Hipno nastajanje elektronike

Ta hip že pogled na zelo podhranjeno aktualno koncertno dogajanje v Ljubljani kaže, da smo vstopili v najbolj poletno, počitniško obdobje. Res je sicer, da se glasbeniki v teh mesecih potepajo po okoliških festivalih, a kakšnega, namenjenega mlajšemu občinstvu, bi si gotovo zaslužila tudi prestolnica. Lepa priložnost za spodoben poletni mestni festival se nam je žal izmuznila ob lanski ljubljanski izvedbi festivala Flow, ki se ga finski organizatorji zaradi slabe obiskanosti in negativnih odzivov s tukajšnje glasbene scene letos niso odločili ponoviti. Da pa ljubljanski urbani glasbeni utrip v teh dneh vendarle ne bi povsem zamrl, z rednimi dogodki k sreči skrbita predvsem kluba Pritličje in Gala hala.

Za torkov džem sešn oziroma skupinsko improvizacijo domačega kolektiva WSBD je bil letni vrt Gala hale kot naročen. Deloma že zaradi poletnega vrtičkarskega ambienta, še bolj pa zato, ker smo četverec, ki se je postavil pod oder, torej kar med občinstvo, lahko pri njegovem rokovanju s samplerji, ritem mašinami, gramofoni in sintetizatorji opazovali od blizu.

Ja, WSBD skozi improvizacijo razstavljajo in sestavljajo različne izpeljanke elektronske glasbe, ki za glasbenike že zaradi tehničnih omejitev pomeni zahtevnejši pristop kot denimo improvizacija z akustičnimi instrumenti. Toda zasedba, sestavljena iz veteranov domače elektronske in hiphop scene, je bila izzivu kos. In to kljub temu da se je Sunny Sunu, Dulashu in Baktu, ki so vsak svoj komad denimo prispevali že za kompilacijo Stiropor, namesto odsotnega Woo-D-ja v zadnjem trenutku pridružil Shekuza, sicer klaviaturist Moveknowledgementov in dejaven DJ. Ali je pri gnetenju zvočnih vzorcev in sintetičnih zvokov bolj užival četverec ali občinstvo, niti ni pomembno. Tokrat je bila pozornost pač usmerjena v sam proces sprotnega nastajanja elektronske glasbe, česar obiskovalci koncertov res ne vidimo pogosto.

Čeprav je elektronska improvizacija veččlanskih zasedb precejšnja redkost, pa WSBD-ju primerljive kolektive najdemo tudi na domači sceni. Po slišanem (in videnem) sodeč, bi ga lahko umestili nekam vmes med raziskovalen, ohlapnejši pristop druščine, ki ustvarja pod imenom Cirkulacija, in bolj žanrsko osredotočeni trojec Ago Tela. Na eni strani je šlo torej za nepredvidljivo žanrsko odprtost, na drugi pa se je, predvsem v tistih bolj kompaktnih delih, dalo razbrati tudi glasbene izvore vseh štirih ustvarjalcev.

Če se ozremo v eno od ključnih definicij džem sešna, ki govori o tem, da je tovrstna praksa pripraven inkubator novih glasbenih idej in pristopov, potem je WSBD nedvomno upravičil svoj namen. Sodeč po entuziazmu vseh štirih nastopajočih in ob dejstvu, da jim je nekajkrat uspelo najti zelo zanimiv skupen jezik, pa bi se utegnilo zgoditi, da bomo zasedbo v prihodnje morda slišali tudi v bolj premišljeni oziroma dodelani in naštudirani podobi.