Dirka proti socialnemu dnu

»Mesec dni dela v Nemčiji prinese toliko denarja kot sedem mesecev dela v Srbiji,« je pojasnil delavec na koncu pripovedi o tem, kaj vse je pretrpel zaradi obljubljenega plačila. Prejšnji ponedeljek je ob Goranu Zrniću iz Svetovalnice za migrante sedel pred slovenskimi novinarji. Skrit za sončnimi očali in pod pogojem, da ne navedemo njegovega imena, je povedal svojo zgodbo o poceni delovni sili v bogatih evropskih državah. To je njegova osebna zgodba, a hkrati zgodba o današnji Evropi.

Včasih je delal v Mercatorjevi srbski podružnici, a je izgubil službo, ko je hrvaški Agrokor prevzel slovenskega trgovca in v Srbiji, kjer že ima v lasti trgovca Ideo, racionaliziral poslovanje. Sredi januarja je izvedel, da agencija za zaposlovanje iz Subotice Jobstar Commerce išče električarje za delo v Nemčiji in Sloveniji, in se odzval. Tako kot mnogi v Vojvodini ima tudi madžarski potni list, zato ga lahko podjetje, registrirano v Evropski uniji, zaposli brez omejitev, ki veljajo za tujce iz tretjih držav. Pravi, da je Gaborju Vojniću iz Jobstar Commerce plačal dvesto evrov »avansa za delo v tujini« in sedemdeset evrov, da ga je skupaj s še enim delavcem odpeljal v Ljubljano.

Tam se je prvič srečal z Mirsadom Rushitoskim, ki je znan po vzdevku Torbeš, kakor Makedonci pravijo rojakom, ki so sprejeli muslimansko vero. Rushitoski, ki naj bi se predstavil kot zastopnik podjetja TM-TIM, naj bi mu ponudil pet evrov na uro za delo v Ljubljani ali sedem evrov na uro za delo v Berlinu. Kakorkoli bi se odločil, naj bi mu pripadalo še pet evrov na dan za prehrano, bivališče, prevoz do gradbišča in akontacija v višini petdeset evrov vsako nedeljo do izplačila prve plače.

Odločil se je za Berlin in še isti dan naj bi Rushitoski oba delavca odpeljal v »25 kvadratnih metrov veliko stanovanje, v katerem nas je živelo sedem«. »Dobil sem sto evrov akontacije in začel delati,« pravi. Pogodbe o delu ni imel, vendar je verjel pojasnilu, da je pač nedelja in da mu bo poslana v nekaj dneh.

Izvajal je zaključna montažna dela v novozgrajenem stanovanjskem bloku Paragon v berlinski četrti Prenzlauer Berg. »Elektroinštalacija, nameščali smo sedemdesetkilogramska vrata, straniščne školjke …« našteva.

Ko se je konec februarja Rushitoski vrnil v Berlin, da bi izplačal plačo za nekaj dni dela v januarju, delavec še vedno ni imel pogodbe, zato je dobil gotovino. Trdi, da je bilo 76 evrov manj od obljubljenega.

Na delo se je vozil s podzemno železnico, a brez vozovnice, in ko ga je kontrolor ujel, si je denar za globo izposodil pri sodelavcu. Z delom so končali 23. marca. »Okoli enajstih je poklical Mirsad in rekel, da imamo denar na računu. Šele v tretjem poskusu mi je uspelo na bankomatu dvigniti dvesto evrov.« Osemdeset evrov je vrnil sodelavcu za globo, 112 evrov pa je porabil za avtobus.

Medtem ko je bil v Srbiji, je dobil februarsko plačo, tokrat 278 evrov premalo. To je povedal Gaborju Vojniću, ki naj bi mu odgovoril, naj se ne vrača v Ljubljano, dokler ne dobi vsega. Nasveta ni upošteval, saj se je bal, da bo ostal brez plačila za marec.

Tako se je v začetku aprila z avtobusom odpeljal v Ljubljano, kjer je še en teden delal brez plačila. Pravi, da je od Rushitoskega za skupno 493 ur dela dobil 1700 evrov neto ali 2300 evrov manj, kot sta bila dogovorjena.

