriti o morebitnih rešitvah.

"Tako prodaja Mercatorja kot prodaja Ljubljanskih mlekarn sta prinesli tudi marsikaj dobrega. Ne podpiram razprodaje slovenskih podjetij, treba pa je priznati, da zadeva ni črno-bela."

Katero pristojnost kljub vsemu najbolj pogrešate?

Ko me obvestijo o sumu nepoštene prakse, kot varuh nimam pravice do vpogleda v pogodbene odnose. Če bi mi kdo želel pokazati svojo pogodbo, na njej pa bi pisalo poslovna skrivnost, bi s tem kršil obligacijski zakonik. Zato se vpogledu v pogodbe izogibam. Menim, da bi bila umestna sprememba zakonodaje, ki bi mi kot varuhu omogočala vpogled v pogodbena razmerja brez nevarnosti, da bi kdo zaradi tega nastradal. To sem tudi predlagal v svojem prvem poročilu o delu.

Ob predstavitvi poročila ste razkrili tudi, da ste nekatere trgovce prijavili Agenciji za varstvo konkurence. Lahko poveste, koga in zakaj?

Kot varuh sem po zakonu dolžan sume nepoštenih praks prijaviti Agenciji za varstvo konkurence. Večkrat se šalim, da bi morali biti po zakonu ena velika špeckahla. Ker še vedno govorimo zgolj o sumih nepoštenih praks, v javnosti ne operiram z imeni. Hitro bi si lahko naprtil kakšno tožbo zaradi blatenja dobrega imena.

Pa ste trgovce opozorili, da jih boste prijavili?

Vsakega posebej sem osebno obvestil in jim tudi predstavil vsebino prijave. Vedno prisegam na pošten dialog, poleg tega pa sem jim s tem dal priložnost, da morebitne nepravilnosti odpravijo, še preden stečejo postopki. Tudi z direktorjem Agencije za varstvo konkurence sva se dogovorila, da skušamo sume nepoštenih praks najprej reševati po načelu preprečevanja, s pomočjo gentlemanskega dogovora med vpletenimi. Lahko trdim, da sem bil tako precej uspešen pri odpravljanju novih nepoštenih praks. Ko je ena od trgovskih verig vsem dobaviteljem sadja in zelenjave poslala aneks k pogodbi, ki je predvideval dodaten enoodstotni popust za generično promocijo, sem se hitro odzval in dosegel, da tudi tisti dobavitelji, ki aneksa ne bodo podpisali, zaradi tega ne bodo v slabšem položaju. In danes lahko zatrdim, da je direktor trgovske verige v tem primeru držal besedo. Tisti, ki so aneks podpisali, pa so ga žal pač podpisali. Veliko napora vlagam v izobraževanje o lažjem prepoznavanju nepoštenih praks. Manj uspešen pa sem pri odpravljanju starih nepoštenih praks.

Katere so najbolj zakoreninjene v sistem?

Ena od takšnih nepoštenih praks je vsekakor nespoštovanje plačilnih rokov. Zakon o kmetijstvu jasno določa, da je najdaljši dovoljeni plačilni rok za hitro pokvarljivo blago 45 dni, za trajne izdelke pa 90 dni. Javni zavodi se morajo držati celo krajšega, 30-dnevnega plačilnega roka. Prepričan sem, da bi morali biti javni zavodi zgled ostalim, pa se to ne dogaja vedno.

Pri trgovskih verigah je še vedno velik problem nespoštovanje zaveze po neto neto odkupni ceni. Gre za vsiljevanje dodatnih popustov, promocijskih rabatov, rabatov kar tako, superrabatov … Nekateri trgovci za enotedensko akcijsko prodajo nekega izdelka od dobaviteljev zahtevajo enomesečno akcijsko odkupno ceno. To pomeni, da morajo dobavitelji že dva tedna pred akcijo in en teden po njej svoje izdelke trgovcu prodajati po znižani ceni, tudi če gre za izdelke, ki imajo rok trajanja samo en teden in kot taki nimajo popolnoma nič z akcijsko ponudbo. To se mi zdi izrazito nepošteno do dobaviteljev, saj so potisnjeni ob zid. Če ne privolijo v pogoje, njihov izdelek ni v akciji. Vemo pa, da se danes večina izdelkov prodaja v akcijskih ponudbah. Povprečen slovenski potrošnik v lovu za akcijami na mesec obišče vsaj pet različnih trgovskih verig.

"Na podlagi lastnih izkušenj sem bil lahko že pol ure po imenovanju pameten o stanju v prehranski verigi. Sem pa ugotovil, da se mi je glede na zgodbe, ki sem jih slišal kot varuh, še kar dobro godilo."

Ali redno prebirate reklamne letake trgovcev?

