Róisín Murphy: Take Her Up To Monto

+ + + +

Pred dobrim letom, ob izidu albuma Hairless Toys, s katerim se je Róisín Murphy po sedmih letih albumskega premora vrnila na glasbeno prizorišče, je bilo bolj ali manj jasno, da stvari rada počne po svoje. Z (glasbenim) kapitalom iz zgodnejših let bi vrnitev zagotovo lahko unovčila bolje, zaradi popularizacije elektronskega popa bi si verjetno lahko odprla tudi vrata na ameriški trg. Toda za to bi morala narediti kakšen kompromis, verjetno najeti kakšnega zvezdniškega producenta in predvsem posneti kakšen lahkotnejši, hitro všečen komad. No, ker je ostala zvesta sebi in svoji glasbeni viziji, skladbe na lestvice niso priplezale, so se pa zelo dobro odrezale pri poznavalcih in to ji je prineslo nominacijo za Mercuryjevo nagrado za najboljši album.

O tem, da ji vloga svojeglave ekscentričarke izvrstno pristoji, nas je prepričala z lanskim nastopom na ljubljanskem festivalu Flow, ki je ponudil vse, kar bi pričakovali od sodobnega popa. V predrugačenih, koncertnih aranžmajih so celo skladbe, ki na albumu niso izstopale, pokazale, da Murphyjeva prihaja iz zelo zdravega, drznega in nepredvidljivega glasbenega okolja. Takega, ki si pravila postavlja sam in z njimi hkrati rahlja mainstreamovsko ukalupljenost. Tej logiki zdaj sledi tudi album Take Her Up to Monto.

Skladbe zanj so nastale v enakem obdobju kot tiste z lanskega albuma, zato je njihova osnova minimalističnega elektronskega popa ostala enaka. Je pa na novem albumu še manj skladb s težnjami po glasbenih lestvicah. Zdi se, da se Irka s tem preprosto ne obremenjuje več, kar pa zanjo ni nujno slabo, navsezadnje njeno sprevračanje pop forme vse pogosteje primerjajo s početjem takih eminentnežev, kot so Scott Walker, Kate Bush ali pa v zvezi z novim albumom Nina Simone. Ja, nove skladbe so žanrsko še bolj neobremenjene. Izlete v jazzovsko senzibilnost, soul in spogledovanje z disco estetiko v sodoben, radoveden, prefinjen pop povežeta subtilna elektronika in zapeljiv vokal. Še vedno poje o ljubezni in odnosih, toda podobno kot pri prejšnjem albumu se s cinizmom spet spretno izogne romantičnim (pop) klišejem. No, morda niti ne gre za cinizem, pač pa preprosto za izkušnje zrele ženske, ki pri dobrih štiridesetih letih na življenje gleda drugače, kot je prej.

To ne pomeni, da na albumu manjka lahkotnejših, duhovitih trenutkov. A ti so zapakirani v zrelo glasbeno delo, ki prej nagovarja vrstnike Murphyjeve kot podmladek, vneto klikajoč po spletu. Zanimivo bi bilo videti, ali bi njena glasba dosegla širše občinstvo, če bi denimo s kakšnim zvezdniškim producentom posnela svetovni hit. Kaj takega ni izključeno, je pa res, da se, tudi sodeč po novem albumu, očitno zelo udobno počuti tam, kjer je. Kdo bi ji zameril ...