Slovenski goljufivi podjetniki ne delajo ničesar, česar ne delajo tudi podjetja iz drugih držav. Na vrhu so podjetja iz razvitih držav, ki prek podizvajalskih verig znižujejo stroške.

Slamnato podjetništvo

Mirsad Rushitoski zgodbe ni potrdil. Na naša vprašanja o dolgu do delavcev je odgovoril z vprašanjem: »Je kje v dokumentaciji, ki jo imajo delavci, moj podpis?«

Vprašanje je bilo retorično. Ponovil ga je tudi, ko smo navedli, da je več delavcev potrdilo, da jim je on uredil delo v Berlinu. Šest se jih je obrnilo na madžarsko veleposlaništvo v Ljubljani. »Na žalost so v nekaterih primerih pisne pogodbe pomanjkljive ali neobstoječe. Ker so vsi primeri povezani, smo prosili svetovalnico za migrante za njihovo prijazno pomoč,« so nam po e-pošti odgovorili z veleposlaništva.

Poleg Srbov z madžarskim državljanstvom so svetovalnico za pomoč prosili tudi trije Makedonci, ki imajo tudi bolgarsko državljanstvo. Trdijo, da so lani poleti poklicali na telefonsko številko pod oglasom za delo v Nemčiji in neki gospod iz Makedonije, ki ga poznajo samo po imenu Kire, naj bi jim povedal, da jih bo Rushitoski počakal na ljubljanski avtobusni postaji. Po štirih dneh bivanja v Ljubljani naj bi jih Rushitoski s svojim belim audijem Q7 odpeljal na Brnik, od koder so leteli v Berlin. Trdijo, da jim je Rushitoski na koncu ostal dolžan 2994, 4053 oziroma 3853 evrov.

V nasprotju s srbskim delavcem so že v Ljubljani dobili pogodbe o zaposlitvi, vendar ne s katerim od podjetij, ki jih vodijo Rushitoski ali njegovi sorodniki. Pravijo, da so podpisali pogodbe s podjetjem CMC Elektro, ki je bilo aktivno le od septembra 2014 do maja 2016, njegov direktor in lastnik pa je bil Goce Maksimovijk iz makedonskega mesta Kumanovo.

Maksimovijk, za katerega nismo našli nobene kontaktne informacije, je bil najverjetneje slamnati lastnik in direktor. Potem ko je Slovenija v zadnjih letih precej omejila možnosti, da bi goljufivi podjetniki menjavali podjetja eno za drugim in jih zlorabljali za nabiranje dolga, so ti podjetniki prek pooblastil začeli uporabljati podjetja, v katerih nimajo nobene funkcije, njihovi uradni lastniki in direktorji pa so slamnati in nedosegljivi.

»Naj delavci tožijo in se bo na sodišču razčistilo, kaj je res. Tudi jaz si lahko izmislim, da mi je ne vem kdo dolžan sto tisoč evrov,« je dejal Rushitoski, ki očitno ni vedel, da so ga delavci že kazensko ovadili.

Podjetje TM-TIM, ki ga vodi Mirsadova partnerica Tanja Cvijanović, je bilo toženo že večkrat. Na sodišče nikoli ni prišel noben predstavnik podjetja, v pisnih odgovorih na tožbe pa so navajali čudne argumente. Za delavca, ki je zahteval 1700 evrov bruto, so najprej zapisali, da zanje ni nikoli delal, nadaljevali pa s stavkom, da so mu vse obveznosti izplačali v gotovini.

Dirka do dna

Mirsad Rushitovski v Sloveniji ni izjema v Sloveniji, saj je goljufivih posrednikov delovne sile veliko. Niti niso naša podjetja izjema v Evropi. »Na žalost slovenska podjetja niso nič posebnega,« pravi Gabriele Ibrom iz nemškega sindikata IG Metal. »Enako je s podjetji iz večine ali celo vseh vzhodnoevropskih držav. In med nemškimi podjetji jih je dovolj, ki to izkoriščajo.«

Govori o tem, da mnoga nemška podjetja stroške znižujejo prek podizvajalskih verig, na koncu katerih so podjetja iz tujih držav, ki delavce plačujejo premalo. Temu razširjenemu pojavu se reče socialni damping, ki bi ga lahko opredelili kot »prakso, ki jo izvajajo sebični tržni akterji, in pomeni spodkopavanje ali izmikanje obstoječim socialnim predpisom s ciljem pridobiti konkurenčno prednost«.