Spremljam jih predvsem v vlogi varuha, redko pa se nanje odzovem kot potrošnik.

Kaj vas pri tem največkrat zmoti kot varuha?

Zdi se mi, da smo pri teh akcijah izgubili kompas. To, da je kar naenkrat neka hrana petdeset odstotkov cenejša, mi vedno znova postavlja dve vprašanji. Prvič, ali je s to hrano kaj narobe, in drugič, če z izdelkom ni nič narobe in ga prodajajo tako poceni, me pri redni prodajni ceni odirajo. Večkrat kramljam s potrošniki in neka gospa mi je lepo povedala, da je včasih kupovala puranje zrezke po sedem evrov za kilogram, danes pa jih kupuje samo še po štiri evre za kilogram, ker so tudi toliko cenejši enako dobri. Zato vedno znova čakamo akcije, s tem pa smo praktično povsem razvrednotili hrano. Da sploh ne govorim o akcijah, kjer ob nakupu nad določenim zneskom dobite vrečo krompirja za en cent. To praktično pomeni, da je krompir zastonj. S pristajanjem na tovrstne akcije si dobavitelji delajo slabo uslugo, saj sami sebi na dolgi rok znižujejo ceno. Zelo si prizadevam, da bi se v trgovski verigi začeli pogovarjati o priporočenih maloprodajnih cenah.

Za potrošnike so nižje cene dobrodošle.

To že, za kmetijstvo in živilskopredelovalno industrijo pa to dolgoročno ni vzdržno.

Ste se kot pridelovalec zelenjave tudi sami srečevali z nepoštenimi prijemi trgovcev?

Na podlagi lastnih izkušenj sem bil lahko že pol ure po imenovanju pameten o stanju v prehranski verigi. Sem pa ugotovil, da se mi je glede na zgodbe, ki sem jih slišal kot varuh, še kar dobro godilo. Dogajalo se je marsikaj. Ko je bil predsednik uprave Mercatorja še Zoran Janković, je bila ustaljena praksa, da je šel od vsake pogodbe določen delež za dobrodelnost in sponzorstva. Lumpijeva porodna soba v ljubljanski porodnišnici je tudi majčkeno moja. S tem sicer ni nič narobe, ker imam pet otrok in sem jo velikokrat potreboval. So pa bili ti odstotki rabatov pri pogodbah včasih relativno zmerni, praviloma nikoli niso presegli štirih odstotkov. Danes pa ti rabati letijo v nebo in dosegajo tudi več kot 20 odstotkov. Jasno je, da želijo s tem trgovci prikriti višino marž. Vedno lahko pokažejo račun dobavitelja z nabavno ceno, dodatni rabati pa so poslovna skrivnost.

Kakšne so povprečne marže trgovcev?

Marže so se v zadnjih letih nekoliko znižale. Je pa marža lahko zelo relativen pojem. Če vprašate dobavitelja, je marža razlika med nabavno in maloprodajno ceno. Če vprašate trgovca, pa je treba od te razlike odšteti še stroške promocije, stroške logistike ipd., zaradi česar je efektivna marža mnogo nižja. Dejstvo je, da je razlika med nabavno in maloprodajno ceno večja pri klasičnih trgovcih, kot so Mercator, Spar in Tuš. Seveda pa sta tudi storitev in ponudba obsežnejši.

Pritisk na cene je, kot ste rekli, izjemen. Kako se lahko dobavitelji temu uprejo?

Znano je, da smo po površini trgovskih centrov s prehranskimi izdelki na prebivalca v Sloveniji prvi v Evropi. Ljubljana je po tem merilu drugo glavno mesto v Evropi. Trgovine bijejo hud konkurenčni boj. In pritisk na dobavitelje je res vedno večji. Res pa je tudi, da pri tem izkoriščajo razmere na slovenskem trgu. Kmetje in zadruge namreč še vedno niso naredili domače naloge. Enostavno niso dovolj povezani. Ko sem še prideloval zelenjavo za na trg, sem imel v zadnjem letu pogodbe za odkup desetih ton česna z Mercatorjem, Sparom in Tušem. Za nobenega od njih nisem bil pomemben. Ko sem dobil pogodbo, sem jo lahko samo podpisal. Čim bi se hotel pogajati, bi ostal brez posla. Tem večji je igralec na trgu, tem več pogajalske moči ima. Ko bomo to uresničili, varuha ne bomo več potrebovali, ker nepoštenih praks nihče več ne bo mogel vsiljevati.

"Večina izdelkov se danes prodaja v akcijskih ponudbah. Povprečen slovenski potrošnik v lovu za akcijami na mesec obišče vsaj pet različnih trgovskih verig."

