Irena Kazazić

Lahko bi rekli, da s slikami beleži trenutno razpoloženje. V slikarskem jeziku namreč nastajajo njeni dnevniški zapisi. V podobo zapakiran vsakdan, pretkan s tančico dnevne emocije. Ker je kritična, tudi do sebe, je v njenih slikah pogosto zaznati primesi ironije in humorja.

Prav zdaj nastaja intimna serija slik, s katero se ozira na lastno življenje. Pravzaprav obračunava z njim. Pod drobnogled namreč jemlje trenutke, ki so ji v življenju povzročili bolečino, denimo izguba bližnjega, in se obenem srečuje s svojo minljivostjo. Pravi, da gre pri tem za nekakšno prevajanje v »lepe« podobe in s tem vzpostavljanje distance in posledično celjenje ran.

Motivi, ki jih upodablja, nastajajo na podlagi fotografij. Vendar ne gre za gole reprodukcije, temveč nekakšne razširjene interpretacije fotografskega gradiva. To velja tudi za serijo, ki jo je navdihnil japonski fotograf Nobujoši Araki, v kateri upodablja šibari, tradicionalno japonsko erotično prakso vezanja mladenk.

S problematiko nasilja in eksplicitne seksualnosti v vizualnih medijih se je pred tremi leti ukvarjala že na razstavi Pop meets Punk. Serijo razstavljenih slik je zasnovala na premišljeno izbranih filmskih prizorih, čustveno ali telesno nasilnih trenutkih. V njej je ceneni populizem združila z neprecenljivo intimo, ki se kaže predvsem skozi naslove. Kombinacija scene, povzete iz filma, in njenih naslovov slik, kjer gre za avtobiografske reminiscence, družno tvori simbolični kolaž, reciklažo z namenom osvestiti, da smo vsi »krvavi pod kožo«.

Rdeča nit njenega ustvarjanja so portreti, ki jih je začela ustvarjati že ob zaključku šolanja na Šoli za risanje in slikanje, ko so na platnih zaživeli njeni bližnji prijatelji. Kasneje je zadevo razširila in se lotila portretiranja na podlagi profilnih fotografij »prijateljev« s spletnega družbenega omrežja. Ljudi je prikazovala tako, kot jih vidi sama. Pri tem, četudi z distance, išče posameznikovo individualnost.

Kot impulzivna oseba večinoma dela v tehniki akvarela, ki ji dopušča, da ustvarja hitro in obenem pusti barvi, da oblikuje tudi sama sebi lastne vzorce. Ti pogosto nastajajo v trenutku stika med čopičem in papirjem, ko se začne barva prelivati sama od sebe. Se pa v zadnjem času znova vrača k olju, s katerim je začela. Gre namreč za drugačno tehniko, ki od nje terja več potrpežljivosti. Glede izbire formata pravi, da je največkrat posledica nabora potrebščin v domačem ateljeju ali pa prilagajanja prostorskim zahtevam galerije.

Čeprav si želi, da bi imela agenta, ki bi ji pomagal preživeti na trgu, se s prodajo svojih slik največ ukvarja kar sama. Pravi, da je to zgodba, ki jo pozna vsakdo, ki se odloči za samostojno pot. Za vse si sam. In žal mora veliko časa, ki bi ga lahko namenila slikanju, posvetiti komunikaciji s potencialnimi kupci. Še dobro, da se rada preizkuša v novih stvareh.

Lani je sprejela izziv in se preizkusila tudi kot kuratorka ter piska besedil, s katerimi so bile pospremljene razstave. Poskrbela je za pestro prvo leto Ulične galerije TAM-TAM na Vegovi ulici v Ljubljani, le streljaj stran od Kongresnega trga. Vanjo je povabila številne domače likovne umetnike, denimo Matjaža Stražarja, Arjana Pregla in Gorana Medjugorca. Pa tudi fotografski projekt Najlepše mesto na svetu Matjaža Rušta in Roberta Marina. Vsak je na svoj način interpretiral družbo in v kombinaciji z uličnim dogajanjem snoval unikatne zgodbe. Na začetku letošnjega leta je bila povabljena, da tudi sama razstavlja prav tam, in sicer s povečavami akvarelov s skupnim naslovom Lakota, v katerih obravnava »naš«, pogosto bolestni odnos do hrane. Navdušilo jo je, da je s tem dosegla širše občinstvo, poleg tega pa je prvič razstavljala velike formate, kar je bila čisto posebna izkušnja.

Posebno poglavje njenega ustvarjanja so kreativna sodelovanja. Pomembna se ji zdijo, ker si v neposrednem stiku z drugim ustvarjalcem, ki ti pogosto pomaga preseči samega sebe ter si zastaviti nova, morda dotlej spregledana vprašanja. Njene motive ptičev Lovebirds tako najdemo na letošnji pomladno-poletni kolekciji oblačil tandema JSP. Sodelovanje ostaja odprto, kakor tudi tisto z modno oblikovalko Neli Štrukelj, na katere izdelkih, predvsem denarnicah in etuijih za kartice, so pristali motivi iz njenih slik, izseki iz urbanega življenja in sodobne pop kulture.

Je glasnica družbenega obrobja, po duši pankerica, nekonformistka. Razdeljena na dva pola, na dve mesti, Ljubljano, v kateri je odrasla, in Beograd, v katerem je bila rojena. Pot med njima je zanjo stalni vir navdiha. Pravi, da se v Beograd pogosto odpravi po neko novo jezo, in ko se vrne, jo poskuša vnesti v svoja dela.