Uničevanje sindikatov?

Junijska parlamentarna predstava z neuradnim naslovom »Država krade otroke« sama po sebi ni bila niti koristna niti posebej škodljiva, vendar bi za to, da ni imela velikih posledic za vlado, lahko slovenski delavci plačali visoko ceno.

Ministrico za delo, družino in socialne zadeve dr. Anjo Kopač Mrak je v preverjanje podpore poslancev in poslank prisilila opozicijska Slovenska demokratska stranka. Interpelirali so jo, ker naj bi center za socialno delo Velenje marca ravnal neustavno in nezakonito, ko za rejnika dveh predšolskih fantov ni izbral njunih starih staršev. Anji Kopač Mrak so glasove obljubili samo njeni Socialni demokrati in največja koalicijska stranka, Stranka modernega centra, je znala izkoristiti ministričino odvisnost od podpore poslancev SMC. Predsednik vlade dr. Miro Cerar ji je v zameno za ohranitev funkcije postavil zahteve, v katere brez prisile morda ne bi privolila.

Ena od njih je bila, da njeno ministrstvo čim prej pripravi zakon o reprezentativnosti sindikatov in kmalu po interpelaciji je sindikalnim konfederacijam in centralam res poslala neuradni osnutek. Zdaj ko je osnutek postal javen, ministrica še ne odgovarja na vprašanja o njem, zgovornejši pa je minister za javno upravo Boris Koprivnikar, član SMC.

»Področje je treba urediti, ker je v javnem sektorju težko zagotoviti učinkovit pogajalski dialog s kar 40 sindikati hkrati,« pojasnjuje Koprivnikar. Do tu se njegov glavni nasprotnik na teh pogajanjih, Branimir Štrukelj, z njim strinja. »Sedaj je tako, da lahko legitimnost zelo splošnim vprašanjem podeli posamezen, zelo ozko usmerjen sindikat, saj lahko njihov podpis pomeni jeziček na tehtnici,« pojasnjuje predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja. »Zaradi velike razdrobljenosti sindikatov je težko uveljavljati ključne strateške interese delavcev.«

Kljub temu Štrukelj ostro nasprotuje vladnemu osnutku zakona o reprezentativnosti sindikatov, tako kot tudi vsi predstavniki sindikatov, ki ga poznajo. Vsi opozarjajo, da zakon o reprezentativnosti sindikatov nima neposredne zveze s pogajanji o javnem sektorju, saj pot do dogovora med sindikati javnega sektorja in vlado določajo drugi zakoni.

Osnutek zakona o reprezentativnosti sindikatov je brutalen. Pomenil bi uničenje številnih sindikatov dejavnosti, poklicnih sindikatov in sindikatov v podjetjih.

Brutalno

Povezava med zakonom o reprezentativnosti sindikatov in iskanju kompromisov o plačah javnih uslužbencev je zelo posredna. »Jasno, če radikalno zmanjšaš število reprezentativnih sindikatov, se zmanjša tudi število sindikatov, ki se z vlado pogajajo o plačah v javnem sektorju,« pravi predsednik konfederacije sindikatov Pergam Jakob Počivalšek. Da bi se težava pogajanj v javnem sektorju reševala po tej poti, se mu zdi čudno. »To bi bil zelo brutalen pristop.«

Osnutek zakona o reprezentativnosti sindikatov bi tudi nasploh lahko opisali kot brutalen, saj določa zelo visoke pragove za pridobitev in ohranitev reprezentativnosti, tako za zveze in konfederacije sindikatov kot za sindikate dejavnosti, poklicne sindikate in sindikate v podjetjih. »Vlada je zastavila tako, da bi bilo na udaru celotno sindikalno delo,« trdi predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušan Semolič.

Reprezentativnost sindikata ali zveze oziroma konfederacije sindikatov pomeni, da jih morajo vlada in delodajalci upoštevati, ko razmišljajo o vprašanjih, ki se tičejo socialne in ekonomske varnosti delavcev, ter pri pomembnih odločitvah glede razvoja podjetij. Vladni predlog zaostritve pogojev za pridobitev reprezentativnosti bi pomenil, da bi veliko sindikatov izgubilo to moč in vpliv, razen če bi se povezali z drugimi sindikati in včlanili v zveze ali konfederacije. Tako bi lahko celo postali še močnejši.

