Vsi beneški festivali

Ali tega srednjeveškega mesta ne držijo »nad vodo« prav festivali in bienali? Nekateri menijo, da vsa ta količina kulturnih prireditev Benetkam koristi, drugi spet, da jim škodi, saj se zaradi tega mesto utaplja v množici turistov in v ogromnih količinah smeti. Zagotovo pa Benetkam festivali in bienali dajejo poseben mednarodni pomen in jim prinašajo znatne prihodke. Statistika za leto 2015 kaže, da je mesto vsak dan obiskalo več kot 60 tisoč turistov, prenočilo jih je (vsaj eno noč) več kot deset milijonov in skupaj z enodnevnimi obiskovalci je to slikovito mesto obiskalo več kot 27 milijonov turistov.

V Benetkah se je vedno rajalo, fešte sodijo k njihovi identiteti. Med prvimi in najmamljivejšimi beneškimi festivali (latinsko festivus pomeni vesel, slavnosten) je zagotovo pustni karneval, rajanje z maskami, petjem in plesom; to je običaj, ki je nastal prav v Italiji. Pristnemu občutju in kostumskemu razkošju beneškega karnevala je »spomenik« postavil legendarni italijanski režiser Federico Fellini z uvodnimi prizori v film Casanova. Z njimi je uvedel erotične pustolovščine Benečana Giacoma Casanove. Ta filmska mojstrovina nam prikaže esenco karnevala in približa Benetke 18. stoletja tik pred zatonom večstoletne samostojne beneške republike, tik preden jih je leta 1798 osvojil Napoleon Bonaparte in preden so po njegovem porazu (leta 1814) postale del takrat tudi naše domovine – avstro-ogrske monarhije. Skratka, ne smemo pozabiti, da so naši prostori zgodovinsko in kulturno povezani z Benetkami.

Do naših krajev, sem čez Tržaški zaliv, pa niso prihajale le vesti o pustnem karnevalu in zapeljivcu Casanovi, ampak tudi o filmskem festivalu. Ta dva sta zagotovo najbolj razvpita in najbolj priljubljena pri najširšem občinstvu. Vendar je poleg pustnega karnevala, ki so ga prvič priredili že v 12. stoletju, zares med najstarejšimi festivali – bienale likovne umetnosti. Beneške mestne oblasti so leta 1893 z dekretom odločile, da bodo priredile umetniško razstavo kot del praznovanja srebrne poroke kralja Umberta in kraljice Margarete Savojske. To je pripomoglo k temu, da je dve leti za tem, aprila 1895, komediografu in pesniku Riccardu Selvaticu umetniška srečanja, ki so potekala na Markovem trgu v kavarni Florian, uspelo preobraziti v mednarodno razstavo sodobne umetnosti. Tako so v Giardinih tega leta postavili paviljon (Palazzo delle Esposizioni), ki je danes osrednji paviljon, namenjen tematskim razstavam. Prvi nacionalni paviljon je v Giardinih postavila Belgija leta 1907, za 8. bienale pa so nacionalni paviljon postavili Britanci, Nemci in Madžari, leta 1912 so jim sledili Francozi in Švedi in leta 1914 še Rusi. Danes v Giardinih stoji 29 nacionalnih paviljonov, med najmlajšimi je avstralski, končan leta 2015 po načrtih arhitekturnega biroja Denton Corker Marshall.

Po drugi svetovni vojni so bienalu bolj kot umetniki »vladali« zvezdniški kuratorji: Achille Bonito Oliva, Jean Clair, Harald Szeemann, Francesco Bonami, Massimiliano Gioni in lani Okwui Enwezor. A na začetku 20. stoletja je bilo drugače. Takrat so se na umetnostnem bienalu predstavljala velika slikarska in kiparska imena modernizma: Cezanne, Seurat, Matisse, Bonnard, Hodler, Marinetti, Modigliani, Picasso ... Tako se je začela pisati naravnost veličastna zgodovina beneškega umetnostnega bienala, ki je postal osrednja mednarodna referenčna točka za vsakega umetnika, kritika, intelektualca ... in tako so se desetletja množice zgrinjale na beneški bienale. Lani je samo umetnostnega obiskalo več kot 501.500 obiskovalcev in 8000 akreditiranih novinarjev.

Pod mednarodno priznano kulturno »blagovno« znamko La Biennale di Venezia pa se skriva še nekaj festivalov in bienalov, ki so se rojevali drug za drugim. Umetnostnemu je leta 1930 sledil glasbeni, namenjen svetovnim premieram novih skladb, in prevzel osrednjo vlogo pri promociji sodobne resne (klasične) in eksperimentalne glasbe. Letos oktobra se bo odigral že 60. mednarodni glasbeni festival po vrsti, zlatega leva za življenjsko delo pa bodo podelili v Palermu rojenemu italijanskemu skladatelju, avtodidaktu Salvatoru Sciarrinu. Leta 1932 se je pridružil filmski in dve leti kasneje še gledališki. Odtlej filmski in gledališki potekata vsako leto in nista bienalna.

Prvi direktor gledališkega festivala je bil Renato Simoni, ki je predlagal, da bi se klasična gledališka dela igrala v historičnih okoljih srednjeveškega mesta v laguni. Prvič so Benetke zagotovile historično kuliso leta 1934, ko so na Campo San Trovaso odigrali Shakespearovega Beneškega trgovca pod režijsko taktirko slovitega avstrijskega režiserja Maxa Reinhardta. Letošnji gledališki bienale, 44. po vrsti, bo potekal julija in avgusta. Direktor, Španec Alex Rigola, je povabil režiserje in njihove predstave – med drugim Poljaka Jana Klato, Brazilko Christiane Jatahy, Katalonca Rogerja Bernata, holandskega umetnika Yana Duyvendaka in špansko gledališko skupino Baro d’Evel Cirk ... Predstave bodo pospremili delavnice, predavanja in okrogle mize.

