Planet bomba

S petka na soboto je turška vojska izvedla državni udar – več kot 200 je bilo mrtvih, na tisoče ranjenih, Turčijo je prestrelil kaos, po ulicah so hrumeli tanki, skozi noč so švigala vojaška letala. Toda to slovenskih turistov ni ustavilo – naslednji dan so mirno oznanili, da odhajajo v turška letovišča. Njihovo sporočilo je bilo jasno: Vseeno nam je, kaj se tam dogaja, važno je, da se imamo mi fajn! S tem prikimavajo Američanom, ki so dali ob napadu na Afganistan in Irak jasno vedeti, da jim je za življenja muslimanov vseeno in da mrtvih ne bodo preštevali.

Kar je problem. Teroristi namreč vedno znova ponujajo inverzno obliko tega sporočila: Teroriziramo vas prav zato, ker vam je vseeno, kaj se v vašem imenu – in za vaš užitek – dogaja drugod! Vseeno vam je, kaj se dogaja drugod, važno, da se imate vi fajn! Slovenski turisti, ki so se ponoči vrnili iz Turčije, so se hvalili s tem, da niso ničesar opazili, da sploh niso vedeli, da je Turčija sredi državnega udara in krvavega terorja – če bi se vrnili iz Sirije, bi verjetno prav tako rekli, da niso ničesar opazili.

In ko je masivni beli tovornjak, ki ga je pilotiral Mohamed Lahouaiej Bouhlel, francoski rezident tunizijskega rodu, dan prej v Nici zgazil, pomendral in opustošil na stotine ljudi (84 jih je umrlo), so mestne oblasti takoj oznanile: Vse bomo pospravili in počistili, tako da za terorističnim grozodejstvom ne bo ostala niti sled! Teror nas ne bo prestrašil in ustavil! Teror ne bo spremenil našega načina življenja! Ne bomo se skrili! Ne bomo se umaknili! Ne bomo se uklonili! Potem so verjetno zapeli francosko himno.

In v tem je problem: na Zahodu tako reagirajo po vsakem terorističnem napadu. Vsakič znova oznanijo: Ne bodo nas prestrašili! Ne bomo se uklonili! Ne bomo spremenili svojega načina življenja! Kar so kakopak le sinonimi za frazo: Vseeno nam je, kaj se dogaja, važno, da se imamo mi fajn! Toda to, kar se dogaja (Nica, Pariz I, Pariz II, Bruselj ipd.), se dogaja prav zato, ker jim je vseeno, kaj se dogaja. Važno, da se imajo fajn.

Ta mešanica patetike, mazohizma, nihilizma, moralne vzvišenosti, apatije, ignorance in geopolitične nepismenosti morda odvrača mrčes, toda privlači teror. In ko je oni tovornjak Nico spremenil v distopično pokopališče, so se vsi začudeno spraševali: Kako to, da se tako masivni in tako apokaliptični teroristični napadi dogajajo in ponavljajo prav v Franciji? Iz preprostega razloga: napadi se dogajajo in ponavljajo zato, ker Francozi mislijo, da jih francoski letalski napadi na Islamsko državo ne zadevajo, ker mislijo, da jih ne zadeva francosko postkolonialno rovarjenje po deželah Magreba, ker mislijo, da jih ne zadevajo francoski vojaški posegi v Maliju, ker mislijo, da jih ne zadeva francoska podpora represivnim in skorumpiranim afriškim režimom (malijskemu, alžirskemu ipd.), ker mislijo, da jih ne zadeva prisotnost francoske vojske v Mavretaniji, Nigru, Burkini Faso in Čadu, ker mislijo, da jih ne zadeva vse hujša revščina v teh »propadlih« deželah, ker mislijo, da jih ne zadeva protiteroristična zakonodaja, s katero francoske oblasti sistematično šikanirajo, maltretirajo, demonizirajo, stigmatizirajo in terorizirajo muslimane, sicer francoske državljane (racije, zapiranje mošej ipd.), ker mislijo, da jih ne zadevata vse hujša rasna diskriminacija in getoizacija, ki sta posledici teh francoskih »izrednih razmer« in »vojne proti terorju«. Vseeno jim je, kaj se dogaja, važno, da se imajo oni fajn. Obnašajo se kot turisti v lastni državi: delajmo se, kakor da se ni nič zgodilo, da bo lahko naša vlada še naprej in še bolj počela to, kar počne! Zunaj in doma. Francozi so prevzeli logiko turistov, ki se ne menijo za bedo države, v katero pridejo, toda od te bede terjajo užitek. Tega mentalnega okvira, revizije »stockholmskega sindroma«, niso prevzeli le Francozi, je pa res, da ti glede na početje francoske zunanje in notranje politike najbolj mižijo – še malo, pa se bodo zaljubili v tiste, ki jih terorizirajo.