Za združevanje sindikatov se je Štrukelj zavzel že novembra lani, ko je dejal, da »je treba ustaviti proces sindikalne fragmentacije in odpreti resno razpravo o združevanju, povezovanju sindikatov«. Po njegovem množica poklicnih sindikatov v javnem sektorju, ki se borijo predvsem za plače posameznih poklicnih skupin, kaže na to, da so se sindikati odpovedali solidarnosti in pristali na boj vseh proti vsem. »Sedanja pot vodi v popoln razpust moči in vpliva sindikatov v državi,« je bil do sebe in kolegov kritičen takrat.

Predlog o povezovanju sindikatov je podal takoj po še enem od pogajalskih procesov, v katerem je sindikatom javnega sektorja uspelo od vlade doseči zgolj omilitev načrtovanih varčevalnih ukrepov. Ozki pogledi posameznih sindikatov naj bi jih naredili »slepe za celotno sliko, torej da se razpušča socialna država in da se kriza rešuje na račun zniževanje plač vseh delavcev, tako v zasebnem kot v javnem sektorju«. Zato je pozval k skupnemu boju »za vsako ped socialne države«.

Ideja je prepričala največja predstavnika delavcev zasebnega sektorja, Zvezo svobodnih sindikatov in Pergam. Lani so tako skupaj dosegli zvišanje minimalne plače za delavce, ki delajo ponoči ter ob nedeljah in praznikih. »Sindikati bi se morali združevati, ker smo močnejši in tudi naše politično sporočilo je močnejše,« pojasnjuje Andrej Zorko iz Zveze svobodnih sindikatov. »Pogajalska moč sindikatov je sorazmerna z našo akcijsko sposobnostjo. Delodajalcev in vlade že dolgo ne prepričajo argumenti, ampak samo strah, da bodo utrpeli neke posledice.«

Veliki problemi velikih sindikatov

Ker zdaj predlagani zakon predvideva, da bi imeli vpliv zgolj sindikati z zelo veliko člani, na načelni ravni spodbuja združevanje sindikatov. »Če bomo znali pravilno odreagirati,« pripominja Zorko.

Tisti sindikalisti, ki niso na strani največjih, so prav to izbrali za točko, s katere kritizirajo osnutek. Predstavljajo ga kot vladno darilo velikim sindikalnim konfederacijam. »Reprezentativne bi ostale levičarske strukture, ki si s tem želijo utrditi svoje položaje v prav vseh sistemih delovanja države in upravljanja državnega premoženja,« trdi Konrad Kuštrin, predsednik sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Fides. Skoraj enako sporoča Gvido Novak, predsednik manjše Konfederacije slovenskih sindikatov: »Bistvo tega predloga je, da se zmanjša število reprezentativnih sindikalnih central, preden katera postane tako močna kot tiste, ki so aktivne že več kot petindvajset let.«

Kuštrin in Novak zastopata različne skupine delavcev. Fides se bori za to, da bi lahko zdravniki in zobozdravniki dosegli zelo visoke dohodke. Pohvali se lahko, da nekateri njegovi člani zasedajo skoraj celoten vrh najbolje plačanih javnih uslužbencev. Na drugi strani Konfederacija slovenskih sindikatov zagovarja stališče, da so velike sindikalne centrale pozabile na mnoge, predvsem najslabše plačane delavce. Oba pa sta prepričana, da lahko za svoje dosežeta več kot Štrukelj, Semolič in Počivavšek.

Njune ostre izjave so razumljive, ne samo zato, ker bi bil predlagani zakon zanju bolj uničujoč kot za velike sindikalne centrale, ampak tudi zato, ker so mnogi delavci dojemljivi za kritike teh central. Delavci v podjetjih si sploh težko obetajo veliko izboljšanje plač in delovnih razmer, pa v javnem sektorju obstajajo velike razlike v plačah. Prav zaradi »samostojnosti« so nekateri zdravniki na boljšem kot večina javnih uslužbencev, hkrati pa večina javnih uslužbencev živi veliko bolje kot čistilke, hišniki, računovodje in še mnogi delavci v javnih ustanovah.

