Za dobro vago domačega arta

Pri nas radi pravimo, da trga, kjer bi slovenski sodobni vizualni umetniki lahko prodajali svoja dela, ni. A trgov je pravzaprav več. Eden izmed njih, tisti obljubljeni, ki deluje, je seveda mednarodni. Sestavlja ga mreža prodajnih galerij in umetnostnih sejmov in cene, ki jih tam dosegajo umetnine, so lahko tudi zares vrtoglave. V prvi ligi tega trga so naprodaj umetniška dela avtorjev, ki razstavljajo na bienalih in velikih razstavah, v tretjo pa sodijo številni nizkoproračunski sejmi, slabše galerije in tisti, ki prodajajo umetniško efemero, knjige umetnika, multiple ali pa grafike, čeprav cene pri znanih avtorjih tudi tu lahko sežejo v precejšnje višave.

Na drugi strani je domači trg z umet ninami, ki, kot rečeno, tako rekoč ne obstaja. Dela mednarodno priznanih slovenskih avtorjev se lokalcem zdijo predraga. Država, občine in celo nekatere institucije z namenom razvoja občinstva za vizualno umetnost usmerjeno niso delovale že več desetletij, kaj šele, da bi v tem času pomislile vsaj na vzgojo bodočih kupcev ali zbirateljev. Majava struktura slovenskega trga je še nekako dajala videz delovanja do krize leta 2008, od takrat pa je v slovenskem svetu umetnosti vse manj prodaje, zato pa je iz leta v leto več prekarnosti, negotovosti, izgorevanja in revščine. Ker se država ni pravočasno odzvala in bo še naprej zgolj razdeljevala vse manjši kos pogače po vzorcih, ki so že davno nesmiselni, se umetniki in drugi akterji sveta umetnosti zadnja leta sicer samoorganizirajo in sami utirajo prve, pogosto negotove korake v smeri vzpostavitve lokalnega trga z umetninami.

DobraVaga za svoje delo postrga le 20 odstotkov od prodanega, saj zgolj tako lahko pripomore k temu, da bi težak življenjski položaj slovenskih ustvarjalcev postal malce znosnejši. Zato je jasno, da prodajna galerija (vsaj za zdaj) brez občinske podpore ne more preživeti.

V Ljubljani danes kakovostno sodobno slovensko umetnost lahko kupite v Galeriji Equrna, ki deluje le lokalno in kjer so naprodaj slike množice avtorjev. Ostarelemu prodajnemu paradnemu konju slovenskega slikarstva sicer že več let grozi zaprtje. Specializirani so tudi denimo pri Galeriji Photon – trgujejo s sodobno fotografijo. Center in galerija P74 se posveča knjigam umetnika. Od lanskega leta se šopku z ilustracijo pridružuje tudi Galerija Vodnikove domačije Šiška.

A zadnja leta se rojevajo projekti, ki iščejo drugačne načine trgovanja z umetninami. Leta 2012 se je zgodil projekt Made in China, ki je letos v ljubljanski Šiški dobil razstavni prostor z imenom GalerijaGallery. Njegova posebnost je, da naprodaj ponuja multiple – umetniška dela, ki jih sicer ustvarjajo vrhunski slovenski umetniki, a so, ker so na voljo v več izvodih, cenovno dostopnejša. Med najznamenitejšimi izdelki sta večni koledar, na katerem je fotograf Borut Krajnc v objektiv ujel številne poklice Boruta Pahorja, ki jih je ta preizkušal med predsedniško kampanjo, in pa milo s črnim križcem, simbolom skupine Laibach. Le malce kasneje se je začel soroden projekt Limited Edit111ons. Ta je vsak mesec po dostopni ceni naprodaj ponudil delo enega slovenskega umetnika v 111 izvodih. Ogromno je naredil zlasti za promocijo mladih, šele uveljavljajočih se avtorjev, pa tudi uveljavljenih in priznanih domačih umetnikov, kot sta Zora Stančič in Petra Varl.

Med pobudniki projekta Limited Edit111ons je bila tudi Piera Ravnikar, vodja razstavnega programa v Centru urbane kulture Kino Šiška, zato ne preseneča, da je šla v podobno smer zdaj še »njena« institucija. Kino Šiška je na dan mladosti na Plečnikovih tržnicah v središču Ljubljane ob podpori javnega podjetja Ljubljanska parkirišča in tržnice odprl nov center vizualne umetnosti. Poimenovali so ga DobraVaga. Tu so dom našli mladi umetniki in »novi, angažirani in inovativni formati razstavljanja, s katerimi Center urbane kulture Kino Šiška aktivno podpira, spodbuja in promovira sveže izdaje likovnih zgodb ter izvirnih umetniških praks«. Odprtja se je udeležilo kakih 500 obiskovalcev in tudi za prihodnost se centru – predvsem zaradi lokacije in vključenosti v turistično Plečnikovo pot – ni bati.