Na Zahodu vsakič znova oznanijo: Ne bomo spremenili svojega načina življenja! Kar je le sinonim za frazo: Vseeno nam je, kaj se dogaja.

Vse to, za kar Francozi mislijo, da jih ne zadeva, se je zdaj zgostilo v 19-tonski tovornjak, ki je šokiral multikulti Promenade des Anglais v Nici, Francijo in Evropo. »Najtežjega mi dajte,« je rekel Mohamed Lahouaiej Bouhlel, ko ga je najel, toda ko so francoske oblasti sporočile, da Bouhlela ne morejo povezati z nobeno džihadistično organizacijo (le s tatvinami, družinskim nasiljem, ločitvijo, bodybuildingom, biseksualnostjo in selfiejem), se je vsem zazdelo, da se je teror zdaj dokončno globaliziral, pa ne le zato, ker je postal nekaj vsakdanjega (Francijo je na veliko udaril že tretjič) in ker se je »udomačil« tudi pri nas, na Zahodu, temveč predvsem zato, ker se po novem dogaja kar sam od sebe, ne da bi sploh potreboval povezavo z Islamsko državo, Al Kaido, Boko Haramom ali katero drugo teroristično »bazo«. Tako kot se v Ameriki pojavi množični morilec, se v Franciji pojavi terorist, ki je itak vedno Francoz – Pariz I, Pariz II in Nico so zagrešili francoski državljani in francoski rezident. In francoski terorist se pojavi kar tako, kot nekak avtomatizem ali regulator, ki Francoze odreši krivde za gledanje stran, mižanje in turizem – po terorističnem napadu so vsi spet nedolžni. Zdaj lahko spet čiste vesti gledajo stran, mižijo in igrajo turiste. Plačali so davek. Teror jih ni udaril zato, ker gledajo stran, temveč zato, da bi lahko gledali stran. Ne torej zato, da bi se streznili in prebudili, temveč zato, da bi lahko še naprej sanjali in igrali svetovljane, ljudi visoke kulture, ki teror vidijo povsod, razen tam, kjer ga sami povzročajo.

To, da lahko en sam tovornjak razbije, zmelje in zgazi na stotine ljudi, od tega 84 do smrti, je vse prestrašilo: to je zdaj teroristično orožje, proti kateremu se ne moreš boriti! To je orožje, proti kateremu ne moreš nič! Nanj ne moreš biti nikoli pripravljen! Tovornjaka, ki se s polno hitrostjo zaleti v množico ljudi, ne moreš ustaviti! Kaj bi šele bilo, če bi ves tisti eksploziv, ki je bil v belem tovornjaku, potem še razneslo? To, da ga ni razneslo, govori o tem, da Bouhlel ni bil ravno insajder (pravi islamist bi se znal samorazstreliti), kakor to, da ni organiziral snemanja svojega pokola, govori o tem, da ni bil ravno vojščak Islamske države, saj ta vedno naredi vse, da bi lahko posnetke svojih pokolov delila s svetom.

