Mediji kot osamosvojitelji

TV Slovenija je prejšnji teden premierno predvajala dokumentarni film Dosje: Mediji v vojni za Slovenijo, v katerem je avtor Zvezdan Martič pred kamero povabil 25 urednikov, novinarjev, snemalcev in fotoreporterjev različnih slovenskih medijev, ki so bili tako ali drugače vpeti v desetdnevno vojno. Sporočilo dokumentarca je jasno: brez aktivne oziroma celo aktivistične vloge medijev med osamosvojitveno vojno bi se lahko stvari za Slovenijo razpletle drugače. Bistveno slabše. »Petindvajset let je obdobje, ko se lahko pove tudi kakšna zamolčana resnica in ko se lahko podelijo zasluge spregledanim,« v filmu poudari Martič, Jelko Kacin pa gre še dlje, ko javno »prizna«, da so vojno pravzaprav dobili mediji.

Marsikatero najvidnejše medijsko ime iz tistega časa smo sicer pogrešali, so pa v nizu znanih in manj znanih posnetkov zgodbe iz prve roke pripovedovali Iztok Aberšek, Tone Stojko, Primož Kališnik, Lado Ambrožič, Otmar Pečko, Branko Maksimovič in številni drugi. Takrat nič ni bilo prepuščeno naključju, čeprav pogosto niso vedeli, kaj počnejo, oziroma se svoje odgovornosti in tega, da so nemalokrat tvegali življenje, pravzaprav niso zavedali. Tako so objavljali tudi tisto, kar sicer »ni bilo objavljivo«, saj so delali »za višje cilje«. Pravi junaki, seveda, niso bili uredniki v pisarnah, temveč novinarji na terenu. Za današnje razmere je nepredstavljiva slika, da so takrat ljudje čakali v vrstah, da bi kupili časopise, sloneli z ušesom na radijskih sprejemnikih in prilepljeni na male zaslone spremljali poročila.

Nobeden od teh novinarjev, snemalcev in fotografov pa za svoj prispevek v osamosvojitveni vojni ni nikoli dobil priznanja. Tine Golob, ki je bil vseskozi na terenu, nima statusa vojnega veterana, čeprav je dvakrat vložil prošnjo. Kot je povedal, so ga zavrnili, ker naj bi bil tam po »službeni dolžnosti« in ker ni nosil orožja.

Kako pa je z mediji danes, priča prispevek iz oddaje Tednik, katere urednik je Igor Pirkovič, znan tudi kot avtor himne SDS. V ponedeljek so kar deset minut namenili »drugi obletnici« Odbora 2014, ki je zaživel v podporo liku in delu Janeza Janše, oziroma tako imenovanim vztrajnikom, ki se že dve leti zbirajo pred »hišo sramote«, kakor imenujejo vrhovno sodišče, in tam vsak teden protestirajo. V prispevku smo jih spoznali podrobneje, in čeprav so skušali prikazati njihovo »človeško plat«, mimo posnetkov, kjer agresivno vzklikajo in celo napadajo drugače misleče, nismo mogli. Tako je poskus prispevka promocijske narave klavrno spodletel. Jim je pa uspelo ponovno narediti reklamo botru Vztrajnikov Alešu Primcu in pogumno napovedati, da bo njegova nova stranka resen igralec na političnem prizorišču.

Drugače od novinarjev iz osamosvojitvenih let nekako ne dvomimo, da si bo Pirkovič za požrtvovalnost nekoč prislužil nagrado. In najbrž mu jo bo izročil prav eden od »osamosvojiteljev«. Verjetno pa je vsaj del te nagrade že pred leti dobil tudi z uredniškim položajem na nacionalki.