Vaš uradni naziv je varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano. Glede na najin pogovor se mi zdi, da ste v prvi vrsti varuh pravic kmetov, ki se izkazujejo kot najranljivejša skupina.

Zelo ranljivi so v Sloveniji v tem trenutku kmetje, pa tudi živilskopredelovalna industrija. A niti trgovci niso neranljivi. Treba je biti pošten. Ko se je po prodaji Mercatorja Agrokorju začelo v javnosti govoriti, da je začel Mercator menjati dobavitelje mleka, so nekateri novinarji za tem naredili piko. Osebno sem šel do predsednika uprave in hitro ugotovil, da so zgolj enega slovenskega dobavitelja zamenjali z drugim slovenskim dobaviteljem. In na to sem takrat tudi javno opozoril. Pripravljen sem se postaviti tudi v bran trgovcem.

Kako na slovensko živilsko verigo vpliva prodaja največjih slovenskih živilskopredelovalnih podjetij in največjega trgovca tujcem?

Samo lastništvo trgovske verige ali živilskih podjetij za trdno verigo preskrbe s hrano niti ni tako zelo ključno. Potrošniki imamo neizmerno moč. Ko bomo začeli v trgovskih verigah iskati slovenske izdelke, bodo slovenski izdelki na policah. Trgovci imajo na policah samo izdelke, ki se prodajajo.

Ljubljanske mlekarne danes, v trenutku velike mlečne krize, plačujejo kmetom od vseh velikih mlekarn najvišjo odkupno ceno za mleko. Doumeli so, da danes sicer lahko kupijo neomejene količine poceni mleka iz Evrope in odpovedo pogodbe slovenskim dobaviteljem, vendar teh dobaviteljev takrat, ko bo evropska ponudba usahnila, ne bo več. Če uničimo kmeta, lahko na dolgi rok uničimo tudi živilskopredelovalno industrijo. Tako prodaja Mercatorja kot prodaja Ljubljanskih mlekarn sta prinesli tudi marsikaj dobrega. Ko smo Ljubljanske mlekarne prodali tujim lastnikom, so začele odkupovati izključno slovensko mleko, kar prej ni bila praksa. Prej smo v alpskem mleku dobili tudi poljsko ali celo estonsko mleko. Nekaterim slovenskim podjetjem so se z Agrokorjevim nakupom Mercatorja odprla nova tržišča. Osebno ne podpiram razprodaje slovenskih podjetij, treba pa je priznati, da zadeva ni črno-bela, ampak je vmes še veliko odtenkov.

Zakaj je uvožena hrana praviloma cenejša od slovenske?

V Sloveniji imamo samo 25 odstotkov kmetijskih površin zunaj območij z omejevalnimi dejavniki za kmetijstvo, pa naj bo to Natura 2000 ali hriboviti svet. Povprečna slovenska kmetija je velika 6,6 hektarja. Na Češkem je povprečna kmetija velika 106 hektarjev. Sploh se ne moremo primerjati. Slovenija je izjemno lepa, ker imamo po hribih kupe majhnih vinogradov, zidanic, posejanih po gričkih. A obdelava teh vinogradov je izjemno zahtevna. V Franciji se lahko dve uri vozite po avtocesti in boste videli izključno vinograde, do kamor seže pogled. Govorimo o povsem drugačnih merilih in tudi drugačni tehnologiji pridelave. V Franciji lahko s traktorjem v enem dnevu poškropite nekaj tisoč hektarjev vinogradov. V Sloveniji pa lahko vinogradnik ves dan škropi nekaj hektarjev svojih vinogradov, ker mora škropilnico nositi na hrbtu. Enostavno ne moremo biti cenovno konkurenčni.

Agrarni ekonomisti redno opozarjajo, da je slovensko kmetijstvo preveč ekstenzivno usmerjeno, da se otepamo bolj intenzivnega kmetijstva, ki omogoča večjo konkurenčnost.

Težko se je iti intenzivno pridelavo pri dva tisoč trtah. Težko se je iti intenzivno poljedelstvo na desetih hektarjih. Vsaka tehnološko inovativna zadeva zahteva velik začetni vložek in velik obratni kapital, to pa pomeni, da potrebujete večji obseg kmetijskih površin. Prekmurski paradižnik Lušt je dober primer inovativnosti v slovenskem kmetijstvu, a če mu bo ne bo uspelo dobiti vodne koncesije za razširitev proizvodnje, bo prej ali slej začel stagnirati. Potrebuje rast, za to pa potrebuje dodatne površine.