A po drugi strani: kot da bi bilo to kaj zares novega. Kot da avti bombe in tovornjaki bombe ne bi bili nekaj zelo starega. A po drugi strani: stvari postanejo strašne in srhljive šele tedaj, ko udarijo »nas«, Zahod, Evropo.

Globalizacija avta bombe

Aprila 1982 je pred pariškim uredništvom protisirskega časopisa Al Vatan Al Arabi, ki je izhajal v arabščini, razneslo avto bombo. Pri tem je umrla nosečnica, ki je šla ravno mimo, ranjenih pa je bilo 60 ljudi, 11 hudo. Pročelja bližnjih trgovin je raztrgalo. Avto so nastavili tja, kjer naj bi pobil maksimalno število ljudi in ustvaril maksimalni teror, je ugotovila francoska policija. New York Times pa je, kot piše Mike Davis v knjigi Budov voz (Buda's Wagon – A Brief History of Car Bomb, 2007), poročal: »Avto je imel dunajske registrske tablice, najet pa je bil v Ljubljani, na severu Jugoslavije.« Ergo: teror je bil že leta 1982 povsem globaliziran, z avti bombami vred. Avto z dunajskimi registrskimi tablicami, ki so ga v Ljubljani najeli teroristi (ali njihovi posredniki), je raztrgal Pariz. Avto vžgeš v Ljubljani – in Pariz ostane brez fasade.

Nekateri so špekulirali, da je bil teroristični napad z avtom bombo maščevanje za začetek pariškega sojenja dvema Carlosovima sodelavcema, toda Francija je takoj zatem izgnala dva sirska diplomata, s čimer je dala jasno vedeti, kdo naj bi bil za vsem tem: sirski predsednik Hafez Al Asad, oče zdajšnjega sirskega predsednika Bašarja Al Asada. Toda to je bil le eden izmed protifrancoskih terorističnih napadov, ki so jih tedaj organizirali ali izpeljali sirski operativci, pravi Davis: septembra 1981 so šiitski strelci, povezani s sirsko tajno službo, likvidirali francoskega veleposlanika v Libanonu, marca 1982 je avto bomba raztrgal okolico Francoskega kulturnega centra v Bejrutu, maja 1982, le mesec po avtomobilskem bombardiranju Pariza, pa je avto bomba raztrgal francosko veleposlaništvo v Bejrutu in pokončal množico ljudi, pretežno Libanoncev.

Francoske oblasti so rekle, da so vsi ti teroristični atentati Al Asadovo maslo, kar je bilo po svoje logično: Al Asad je bil besen na Francijo, staro kolonialno »preurejevalko« Bližnjega vzhoda (npr. Libanona), ker se je leta 1978 – resda pod okriljem modrih čelad – vrnila v Libanon in ker sirskih eksilantov, ki naj bi leta 1981 orkestrirali teroristične napade v Siriji in ki naj bi se skrivali v Franciji, ni hotela izročiti Siriji, pa četudi so avti bombe v Damasku pokončali ogromno ljudi – tisti, ki je novembra 1981 razcefral okrožje Ezbekieh nedaleč od sirske centralne banke, je pobil 200 ljudi. »To je bil do tedaj najsmrtonosnejši napad z avtom bombo v zgodovini,« pravi Davis. Al Asad je za napade krivil sunitsko Muslimansko bratovščino, odgovornost je prevzel nekdo drug (Fronta za osvoboditev Libanona pred tujci), Al Asad pa se je potem maščeval Iraku: samomorilski šofer avta, polnega razstreliva, je prebil vse varnostne blokade in razstrelil iraško veleposlaništvo v Damasku, pri čemer je umrlo tako rekoč vse osebje (65 + veleposlanik). Trupla so izkopavali 27 dni.

Islamska država v Ameriki ne razstreljuje avtov bomb - njeno delo dovolj dobro opravlja Trump, lunatik in populist. Kot Islamska država.

