Telesnost sobivanja

Gibljive slike so najustreznejši medij Nataše Prosenc Stearns, z njimi izraža svoje misli, stališča in estetska načela. Video jo je pritegnil spontano, nenačrtno, tako rekoč jo je presenetil med študijem grafičnega oblikovanja. Takoj po diplomi na ljubljanski ALU (1993) je začela sodelovati z nacionalno televizijo, delala kratke filme in portrete, eksperimentirala in izoblikovala svoj filmski jezik. Leta 1997 ji je uspelo pridobiti Fulbrightovo štipendijo za izpopolnjevanje na California Institute of Arts (CalArts). Tja se je šla izučit filmske obrti in poiskat nove izzive.

Leto 1999 je bilo nekaj posebnega v njenem življenju. Takrat je za film Večer prejela zlato odličje na festivalu neodvisnega filma (WorldFest – Flagstaff) v ZDA, razstavljala na sejmu ARCO v Madridu, zastopala Slovenijo na 48. beneškem bienalu z videom Gladiatorji in diplomirala na CalArts. In ja, odločila se je, da ostane v Los Angelesu. Turbulentno leto ’99 pa je pustilo sledi tudi v njenem ustvarjanju. Takrat je začela snemati celovečerec Platonov simpozij, kar je trajalo kar nekaj let. Film Večer pa ni bil nagrajen le na festivalu neodvisnega filma, ampak je kasneje prejel kar nekaj nagrad na različnih festivalih. Za vse skupaj je leta 2001 prejela nagrado Prešernovega sklada, leta 2003 pa ji je ‘seštevek’ prinesel še povabilo na skupinsko razstavo v muzej umetnosti Doulon v Šanghaju, leta 2009 pa tudi v muzej umetnosti v Tel Avivu. Ves čas je obdržala stik s Slovenijo in med zanimivimi razstavami sta bili tista leta 2005 v samostanski cerkvi v Kostanjevici na Krki ter inštalacija Zasip v grajski bastiji v Mariboru leta 2012, ko je bil ta evropska prestolnica kulture.

Tokrat v razstavišču Monfort v Portorožu predstavlja kompleksno videoinstalacijo. »Plazilci Nataše Prosenc Stearns so kot mišičasta, strnjena veriga, veriga razčlovečenih in znova prebujenih bitij, ki iščejo izhod, rešitev in osvoboditev iz spon, ki jih priklenja k zemlji,« je zapisal kustos razstave Andrej Medved. Natašin video prikazuje plazeča se človeška telesa, ki sledijo drug drugemu v skupnem ritmu. Postavitev v prostor s sedmimi projekcijskimi ekrani napeljuje na misel o povezanosti in soodvisnosti sinhronih podob; v ritmu gibajočih se teles se izmenjujejo kaos in red, konkretno in abstraktno, determinirano in svobodno. Osnovna ideja izhaja iz razmisleka o naraščajoči tesnobi, ki preveva našo civilizacijo, o osamljenosti sodobnega človeka, ki se zateka v breztelesne cyber prostore. Virtualni breztelesnosti avtorica nasproti postavlja telesno izkušnjo.

Telo je v središču njenega ustvarjanja že nekaj zadnjih let. Takšna sta tudi videa Nočni izvir in Vodnjak želja, ki sta bila predstavljena lani na 56. beneškem bienalu v okviru ameriške razstave dvajsetih umetnikov – We must risk delight – kustosinje Elizabete Betinski. Oba smo lahko videli lani decembra tudi v ljubljanski galeriji Vžigalica, kjer je razstavljala skupaj z režiserko in videastko Jasno Hribernik. Natašino osredotočanje na telo je odgovor na avtomatizacijo in kibernetiko: »Internet in alternativni, fiktivni svetovi našo človečnost in človeškost počasi izrinjajo. Zato iščem odgovore, kaj je človek, kaj je humano. Zdi se mi, da smo ‘razčuteni’, da nam je tehnologija vzela užitek, bolečino, srečo, žalost ... in ja, svoje delo vidim kot družbeno angažirano.«

Kako Nataša vidi človeško telo, je odvisno od zornega kota in tematike, iz katere izhaja določeno delo. Enkrat je to srce (Nočni izvir, Planet srca ...), ki se s povečavo spremeni v abstraktni ‘meseni’ utrip, drugič je to drobni črni človeček, ki se prelevi v mravljico, kot je to pri videu Belo zlato, ki je bil predstavljen v ljubljanski galeriji Kresija leta 2014. Takrat je kustos razstave dr. Jure Mikuž zapisal: »Videi Nataše Prosenc Stearns so likovno popolni in estetsko brezhibni. Z ritmom, ki ustreza gibljivi podobi, gledalca pritegnejo tako intenzivno, da se šele čez nekaj časa zave njegove sporočilnosti. Ta je namreč večplastna in zahteva dodatne informacije, ki jih morajo prispevati njegovo znanje, vedenje, izkušnje in čuti.«

Nataša živi v Veniceu, zahodnem delu Losa Angelesa ob Tihem oceanu. Sodeluje z losangeleškimi galerijami LACE, Overtones, Los Angeles Art Association, bordoLA, Wallspace in galerijo Ruth Bachofner v Santa Monici ter redno razstavlja po vseh ZDA. Udeležuje se filmskih festivalov v ZDA, na Kitajskem, v Mehiki, Italiji, Franciji, Avstraliji ... in četudi ustvarja nedaleč od Hollywooda, njeni filmi najdejo svoje mesto znotraj neodvisne filmske produkcije.

Razstava:
Nataša Prosenc Stearns: Plazilci
Kje: Obalne galerije Piran, Monfort, Portorož
Kdaj: do 31. avgusta 2016