Dežela športa in turizma

»Rada primerjam sebe pri petindvajsetih letih pa Slovenijo pri petindvajsetih. Obe ženski, obe mladi. Kaos!« (Tina Maze) 

Kakšno – če sploh kakšno – je bilo sporočilo proslav in drugih oblik zaznamovanja 25-letnice države?

Osrednja državna proslava nas je podučila o dveh stvareh: da smo dežela športa in turizma in da moramo biti enotni. Skratka, vrnili smo se nekam tja, kjer smo začeli nacionalno homogenizacijo. V čase akcije »Podarim-dobim«, s katero smo navijali in zbirali sredstva za slovensko (tedaj uradno še jugoslovansko) smučarsko reprezentanco, ter kultne turistične akcije Slovenija, moja dežela. Ta je »deželo« v reklamnem filmu prikazovala na podoben razgledniški način kot proslava in tedaj postala vsenacionalna (po tedanjem mnenju marsikoga tudi nacionalistična) akcija. Mimogrede: pri vsej glorifikaciji vloge športa v nacionalni homogenizaciji se danes nihče več ne spomni, da je Bojan Križaj na olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984 v imenu vseh športnikov prvič in verjetno tudi zadnjič (če sami ne bomo dobili kakšnih olimpijskih iger, kar je malo verjetno) prisegel v slovenskem jeziku.

Ni, da bi sicer v glavnem všečni proslavi pripisovali kakšen globlji pomen. Kot je prišla, je tudi odšla, bi rekli z besedami iz ene najlepših pesmi Iztoka Mlakarja, ki so jo zapeli na proslavi. Pa vendarle. Slovenija je ženskega spola. Prav tako država. In osamosvojitev. Pa jih je na proslavi simboliziral (sam nič krivi, simpatični in presenetljivo zreli) Peter Prevc. V počasnem posnetku poleta v prihodnost. Na smučkah, ki so bile nekdaj nacionalni ponos, pa jih danes ni več, a kaj bi s takimi malenkostmi. Premočrtni letalec z jasnimi cilji, ki naj bi ponazarjal vse najboljše lastnosti Slovencev. Pri katerem je še pred koncem sezone jasno, da bo zmagovalec. Edini Slovenec, ki nas združuje. Steber reprezentance. Ženske so lahko (če odštejemo, da je bila režiserka ženska) na proslavi le kaj odpele ali odplesale. Seveda, osamosvojitev je bila pač moška zadeva. V ustvarjeni mitologiji jasen, premočrten, junaški projekt. Ki so mu vsi nasprotovali, a niso mogli nič. Ne JLA, ne federacija in ne mednarodna skupnost. Skratka tako, kot pri Prevčevih skokih, ko se vnaprej ve, da bo v priljubljenem izrazju športnih komentatorjev »pometel s konkurenco«. Tu pač ni prostora za »kaotično« žensko z dvomi, stranpotmi, omahovanji, ki je vrhunske izide dosegala prav zaradi svoje nekonvencionalnosti in upora proti etabliranim (športnim) institucijam.