Tako je socialni damping opisala Magdalena Bernaciak, raziskovalka pri Inštitutu Evropskih sindikatov, v uvodu zbornika Socialni damping in širitev trgov v Evropi. V njem je zagovarjala, da se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začel odmik od evropskega socialnega modela, za katerega so bile značilne močne državne zaščite pred tržno konkurenco. Pred štiridesetimi leti so evropske vlade v boju proti sočasnemu naraščanju brezposelnosti in inflacije posegle po neoliberalnih politikah.

Malo pozneje je sledila Evropska unija z uvajanjem notranjega trga, ki je izhajalo iz prepričanja, da bo prost pretok blaga, storitev, kapitala in delovne sile prek meja spodbudil mednarodno trgovanje in investicije, kar bi koristilo podjetjem, ki bi se lahko specializirala, gradila ekonomijo obsega in zadovoljevala povpraševanje iz tujine.

Magdalena Bernaciak navaja, da je to konkretno pomenilo odstranitev ovir za čezmejno poslovanje in uvajanje tržnih mehanizmov v javne službe in javne storitve. »Na drugi strani ni bilo protiuteži, saj posamezniki in družba niso dobili zaščite pred prekomerno izpostavljenostjo trgu.«

Liberalizacijo sta poganjala evropska komisija in sodišče Evropske unije, ki nista izpostavljena nadzoru nacionalnih organov. Nasprotno lahko skupni standardi socialne zaščite nastanejo le kot kompromis med predstavniki držav, kar je praktično nemogoče. Revnejše države si želijo, da bi bili ti standardi čim nižji, saj je nizka raven socialne države njihova konkurenčna prednost. Bogatejše države pa si želijo, da bi bil skupni imenovalec čim višji, saj bi bil zanje sicer zgolj še en pritisk, naj ošibijo svoje, nacionalne zaščitne mreže.

»Sama logika konkurence sili tržne akterje, da se izogibajo ali obidejo zakonodajne predpise. Napetost med obstoječimi omejitvami in potencialnimi kratkoročnimi koristmi, ki jih prinaša izmikanje omejitvam, je vgrajeno v kapitalistični sistem produkcije in akumulacije,« piše Magdalena Bernaciak.

Ogoljufani delavci iz tujih držav so le najočitnejši izraz socialnega dampinga. Ta se lahko izvaja tudi s selitvijo proizvodnje ali tako, da podjetja pri vladah in delavcih izsilijo izboljšanje svojega položaja z grožnjami, da bodo raje zaposlila tuje delavce.

Če bi bili gradbeni delavci oziroma monterji plačani po nemških pravilih, ne bi smeli dobiti manj kot enajst evrov na uro. Očitno vseeno privolijo v manj in očitno so pripravljeni delati, tudi če ne dobivajo obljubljene plače in tudi če nimajo pogodbe o zaposlitvi.

Tuji delavci v nobeni državi niso izenačeni z državljani. Tudi znotraj Evropske unije imata obe skupini enak položaj le pod pogojem zaposlenosti. Brezposelni tujec, tudi če je državljan EU, ima namreč mnogo manj pravic kot brezposelni državljan. Mora se vrniti domov.

V Srbiji pa so plače sedemkrat nižje kot v Nemčiji. 

Še o Brexitu:

- Čas za delavsko internacionalo - Piše Grega Repovž. 
- »Brexit je velika zmaga za demokracijo.« Intervju: Tomaž Mastnak. Sprašuje Borut Mekina. 
- "Država je v šoku. Razmere so postale zelo nepredvidljive, krhke." Intervju: Gilses Merrit. Sprašuje Borut Mekina.