Moč in sugestija gibljivih slik in filmske industrije sta se prenesli tudi na festivale, ali bolje – festivali so pomemben del filmske industrije. Mostra Internazionale d’Arte Cinematografica, beneški filmski festival, je med vplivnejšimi in prepoznavnejšimi. Leta 1932 pa je bil sploh prvi filmski festival na svetu. Kmalu se je začel prerivati za evropski primat s canskim in berlinskim filmskim festivalom, a še vedno velja za ugleden evropski festival, ki ga ne želi zamuditi noben filmski producent, režiser, igralec. Letos bo ob koncu poletja potekal že 73. po vrsti pod direktorovanjem italijanskega filmskega kritika Alberta Barbere. Odprl ga bo film La La Land režiserja Damiena Chazella. Seveda sta obe prireditvi pomembni tudi za naš kulturni prostor, saj se na umetnostnem redno predstavljajo slovenski umetniki, na filmskem pa niti ne tako poredko gostujejo naši filmi in režiserji (Jan Cvitkovič v letih 2001 in 2003 in Rok Biček leta 2013) in na njem so prejeli že kar nekaj nagrad.

Ponudbi beneških kulturnih prireditev se je leta 1998 pridružil še festival sodobnega plesa. V prvih letih (1999/2000) ga je umetniško vodila ameriška plesalka in koreografinja Carolyn Carlson, letos ga vodi Virgilio Sieni. Namenjen je predstavitvi vrhunskih svetovnih plesalcev, plesnih skupin in koreografov, da prikažejo svojo ustvarjalnost in najnovejše projekte. Letošnja tema je bila Polis – dialog telesa in prostora; potekal je v drugi polovici junija in zlatega leva za življenjski opus so podelili francoski koreografinji Maguy Marin.

Tako kot plesni je tudi arhitekturni med mlajšimi beneškimi festivalskimi in bienalnimi prireditvami. Prvo arhitekturno razstavo je kuriral Vittorio Gregotti leta 1975, a šele leta 1980 je postal arhitekturni oddelek neodvisen in to leto se šteje za leto prve mednarodne razstave arhitekture, ki je postala bienalna. Naslovili so jo La presenza del passato (Prisotnost preteklosti), kuriral jo je Paolo Portoghesi in bila je prva, ki se je ukvarjala s fenomenom postmodernizma in tudi spodbudila strokovne razprave o njem.

Prisotna so bila velika imena, kot so Frank O. Gehry, Rem Koolhaas, Arata Isozaki, Robert Venturi, Christian de Portzamparc itd. in bienale je takoj postal vpliven igralec v mednarodnem arhitekturnem svetu. Iz današnjega zornega kota je zanimivo, da je bil drugi bienale posvečen arhitekturi islamskih dežel vse od Indije do Maroka. Posebna pozornost je bila namenjena arhitektoma Louisu Kahnu in Fernandu Pouillonu ter egiptovskemu oblikovalcu Hasanu Fahtiju. Tretji bienale pa je bil namenjen Benetkam – Progetto Venezia – in kuriral ga je italijanski arhitekt Aldo Rossi. Že takrat so se zavedali, da bi se moral arhitekturni bienale oddolžiti Benetkam in nameniti nekaj pozornosti tudi njihovim težavam, podobno, kot se je poskušal letošnji s projektom slovitega japonskega arhitekta Tadaa Anda – Punta Della Dogana, ki tematizira množični turizem na eni strani ter na drugi preplet kulturne dediščine in sodobne umetnosti. Hkrati v projektu išče odgovore na vprašanje, kako stari »zgodovinski organizem« obdržati pri življenju, da bo polnokrvno zaživel sodobnost in prihodnost.

Benetke so svetovna kulturna znamenitost, in čeprav so tako bogat preplet materialne in nematerialne kulturne dediščine, so bile na Unescov seznam uvrščene šele leta 1987. V njih gre seveda za slikovit sklop arhitekture, likovnih umetnosti, umetne obrti ter starih običajev in navad, pa tudi sodobnih kulturnih prireditev. Toda bojujejo se za preživetje. Že več let se strokovnjaki trudijo, da bi jih zavarovali pred potopitvijo. Zaradi visoke plime (acqua alta), ki je mesto poplavljala včasih tudi do dva metra visoko, so se raziskave začele že v šestdesetih letih. Leta 1987 so prvič predstavili zapleten sistem 78 zapornic, poimenovan s kratico MOSE, ki naj bi Benetke zavaroval pred visoko vodo. A dela so se začela šele leta 2003 in deset let kasneje (2013) so končno preizkusili delovanje prve zapornice pri otoku Lido. Pa vendar je predvideno, da bi ta zahtevni in nadvse pomembni projekt varovanja Benetk pred visoko vodo začel delovati prav letos. 

Gremo v Benetke!

Katere beneške festivale in bienale lahko ujemamo še letos?

Arhitekturni bienale (do 27. novembra 2016)
Gledališki festival (od 26. julija do 14. avgusta 2016)
Filmski festival (od 31. avgusta do 10. septembra 2016)
Glasbeni festival (od 7. do 16. oktobra 2016)