In enotnost? Ah, seveda, simbolizira jo Borut Pahor, čigar prazno klicanje k enotnosti nekritični mediji navajajo skoraj tako pogosto kot Janševe tvite. Podobno sedaj dodatno še njegovo hvalisanje, kako je »opozarjal«, kaj se bo zgodilo z zbirokratizirano EU. Jasno, tudi izid referenduma v Veliki Britaniji zanj ni bil presenečenje. Le da sedanjemu jasnovidnemu predsedniku države, bivšemu predsedniku parlamenta in bivšemu predsedniku vlade ter evropskemu poslancu in njegovi piarovski službi doslej še ni uspelo objaviti, kdaj je opozarjal, koga je opozarjal, v kakšnem kontekstu je to počel in zlasti, kakšen domet naj bi bila imela njegova »opozorila«. Podobno velja za njegovo zavzemanje za »enotnost«. Pahor si jo predstavlja tako, da brez vrednostne orientacije hodi, kamor ga pač povabijo: na partizanske in domobranske proslave, k mašam, na komemoracije in kar je še tega, na državne proslave in parastrankarske postroje, kjer mu dobesedno pred očmi vizualno potvarjajo zgodovino, on pa jim s predsedniško funkcijo daje legitimnost. A pomembno je, da »stopimo skupaj«. Kot nekdaj modri očaki pod lipo. Le da Pahorju doslej še ni uspelo povedati, ob čem naj stopimo skupaj. Kaj naj bo tretje nacionalno soglasje za osamosvojitvijo in vstopom v EU (precej manj pa vstopom v Nato, ki so ga propagandistično in z izenačevanjem obeh referendumov v usklajenem nastopu dosegle politične in medijske elite). Slovenija je, kot ugotavlja Saša Vidmajer, država »brez posebnosti«, brez zunanje politike, brez ambicioznosti in izvirnosti, ne zna izkoristiti ne državnosti in ne članstva v EU, je osamljena, obrobna država brez zaveznikov v evropski politiki. Mentalno, zlasti po ksenofobnosti, je še najbližje višegrajski skupini. Le da sta jo Poljska in Češka gospodarsko že prehiteli. Res moraš imeti posebno gospodarsko in politično elito, da ji v dveh desetletjih in pol uspe zapraviti prednost, kakršno je Slovenija ustvarila v času socializma v primerjavi z vzhodnoevropskimi državami. Tudi v primerjavi s pred vojno v Srednji in Vzhodni Evropi daleč najbolj razvito Češkoslovaško! Človek, ki je bil v zadnjih 25 letih del te elite, še več, edini od politikov na vseh treh najvišjih političnih funkcijah, pa nam sedaj docira, kako moramo biti enotni, da bomo zgrešeno popravili in se lahko uvrstili med najrazvitejše evropske države! Kot da se nismo, precej tudi zaradi njega, že sami uvrstili, kamor smo se. In kot da bodo razviti poslušali, kaj jim govori Pahor, ne pa gledali, kaj počnemo. Pahorjanske »enotnosti« in »medsebojne spoštljivosti« je sicer hitro konec, ko trči ob njegov ego in narcisizem. Na proslavi ni zmogel pozdraviti ne prvega predsednika Kučana, ki je osamosvojitev na istem mestu razglasil in nato vodil (če smo natančni, Kučana ob takih priložnostih sploh še nikoli ni pozdravil), ne svojega predhodnika dr. Danila Türka, niti ni zmogel reči besedice o pokojnem dr. Janezu Drnovšku. To bi pač vzelo nekaj sijaja njegovemu lipicanarskemu paradiranju. Je pa zmogel poudarjeno pozdraviti posebno odposlanko francoskega predsednika. Predsednika države, ki je osamosvojitvi izrazito nasprotovala! A naj bi bila danes po Pahorjevem prepričanju ena od dveh lokomotiv vlaka, na katerega bi nas tako rad spravil.

Še vedno se vsa politika vrti okoli zgodovine, le da je drugo vojno zamenjala osamosvojitev.

Sicer pa ob sedanji obletnici ni bilo kakšnih presenečenj. Konflikti, zaslugarstvo, očitki o »veleizdaji«, zvračanje odgovornosti na druge, obtožbe »komunistične« levice, domnevno krive za vse stranpoti po letu 1991 in sedanji položaj. Nekatere neposredne, druge v intervjujih in izjavah nekdanjih demosovcev bolj zavite v celofan, v bistvu pa enake. In seveda ločene proslave. Še vedno se vsa politika vrti okoli zgodovine, le da je drugo vojno zamenjala osamosvojitev. Tak koncept ima dvojno funkcijo: nekateri hočejo v neskončnost ostati v političnem vrhu (ali vsaj v ospredju medijske pozornosti) na podlagi zaslugarstva, izmišljenega junaštva in skonstruiranega spomina. Ali pa s permanentno medijsko-psihološko vojno preprečiti, da bi njihovo sicer znano in popisano početje (trgovina z orožjem, uzurpacija in zloraba oblasti ter druge rabote) končno postalo del splošne zavesti volivcev in bi jih odpihnilo s političnega prizorišča. Kar bi le dalo nekaj upanja za prihodnost. Hkrati tak koncept politike uspešno prikriva resnične procese. Kako simbolno: v ozadju sporov ob 25. obletnici nastanka države poteka spopad za zadnji ostanek in razprodajo nekdanjega družbenega, sedaj državnega premoženja. Politiko taka spinovska sprevrženost razbremenjuje odgovornosti za sedanje stanje in za prihodnost. Volivcem pa že več kot dve desetletji vsiljuje ideološke izbire in jim preprečuje programske.