Slovenski sindikati so na nacionalni ravni tudi v zahtevnih časih dosegli veliko. Problem pa imajo na ravni podjetij.

Vendar kritike velikih sindikalnih organizacij, ki jih poleg Novaka in Kuštrina že dlje časa širijo tudi mnogi mediji, delavcem ne pomagajo. Poslabševanje položaja delavstva pač ni posledica nekakšnega zarotniškega delovanja nekih globokih struktur, katerih del naj bi bili tudi najmočnejši sindikati.

V resnici imajo ti precej velik problem, kot vsaj Štrukelj iskreno priznava. Ko je to pred slabima dvema letoma storil prvič in hkrati predlagal združevanje sindikatov, je izhajal iz analize dr. Miroslava Stanojevića, profesorja na ljubljanski fakulteti za družbe vede in verjetno največjega poznavalca slovenskega delavskega organiziranja. Stanojević je delovanje sindikatov in njihove težave razložil veliko bolje kot zagovorniki neoliberalizma in teoretiki zarot.

Razmnoževanje ozko usmerjenih sindikatov je logična posledica spreminjanja narave socialnega partnerstva, je dejal na Sociološkem srečanju oktobra 2014 v Bohinju. Od osamosvojitve do vstopa v Evropsko unijo so bili sindikati vključeni v oblikovanje politik, nato pa se je zadeva spremenila. Leta 2005 sta rastoče delavsko nezadovoljstvo nad dolgotrajnim povečevanjem zahtevnosti dela in sistematičnim omejevanjem rasti plač ter napoved radikalnih neoliberalnih reform prve vlade Janeza Janše spodbudila prvo poenotenje sindikatov po osamosvojitvi ter velike proteste.

Stanojević trdi, da so ti protesti novembra 2005 napovedali možnost oblikovanja močnega avtonomnega razrednega gibanja, vendar so sindikati v zameno za umik neoliberalnih reform obljubili preveč sodelovanja z vlado in delodajalci. »Socialno-partnerska vloga sindikatov je legitimirala poslabševanje položaja delavcev in nakazana možnost razredne integracije je začela razpadati.«

V pogajanjih s socialnimi partnerji so sindikati sprejeli igro boja za ozke interese posameznih poklicnih skupin, kar je v resnici pomenilo predvsem veliko popuščanja vladnim, do delavcev neprijaznih načrtov. »Socialni dialog v Sloveniji je postal fikcija,« je leta 2014 dejal Štrukelj. »Že deset let se sprašujem, ali imamo enakopraven socialni dialog, ki bi koristil vsem. Vidim, da ena stran, delavska, zgolj izgublja.« Ni naključje, da se je članstvo v sindikatih najbolj zmanjšalo v drugi polovici prejšnjega desetletja. Od leta 2003 do leta 2013 se je sindikaliziranost slovenskih delavcev prepolovila s 44 na 22 odstotkov.

Kuštrin in Novak imata prav, ko se razburjata, da želi vlada z najnovejšimi načrti uničiti manjše sindikate in da bi to dalo več moči večjim. Vendar je treba vedeti, da bi veliki dobili predvsem moč v socialnem partnerstvu, kjer že dolgo časa ne dosežejo nič pomembnega. Je pa socialno partnerstvo pomembno za majhne sindikate, predvsem tiste, ki zastopajo posamezne poklicne skupine javnega sektorja. Glede na velikost imajo v pogajanjih z vlado razmeroma velik vpliv, kar še dodatno pojasnjuje, da je vladni predlog sprožil takšen srd Kuštrina in Novaka.

Medtem pa veliki sindikati predlogu nasprotujejo iz drugačnih razlogov. Lažje jih razumemo, če vemo, da se za združevanje in krepitev sindikatov zavzemajo ob samokritičnem zavedanju, da socialno partnerstvo za delavce morda sploh ni več smiselno. Ne želijo si bolj transparentnega in učinkovitega poteka sedanjih odnosov z vlado in delodajalci, ampak nekaj drugačnega. Stanojević jim je svetoval, da izkoristijo »okna priložnosti«, kakršno naj bi pomenil upor neoliberalnim spremembam pred desetimi leti. »Če se sindikati poenotijo, bo nastalo razredno gibanje. Če se ne poenotijo, se okno priložnosti zapre,« je dejal.