Ergo: že leta 1982 so države z avti bombami in drugimi terorističnimi napadi poravnavale račune. Dalje, že leta 1982 ni bilo jasno, kdo vse je sodeloval pri kakem terorističnem napadu (vedno so s prstom kazali na več držav in terorističnih organizacij, vedno je bilo veliko interesov ipd.). In končno, že leta 1982 so tajne službe teroristične napade organizirale kar doma, na svojem terenu, v svojih državah (kot sirska, ko je zradirala iraško veleposlaništvo), zato ne preseneča, da so že tedaj špekulirali, da naj bi napad z avtom bombo, ki je maja 1982 raztrgal francosko veleposlaništvo v Bejrutu, organizirala kar francoska tajna služba (SDECE).

Nič novega pravzaprav: ko so leta 1974 štirje avti bombe raztrgali Dublin in Monaghan, so rekli, da jih je podtaknila Irska republikanska armada, toda kasneje se je izkazalo, da so napade verjetno organizirale kar britanske tajne službe v spregi s člani specialnih enot (SAS), s čimer naj bi skušale Irsko odvrniti od vseh poskusov »reševanja« severnoirske kalvarije. Ti avti bombe so bili britansko šifrirano sporočilo irski vladi: Severna Irska je naša kolonija – ne vmešavajte se! Hočete, da teror, kakršen trga Severno Irsko, pljuskne tudi k vam! Teror je kot umetnina, zato ima vedno več sporočil (vsak ga razume po svoje, to vemo), toda irska vlada je iz te eksplozivne kakofonije sporočil izluščila sporočilo, ki je bilo namenjeno njej – in ga razumela. Tako kot so britanske oblasti leta 1947 razumele sionistični tovornjak bombo, ki je opustošil britansko policijsko postajo v Hajfi: Britanci, izginite iz Palestine! In Britanci so leto kasneje izginili. Tudi kolumbijske oblasti so malce kasneje, v drugi polovici osemdesetih let, razumele avte bombe, s katerimi je Kolumbijo – politike, nakupovalne ulice, hotele, ameriško veleposlaništvo in poslopje tajne policije (59 mrtvih, 1000 ranjenih) – teroriziral karizmatični narkotrafikant Pablo Escobar, ki mu je – če bi ga prijeli – grozila izročitev Ameriki: Ali odpravite zakon, na podlagi katerega bi me izročili Ameriki, ali pa se bo nadaljeval teror avtov bomb! Oblasti so preklicale zakon o izročitvi – Escobar je preklical avte bombe. A oblastem kaj drugega niti ni preostalo: avti bombe so Kolumbijo tako stresli in prestrašili, da se je javno mnenje obrnilo na Escobarjevo stran.

Tovornjak tovornjakov

Toda Escobarjevi avti bombe, ki so terorizirali Kolumbijo, so bili le imitacije avtov bomb, ki so na začetku osemdesetih let (1981–1983) trgali Bližnji vzhod, predvsem kakopak Bejrut – nekdanji »vzhodni Pariz« – in Damask. Bejrut je samo leta 1981 streslo 18 avtov bomb, eksplozije pa so pokončale 200 ljudi. Naslednje leto je bilo še huje. Včasih je umrlo 30 ljudi, včasih 60, včasih pa 100. Tako kot v Damasku. Države se niso pogovarjale prek mednarodnih tribunalov ali arbitraž, temveč prek terorističnih organizacij, ki so se pogovarjale prek avtov bomb. Avti bombe so bili maščevanje, poravnavanje računov in sporočila, recimo: Palestinci, izginite iz Libanona!

Francozi so prevzeli logiko turistov, ki se ne menijo za bedo države, v katero pridejo, toda od te bede terjajo užitek.