Tisto, kar je bilo ob sedanji obletnici morda novo ali vsaj bolj poudarjeno, so primerjave, kako je bilo pred letom 1991 in po njem. Načeloma hvalevredno in zanimivo. Vendar bodimo previdni. Večinoma gre za nekakšne kombinacije romanticizma ob starih mopedih, avtomobilih, modi, glasbi in pijači ter hkrati dokazovanja, koliko boljše nam je danes. Medijsko všečno, a brez kritične distance. Če rečete, da so bile tolarske in dinarske plače tedaj 43 evrov, danes pa so 2000-krat višje, to je 1013 evrov, je pač treba dodati (to je za Delo povedala direktorica statističnega urada Genovefa Ružić, številni drugi mediji pa ne), da so tudi cene v povprečju zrasle za 1219 odstotkov. In da danes sploh nimamo predstave, kaj je bilo za 43 evrov tedaj mogoče kupiti. Večinski del prebivalstva se je – če odštejemo tehnološke razlike – s tem prebijal skozi mesec približno tako, kot se danes. Se spomnite, koliko ste dali za kavo v tolarjih in koliko daste danes v evrih? Pogosto poslušamo, da smo v Jugoslaviji živeli na račun zadolževanja. Res je, a je bil slovenski državni dolg ob nastanku države 20 odstotkov BDP, danes pa je 85 odstotkov BDP. Večji, kot je bil celoten jugoslovanski. In danes brezposelnost ni nič manjša, kakor je bila tedaj. Gradnja avtocestnega križa, s katerim se hvalimo danes, se je začela že v začetku sedemdesetih let. Le zakaj neki je trajala še skoraj ves čas obstoja samostojne države? Res imamo dvakrat večji vozni park kot tedaj, a saj smo vanj tako rekoč prisiljeni. Železniška infrastruktura je ostala na reducirani ravni iz časov Avstro-Ogrske (hitrost vlakov pa tudi tam nekje). Smo res bolj kulturni zato, ker smo leta 1991 izdali 2500 knjig, danes pa jih še enkrat več? Tedaj gotovo ni bilo študenta, ki bi lahko končal študij, ne da bi prebral eno samo knjigo, kot je danes tako rekoč že standard. In predvsem: v nobeni od takih primerjav niso zajeti – ali pa so zajeti zelo površno – splošni tehnološki napredek, rast ekoloških standardov, spremenjeni načini prehrane, družbena modernizacija. Mobilnih telefonov, računalnikov in kar je še tega ni mogoče vezati na državo ali ideologijo, pač pa na splošne modernizacijske procese. Mobilne telefone imajo slovenski najstniki prav tako kot delavke v kubanskih tovarnah cigar in afganistanski pastirji. Lahko pa seveda državo in sistem povežete z marsičim drugim: na primer s socialo, ki jo je nova država kljub zavezam v ustavi radikalno oskubila in jo skube še naprej, ali z zdravstvom, pri katerem 25 let v glavnem vegetira na tistem iz socialističnih časov.

Osamosvojitev in dogajanje po njej (denacionalizacija, privatizacija in vse drugo) sta bila enkraten in neponovljiv zgodovinski proces. Ni se mogoče vrniti ne v Jugoslavijo in ne v poosamosvojitveno obdobje. (Z zelo veliko politične volje bi morda lahko kakšno zgrešeno stvar korigirali.) Zato so ideološki očitki o nekakšni politični jugonostalgiji in željah po restavraciji tedanjega socializma iracionalni. Izvirajo iz težnje po prikrivanju napačnih političnih odločitev in pripisovanja napak drugim. Prav tako je iracionalno dvomiti o smiselnosti osamosvojitve. Šlo je za rojstvo, ki je bilo negotovo, tvegano in z nepredvidljivim izidom. Zato je razprava, kaj bi bilo lahko drugače, sicer za javnost privlačna, a v bistvu nesmiselna. »Ali bi si želel, da bi se ponovno rodil, če bi svoj porod zavestno doživel?« je v Standardu nedavno zapisal Samo Kobentar, ki je bil dopisnik iz Slovenije v času osamosvajanja. Nas pa to niti malo ne odvezuje od kritičnega spraševanja, kaj so z otrokom po rojstvu naredili in kdo je za to odgovoren. Prav tako nas enkratnost in neponovljivost procesov ne smeta odvrniti od kritičnih primerjav med obljubljenim in uresničenim. Šele realna slika preteklosti lahko da podlago za presojo sedanjosti in načrtovanje prihodnosti.

Gotovo je bila za Slovence kot narodno skupnost osamosvojitev kljub slabim razmeram, v katerih so se znašli številni posamezniki in družbene skupine, boljša od obstanka v Jugoslaviji. Še točneje rečeno, pravočasna osamosvojitev. Kaj bi se dogajalo v nekakšni razpadajoči Jugoslaviji, si lahko predstavljamo na primeru Kosova ali nekaterih kavkaških delov nekdanje Sovjetske zveze in še koga. Kot je nekoč za TV Slovenija rekel Helmut Kohl, ki se je rad primerjal z Bismarckom in ga pogosto tudi navajal: »Kadar se bog sprehodi med ljudmi, ga je treba pocukati za rokav.« V tektonskem preurejanju evropskega in svetovnega družbenega reda je bila to enkratna priložnost. In navsezadnje: prvič v zgodovini so lahko o usodni spremembi odločali vsi prebivalci in ne le politične elite. Obliko samostojnosti so sicer prepustili političnim elitam. Ne pa tudi njene uresničitve, pri kateri so množično sodelovali in ki brez tega množičnega vložka ne bi bila mogoča. Zagotovo pa ne kot odcepitev v zgolj strankarski (Demosovi) režiji.