V prodajni galeriji DobraVaga se, tako kot v sosednji ribarnici, umetnost prodaja na kilo. Cene določajo skupaj z avtorji in pri tem bolj od pomembnosti avtorja štejeta teža njegovega dela in ustvarjalni proces, čeprav ni popolnoma jasno, kako ovrednotijo tega. Pravijo, da je prihodnost »prodajnega uspeha umetnikov težko oceniti, saj je odvisna od njihovega nadaljnjega dela«. Na dan odprtja so v DobriVagi naredili za 700 evrov, drugi dan pa za 880 evrov prometa, kar zveni odlično. DobraVaga za svoje delo postrga le 20 odstotkov od prodanega, saj zgolj tako lahko pripomore k temu, da bi težak življenjski položaj slovenskih ustvarjalcev postal malce znosnejši. Zato je jasno, da prodajna galerija (vsaj za zdaj) brez občinske podpore ne more preživeti.

Center ubrane kulture Kino Šiška je z novo, v središče prestolnice odmaknjeno enoto, vnovič pokazal, da ga urbana umetnost res zanima, tudi na vizualni ravni, ki se z ulice pretaka proti svetu galerijske umetnosti in od tam spet nazaj na ulico. Največji adut DobreVage je ta hip Tomato Košir, oblikovalec in umetnik, ki je zasnoval tudi celostno podobo projekta. Umetnost na kilo prodajajo še Adrijan Praznik, Beli sladoled, Matija Medved, Mina Fina, Natan Esku, Rone84 in številni drugi. Šopku izbranih avtorjev se lahko pridružijo druge sorodne duše, in sicer tako, da na spletni strani www.dobravaga.si izpolnijo prijavnico in se prepustijo odločitvi programskega sveta.

Pri prenovi DobreVage so se Šiškarji vrnili k izvirniku Plečnikovih tržnic. Prostora skorajda niso spreminjali, ostale so celo starinske tehtnice, iz masivnih kamnitih korit so nastale vitrine in na zidu so prostor dobili slike in zini (publikacije z deli umetnikov, izdanimi v samozaložbi ali pri založbah, specializiranih za takšna dela). V galeriji med drugim že deluje tudi projekt Odprti atelje, v okviru katerega bodo vsake tri mesece prostor odstopili v ustvarjanje novemu izbranemu ustvarjalcu. Prva je na vrsti Helena Tahir, umetnica, ki je septembra lani diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, zanimata pa jo misleči subjekt in njegovo mesto v svetu stvarnosti in domišljije. Njeno novonastalo delo bo, prav tako kot dela vseh naslednjih gostov odprtega ateljeja, razstavljeno v DobriVagi oziroma njenem prostoru, ki se imenuje Umetnik na mesec. Prvi je v njem razstavljal Kapitan Kolačkov, član grafitarske skupine Klan 1107 in soustanovitelj Univerzalnega ateljeja uličnih umetnosti, zdaj so na ogled dela mlade Nike Ham, konec julija pa bo razstavljal slikar in ilustrator Kristijan Dolenc Rojko, član skupine Papirnate sanje. DobraVaga ponuja še sekcijo Zine Vitrine z mesečnimi izbori zinov. Prvi so bili na ogled zini kiparke Nez Pez, ki je svoja dela razstavila skupaj z zini drugih avtorjev, postavitev pa dopolnila še z odlitki igrač, risbami in origamiji, sledi ji Zoran Pungerčar s projektom Look Back and Laugh, 19. julija pa bo vitrino v roke vzel Marko K. Gavez.

DobraVaga ne bo rešila problema umetniškega trga v Sloveniji, je pa kamenček v mozaiku v bitki za obuditev lokalnega trga vizualne umetnosti. Seveda se postavlja vprašanje, ali ne gre v tem primeru morda tudi za razprodajo umetnosti, ki bo povzročila nižanje vrednosti del sodelujočih avtorjev, a vendarle pregovor »Bolje vrabec v roki kot golob na strehi« vse bolj drži tudi za vizualno umetnost. Morda pa bo prav DobraVaga tista, kjer se bo kdo na novo zagrel za zbirateljstvo umetnin ali se bo odločil nameniti resno finančno podporo kakšnemu vizualnemu umetniku. Nikoli se ne ve …

Prodajna galerija:

DobraVaga

Kje: Plečnikove tržnice, Ljubljana

Kdaj: od ponedeljka do petka od 10. do 23. ure ter ob sobotah od 10. do 22. ure.