Osemnajstega aprila 1983, ko je pred ameriškim veleposlaništvom v Bejrutu – menda pod taktirko Islamskega džihada, Hezbolaha, Irana in libanonske tajne službe – razneslo kombi bombo (pročelje veleposlaništva je odtrgalo, sunek je stavbo dvignil v zrak, 63 je bilo mrtvih, roko Roberta Amesa, šefa Cie za Bližnji vzhod, so našli skoraj dva kilometra od obale ipd.), se je to sporočilo prelevilo v sporočilo: Američani, izginite iz Libanona!

Toda Američani so sporočilo, ki ga je prinesla ta »mati vseh napadov z vozili bombami« (kombi je bil kupljen v Teksasu!), preslišali, zato jih je pol leta kasneje doletela »šiitska verzija Pearl Harborja«, kot pravi Davis. Triindvajsetega oktobra – v nedeljo navsezgodaj, ob 6.00 – je orjaški smetarski tovornjak, poln razstreliva (šest ton heksogena + butan + propan!), prebil vse varnostne pregrade in se z vso hitrostjo zaletel v »Bejrut Hilton«, kompleks vojašnic, v katerih so spali ameriški marinci. Sunek je bil tako močan, da je kompleks kar dvignilo od tal – umrlo je 241 marincev. Toliko ameriških vojakov je v enem dnevu nazadnje padlo med II. svetovno vojno. In glej, no: nekaj mesecev kasneje se je ameriška vojska umaknila iz Libanona.

Pregnal jo je tovornjak bomba – bil je sporočilo, ki ga je Amerika razumela.

Ta »triumfalni« tovornjak bomba je povzročil pravo evforijo, da ne rečem manijo, saj je dobil številne kopiste, in to po vsem svetu, od Šrilanke, kjer so tamilski tigri z avti bombami in tovornjaki bombami pustošili Kolombo (leta 1987 so na avtobusnem terminalu pokončali 150 ljudi), do Španije, kjer je ETA – ja, z avti bombami in tovornjaki bombami – serijsko razstreljevala policijske postaje, vojaške avtobuse ipd. (leta 1987 je razstrelila tudi trgovski center Hipercor v Barceloni in pobila 21 ljudi), od Peruja, kjer so maoisti, člani organizacije Sendero Luminoso, leta 1992 z avtobusom bombo raztrgali »Beverly Hills Lime« (malce kasneje so hkrati detonirali 16 avtov bomb!), do Indije, kjer je pakistanska tajna služba ISI leta 1993 v spregi z binladnovskim Dawoodom Ibrahimom hkrati detonirala 13 avtov bomb in pobila 257 hindujcev (maščevanje za hindujsko pobijanje muslimanov), od Južne Afrike, kjer so skušali belski »Afrikanerji« leta 1995 z avti bombami preprečiti izvolitev Nelsona Mandele ( ja, avtobombardirali so volišča!), do Argentine (džihadisti so z avti bombami najprej leta 1992 razstrelili izraelsko veleposlaništvo, leta 1994 pa še stavbo, v kateri so stanovali Judje, tako da je skupaj umrlo 115 ljudi), od Italije, kjer je mafija z avti bombami razstreljevala muzeje, galerije in druge kulturne institucije (npr. Uffizi v Firencah, Scalo v Milanu), do Britanije, kjer je IRA sredi devetdesetih let z avti bombami serijsko razstreljevala londonski City, največjo evropsko davčno oazo, in povzročila takšno škodo, da je slovita zavarovalnica Lloyd's skoraj bankrotirala, pravi Davis.

Trump, avti bombe, brexit in turizem so le napačni odgovori na pravilno vprašanje: kaj bomo z elitami, ki se imajo fajn, ker se imajo drugi slabo?