Nimamo na voljo zgodovinskega laboratorija, v katerem bi preigravali komponente in ugotavljali, kakšni procesi bi stekli, če bi katera od njih umanjkala, bila dodana ali bi se spremenila. Vemo pa tudi, da se po vsakem družbenem prevratu vladajoča garnitura na njem utemeljuje in ne želi kreirati zgolj sedanjosti in prihodnosti, pač pa tudi preteklost.

Dokazano zgodovinsko dejstvo je, da so bili ljudje v nasprotju s političnimi elitami po vsakem prevratu tudi vsakič znova razočarani in da se razvije nostalgija »po dobrih, starih časih«. Obdobje po osamosvojitvi v tem ni izjema. Zato je vsaj za naprej nujno, da vemo, kaj želimo, in da od politike zahtevamo, da to tudi uresniči. Na ozemlju, na katerem je današnja Slovenija, od časa razsvetljenega absolutizma Marije Terezije in Jožefa II. ljudje niso več umirali od lakote. Zemljepisna lega in naravni dejavniki so omogočali preživetje ne glede na državne tvorbe in administrativne ureditve, v katerih so Slovenci živeli. Valovi izseljevanja od konca 19. stoletja do danes (izjema sta obe svetovni vojni) izražajo višjo in ne zgolj preživetveno ambicijo: so posledica želje po boljšem življenju, višji življenjski ravni, kariernih možnostih. Podobno je tudi z današnjim izseljevanjem. Slovenski jezik od časov obeh Jugoslavij (izjema je obdobje druge svetovne vojne) ni bil več zares ogrožen in tudi danes ni (razen kolikor ga ogrožamo sami). Za turizem ni treba države. Športniki so bili uspešni pod različnimi zastavami. Zato je ključno, da vemo, kaj želimo z državo, ki pač ne more biti zgolj nekakšen kulturno-športni projekt, vse drugo pa bo po načelih (v glavnem namišljenega) trga urejala globalna ekonomija. Država tudi ni zadnji cilj, kot so nam razlagali. Ni »konec zgodovine«. Država je orodje, s katerim si je mogoče urediti boljše ali slabše življenje. Žal so v Evropi države nacionalne in temu je prirejena (podrejena) tudi demokracija. To je stvarnost, ki je Slovenija ne more spremeniti. Lahko pa vsaj znotraj sebe ravna bolj človeško, kot je ravnala ob begunski krizi. Evropa je v 20. stoletju »počistila« z manjšinami in nacionalno mešanimi območji. Jugoslavija je bila le eden zadnjih krvavih valov, v katerih se je to zgodilo. Ne pa poslednji. Država bo zaradi turbulentnih evropskih razmer, pa tudi zaradi prevladujoče vloge multinacionalk in virtualnega finančnega kapitala v svetu nujnejša, kot so si morda predstavljale generacije od začetka globalizacije v šestdesetih letih, naša generacija pa še posebej po vstopu v EU. A žal bo to znova okrepilo tudi moč in samopašnost lokalnih političnih elit. Zato mora biti njena vsebina definirana, sicer je lupina. Imeti mora torej vsaj osnovno lastno ekonomsko podstat, ki v svojih okoljih opravlja tudi družbeno in ne le proizvodno vlogo, nadzorovati mora ključno infrastrukturo, temeljiti mora na solidarnosti, ki bo ob dejstvu, da dela ni in ga ne bo za vse, kot je bilo to v socializmu, še posebej ključna. In vedeti mora, kje želi biti v mednarodnem okolju, kaj je njen interes. Ne pa puščati, da jo po volji tega ali onega birokrata iz večjih držav in (ali) zaradi servilnosti domačih politikov premetava sem in tja. Najpogosteje v lastno škodo.

V prejšnji državi je bil splošni cilj preprost, a jasen: generaciji naših otrok mora biti bolje in ne slabše, kot je naši. To bi moral biti samoumevni cilj tudi sedanje države.

V prepirljivo-zdravljičarskem oziranju v osamosvojitev prav dosti premislekov, kako to doseči, ni bilo.