Težava slovenskega kmetijstva je tudi v pomanjkanju registriranih sredstev za varstvo rastlin. Upam si trditi, da je slovenska kmetijska pridelava, če jo primerjamo z evropsko, veliko prijaznejša do narave in potrošnikov, ker slovenskim kmetom sploh ni dovoljena uporaba številnih sredstev, ki so na voljo v sosednjih državah. Pred desetletjem sem bil na obisku na neki kmetiji v Franciji, kjer so gojili nekaj hektarjev motovilca. Na njivi ni bilo niti enega samcatega plevela. Pobirali so ga strojno, z majhnim kombajnom. V Sloveniji nimamo niti enega registriranega herbicida za zatiranje plevelov pri motovilcu. Zato moramo plevel odstranjevati ročno. In tudi pobirati ga je treba ročno, na kolenih. Na trgov-

ski polici pa imata oba motovilca certifikat integrirane pridelave. Velike težave imamo tudi pri uporabi predatorjev, naravnih plenilcev kmetijskih škodljivcev. Pikapolonice so na primer plenilci listnih uši. Plenilce lahko uvažamo le v primeru, da jih najdemo tudi v Sloveniji. In tako se pogosto zgodi, da vse države okoli nas že uporabljajo določene plenilce, mi pa smo še vedno majhen otoček. Dolga leta sem se boril za uvajanje čmrljev za opraševanje. Po vsej Evropi so jih že uporabljali za to, da so imeli več paradižnika, lepše jagode. Mi pa jih nismo smeli uvažati.

Kar se tiče gensko spremenjenih poljščin, pa tako kot kmetijsko ministrstvo tudi sam zagovarjam zmerno previdnost.

Se Slovenci še nismo dovolj sprijaznili s tem, da gre tudi pri kmetijstvu za industrijo? Se preveč oklepamo nostalgično-romantične predstave o kmetijstvu?

Res je. In to je tudi razlog za vse težave, s kateri se danes soočamo. Primeri dobrih praks vedno znova dokazujejo, da če se kdo loti kmetijstva profesionalno, strokovno, potem kmetijstvo postane zanimiva in obetavna gospodarska panoga. V Sloveniji imamo izredno velik delež tako imenovanih »polkmetij«, kjer kmetje dopoldne hodijo v službo, popoldne pa skrbijo za svoje posevke, ki jih nato prodajo samo zato, da kaj iztržijo. S tem pa dejansko škodijo resnim tržnim pridelovalcem, ki živijo izključno od prodaje svojih pridelkov in si ne morejo privoščiti prodaje za kakršnokoli ceno. Se pa s spreminjanjem generacij spreminja tudi odnos. Mladi se želijo dandanes kmetijstva lotevati bolj profesionalno. Če že delajo na kmetiji, hočejo od tega tudi dostojno živeti.

Kaj ste kot pridelovalec zelenjave največ pridelovali?

V glavnem por in zadnja leta česen, prej pa še gomoljno zeleno in peteršilj. Nismo si mogli privoščiti pridelave, ki bi bila vezana na vsakodnevno spravilo. Peteršilj smo dobavljali nekajkrat na teden od maja do novembra, pa se je to ob hkratnih službenih obveznostih izkazalo za prehudo. Por smo lahko pobrali v treh tednih, česen prav tako.

Katera semena ste uporabljali?

Tuja.

Shranjujete semena za lastno uporabo?

Ne. Danes sicer razmišljam nekoliko drugače kot pred leti, ko se mi je zdelo, da imamo vsega za vedno dovolj. Veliko bolj se zavedam potrebe po ohranjanju genetskega potenciala naših avtohtonih vrst kmetijskih rastlin. Tudi na tej ravni se moramo počasi začeti osamosvajati, zato zelo podpiram dejavnost Semenarne Ljubljana, ki vztraja pri vzdrževanju nekaterih sort, četudi niso najbolj napredne. Če nam zmanjka semen, smo v velikih škripcih. Če se meje zaprejo, smo v velikih težavah že zaradi uvoza hrane, če ne bi imeli dostopa do tujih semen, pa še praktično posejati ne bi mogli ničesar več.

Ali mora po vašem mnenju zelenjava zrasti v zemlji?

Rekel bi, da je zelenjava, ki ne raste v zemlji, ki je gojena s pomočjo hidroponika ali pa, kot je primer paradižnika Lušt, na posebnem substratu, včasih lahko ravno tako kakovostna, kot da bi zrasla v zemlji. Prednost rasti v zemlji je predvsem v mikroelementih, ki so v njej naravno prisotni, pri hidroponiki pa jih ne dodajamo. Okus je zato lahko polnejši, bolj harmoničen. Po drugi strani pa vemo, da je pri hidroponiki dnevni odmerek hranil izračunan tako natančno, da sem prepričan, da je taka hrana včasih celo bolj nadzorovana od tiste, ki raste v zemlji. S tem nimam težav.