Avti bombe so v osemdesetih in devetdesetih letih trgali tudi Haiti, Čile, Alžirijo, Turčijo, Portugalsko, Nemčijo, Italijo, Grčijo in Afganistan (kjer Sovjeti niso razumeli sporočila: Izginite!), potem pa je Amerika, ki je džihadiste v osemdesetih letih sama mojstrila v avtomobilskem bombardiranju (CIA je imela v Pakistanu kar svojo »univerzo avtomobilskega bombardiranja«, kot pravi Davis), 26. februarja 1993 dobila novo sporočilo, ko so džihadisti – pod vodstvom slepega šejka Omarja Abdela Rahmana (Al Gama'a al Islamija) – v kleti severnega stolpa Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku detonirali kombi bombo, ki je pokončal šest oseb, naredil velik krater, dvojčkov pa ni sesul. Sporočilo je bilo jasno: Američani, izginite z Bližnjega vzhoda! Toda Američani ga niso razumeli.

Zadnje sporočilo

Devetnajstega aprila 1995, ko je tovornjak bomba v Oklahoma Cityju razdejal zvezno stavbo in pokončal 168 ljudi, so dobili novo sporočilo, ki pa ga niso razumeli, ker je pokol zagrešil Američan, Timothy McVeigh, dvakrat odlikovani heroj zalivske vojne (med operacijo »Puščavski vihar« je besno tolkel Iračane in potem fotografiral njihova trupla), čisti ameriški produkt, krik Amerikane, odgovor na vprašanje, kdo je ubil Lauro Palmer, proletarski konspirolog, rasist, šovinist, paranoik, ruralni disident in separatist, ki je hotel maščevati Ruby Ridge (Idaho) in Waco (Teksas), kjer je zvezna policija pobila trumo paravojaških separatistov (z ženskami in otroki vred), ki so se hoteli ločiti od Amerike in živeti zase, daleč od režima, magari v divjini in ilegali.

V bran ga je vzel le pisatelj Gore Vidal, ki je napadel ameriško vlado, češ da pod pretvezo »lažne vojne proti mamilom in terorizmu« gazi ustavo, državljanske in človekove pravice, množično prisluškuje ljudem, jim kontrolira urin, jih nenehno profilira, preiskuje in elektronsko nadzira, v tej naraščajoči politični represiji pa je videl le podaljšek korporativne Amerike, ki vse bolj brezdušno mendra ruralne predele ter zarotniško zadolžuje, razlašča in preganja kmete, ki zato v tem režimu – ameriški vladi – vidijo sovražnika, celo okupatorja, proti kateremu se je treba boriti z vsemi sredstvi, tudi s tovornjaki bombami. Timothy McVeigh – predhodnik francoskih džihadistov, ki terorizirajo Francijo – je zapisal: »Moje bombardiranje zveznega poslopja v Oklahomi je moralni in strateški ekvivalent ameriškemu bombardiranju vladnih poslopij v Srbiji, Iraku in drugod. S tega vidika je to, kar se je zgodilo v Oklahomi, enako temu, kar Američani počnejo drugim.«

Ker Američani tega sporočila niso razumeli, so dobili nova sporočila – bučna, ostra, bombastična, nedvoumna. Ob koncu leta 1995 je kombi bomba raztrgal vojaški kompleks v Riadu (Savdska Arabija) – umrlo je pet ameriških vojakov. Sporočilo je bilo jasno: Američani, izginite! Niso ga razumeli. Zato je sredi leta 1996 tovornjak bomba raztrgal vojaški stanovanjski kompleks Khobar Towers v Daranu (Savdska Arabija) – umrlo je 19 ameriških vojakov. Sporočilo je bilo spet jasno: Američani, izginite! Niso ga razumeli. Zato sta avgusta 1998 tovornjaka bombi raztrgala ameriški veleposlaništvi v Nairobiju (Kenija) in Dar es Salaamu (Tanzanija). Sporočili sta bili jasni: Američani, izginite! Niso ju razumeli.

