Potešeni apetiti

Pred začetkom letošnjega 57. jazz festivala v Ljubljani je bilo slišati precej opazk, da na programu ni nobenega od »velikih« jazzistov oziroma zvezdnika bolj popularne jazzovske struje. Če imamo pri tem v mislih glasbenike, ki so magnet za širše občinstvo sami po sebi, potem se z opazkami ni težko strinjati. Po drugi strani pa je seveda res tudi, da zveneča imena niso nujno jamstvo za presežne koncerte, kar smo ne nazadnje lahko ugotovili že ob preteklih izvedbah festivala. Oder Križank si je delilo veliko zvezdnikov, toda radovednejšim obiskovalcem so v spominih ostajali nastopi glasbenikov z jazzovskega roba, ali pa tistih, ki jim je šele dobro uspelo pokukati na jazzovsko površje. Križank letos resda ni bilo, bilo pa je spet veliko zanimive glasbe.

Odgovor na vprašanje, ali je japonska pianistka in skladateljica Hiromi s svojo zasedbo The Trio Project dovolj veliko ime za prvo nosilko letošnjega festivala, smo dobili v polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Ob izjemni tehnični podkovanosti, brezhibni uigranosti in skladateljsko-stilski radovednosti so hvalospevi, ki triu pripisujejo eno vidnejših vlog v sodobnem jazzu zadnjih let, nedvomno postali bolj razumljivi. Klavirski fokus sta s posebej za to priložnost nastalim duom To Pianos razširili Francozinja Eve Risser in Kaja Draksler, v zadnjih dveh letih ena naših najbolj znanih in dejavnih (ob)jazzovskih ustvarjalk, ki se dobro znajde v različnih kontekstih. V navezi z Risserjevo smo jo slišali v zvočno-skladateljskem raziskovanju, dan prej pa se je Drakslerjeva v bolj free jazzovski podobi predstavila še v triu s cenjenim pihalcem Nedom Rothenbergom in legendarnim bobnarjem/tolkalcem Hamidom Drakom. Ta je del svojega širokega repertoarja pokazal tudi z izjemnim solističnim nastopom, bobnarski fokus pa je z na trenutke že zabavljaškim, duhovitim koncertom odprl nemški veteran Günter »Baby« Sommer.

Oba bobnarja sta nastopila na prizorišču v parku Sveta Evrope ob Cankarjevem domu, ki se je izkazal za dobrodošlo popestritev ali kar nadgradnjo festivala. Bodisi zato, ker so brezplačni koncerti privabili marsikaterega mimoidočega, ali še bolj zato, ker je prijetno prizorišče z družabnim predznakom ponudilo bolj (po)polno festivalsko izkušnjo. Na prvi pogled se morda zdi, da letošnja izvedba vsaj v obsegu pomeni korak nazaj. Tisti, ki so pričakovali kakšno veliko jazzovsko ime, so res ostali dolgih nosov. Vendar pa smo v štiridnevnem glasbenem užitkarstvu svoje apetite nedvomno potešili vsi, ki nas zanima sodobna jazzovska ustvarjalnost v mnogoterih pojavnih oblikah. Malo prevetritve preverjenih obrazcev včasih ne škodi ...