Ovire vsakdanjega dela

Njegov kolega, sociolog Branko Bembič, se je vprašal tudi, koliko so se slovenski sindikati sploh sposobni upirati svojim nasprotnikom. Na predavanju v okviru hrvaškega Centra za delavske študije konec lanskega leta je slovenskim sindikatom naprej priznal, da so dosegli veliko. Kot radi poudarijo predsedniki delodajalcev: Slovenija je edina država, ki je v času krize zvišala minimalno plačo, in to za četrtino. Poleg tega so sindikati zrušili pokojninsko reformo vlade Boruta Pahorja ter njegov predlog uvedbe malega dela.

Njihove zmage niso prišle prek socialnega dialoga, a vseeno ne moremo zanikati, da so na nacionalni ravni sindikati razmeroma močni. »Problemi pa se pokažejo takoj, ko pogledamo raven panog in podjetij,« je opozoril Bembič. »Tam je najtežje organizirati odpor proti izkoriščanju in represiji.«

Sindikatom upada članstvo in zdi se, da je tudi člane sindikatov težko organizirati v upor na ravni podjetij. Verjetno je to posledica dolgoletnih trendov. V zameno za vse, kar so od osamosvojitve dosegli sindikati prek vpliva na vladne politike, so slovenski delavci nase vzeli breme povečevanja konkurenčnosti in ves ta čas trpeli stopnjevanje prožnosti in zahtevnosti dela. Poleg tega je nenehno padalo število zaposlenih za nedoločen čas in naraščalo število delavcev v negotovih oziroma prekarnih oblikah zaposlitve.

To ni pomembno samo zato, ker imajo prekarni delavci slabše plače, manjšo varnost zaposlitve in manj plačujejo v socialna in zdravstvena zavarovanja. Pomembno je tudi zato, ker zaostruje tekmovalnost med delavci. V upanju, da bodo nekoč dobili zaposlitev za nedoločen čas, so prekarni delavci ubogljivejši in od delodajalca zahtevajo manj. »Za redno zaposlenega delavca je prekarec utelešena grožnja in opomin o lastni pogrešljivosti. Prekarnost zato učinkuje kot discipliniranje delavcev in ovira za oblikovanje kolektivnosti.« Ker sindikati niso mogli organizirati uporov na ravni podjetij, so delavcem lahko ponudili predvsem skromnejšo pomoč v obliki pravnih nasvetov in počitniških zmogljivosti, dodaja Bembič.

Če so vsakdanje razmere na delovnih mestih tiste, ki preprečujejo, da bi sindikati oblikovali razredno gibanje, potem tudi ni mogoče pričakovati, da bi se moč sindikatov okrepila prek zunanje prisile.

Če so vsakdanje razmere na delovnih mestih tiste, ki preprečujejo, da bi sindikati izkoristili »okna priložnosti« in oblikovali razredno gibanje, potem tudi ni mogoče pričakovati, da bi se moč sindikatov okrepila prek zunanje prisile, kakšno želi vlada izvesti z zakonom o reprezentativnosti sindikatov.

Veliko verjetneje je, da bi šli učinki predlaganega zakona v nasprotno smer. Če se sindikati ne bi združili, bi osnutek zakona pomenil samo uničenje množice sindikatov dejavnosti, poklicnih sindikatov ter sindikatov v podjetjih. Zaradi tega bi še več delavcev ostalo brez kolektivnih pogodb in vpliva na upravljanje podjetij, kar bi še znižalo njihov življenjski standard in verjetno tudi njihovo zaupanje v sindikate.

»Cilj zakona je redukcija sindikatov ter omejevanje ali celo blokada sindikalnega delovanja,« je prepričan Štrukelj, tako kot tudi predstavniki drugih sindikatov.

Ne nazadnje je to jasno tudi zaradi tega, kako sta Cerar in Koprivnikar zakon izsilila v trenutku ranljivosti ministrice za delo. Upamo si trditi, da njuna velika zavzetost ni izhajala iz velike želje največje vladne stranke po močnejših sindikatih.