In ker Američani teh sporočil niso razumeli (kakor tudi nekaj desetletij prej niso razumeli vseh tistih zelo sporočilnih avtov bomb v Vietnamu), so džihadisti 11. septembra 2001 avte bombe, kombije bombe in tovornjake bombe prelevili v potniška letala bombe, ki so raztrgala in sesula Svetovni trgovinski center. Sporočilo je bilo jasno: Američani, izginite z Bližnjega vzhoda! Američani so ravnali ravno nasprotno: Bližnji vzhod so kar okupirali.

Po napadu na Afganistan in Irak so se avti bombe, kombiji bombe in tovornjaki bombe dramatično in drastično, tako rekoč apokaliptično pomnožili – od Rusije do Čečenije, od Indonezije do Indije, od Tunizije do Maroka, od Pakistana do Turčije, od Egipta do Kenije, od Tajske do Afganistana, Irak pa je itak postal ground zero avtov bomb, navsezadnje, v prvih dveh letih iraške vojne so avti bombe pobili več kot 9000 ljudi. Avti bombe, sunitsko orožje za množično uničevanje, so, pravi Mike Davis, v prvi fazi razstreljevali okupacijske sile in tuja veleposlaništva, v drugi fazi policijske postaje in rekrutne centre, v tretji fazi pa šiite.

Trump bomba

In zdaj, toliko let kasneje, ko se je v bombo prelevil planet, lahko rečemo, da se sporočila avtov bomb množijo z velikostjo Islamske države, toda sporočila, ki jih pošiljajo bombe Islamske države, niso namenjena le Američanom (in Francozom), temveč tudi samim muslimanom: Ne mešajte se z neverniki! Ne integrirajte se! Postanite džihadisti! Vrnite se domov, v Islamsko državo! Tovornjak je v Nici zgazil Američane, Francoze in muslimane. Kot da bi hotel reči: Muslimani, v Nici nimate kaj početi! Islamska država je že lani februarja – na svojem portalu Dabiq – pozvala k teroriziranju »sivih con«, multikulti krajev, na katerih sobivajo in se družijo zahodnjaki in muslimani.

Ironično, s tem – tovornjakom, »antipolitiko« Islamske države, portalom Dabiq, ukinitvijo »sivih con« – bi se strinjal tudi Donald Trump, predsedniški kandidat republikanske stranke, ki pravi, da bi muslimanom prepovedal vstop v Ameriko. V Ameriki nimate kaj početi! Zato tudi Islamska država v Ameriki ne razstreljuje avtov bomb – njeno delo dovolj dobro opravlja Trump, ki je medijski bombast, narcis, propagandist, konspirolog, apokaliptik, šovinist, mizogin, antisemit, ksenofob, lunatik, antipolitik in populist. Kot Islamska država. Ne pozabite: tovornjaka smrti ni aktivirala v času filmskega festivala v Cannesu ali v času evropskega prvenstva v nogometu, temveč v času kislih kumaric. »Islamska država hoče biti glavna novica,« mi je rekel sloviti režiser Slobodan Šijan (Kdo neki tam poje, Maratonci tečejo častni krog), ko sva v Ljutomeru gledala grozljivke.

Tudi Trump – radikaliziran kot Francozi, ki razstreljujejo Francijo – dela vse, da bi bil glavna novica. In tudi Trump ljubi fundamentaliste, zato ne preseneča, da je za podpredsedniškega kandidata izbral Mika Pencea, guvernerja Indiane, fanatičnega krščanskega fundamentalista, ki zavrača evolucijo, ki podnebne spremembe razglaša za mit, ki ne trpi gejev in ki dela vse, da bi ženskam vzel pravico do izbire.

Možnosti sta le dve: ali bodo Američani, ki so trenutno brez razloga v treh vojnah (Afganistan, Irak, Sirija), prvi, ki bodo priznali Islamsko državo, ali pa bo v Trumpov Tower priletelo sporočilo. Trump, avti bombe, brexit in turizem so le napačni odgovori na pravilno vprašanje: kaj bomo z elitami, ki se imajo fajn, ker se imajo drugi slabo?